7. 8. 2020 / Esej / Literatura / Pod površino

LITERATURA MED KRIZO IN PO NJEJ: Katarina Gomboc Čeh

Pandemija koronavirusne bolezni je svet ustavila v trenutku. Čeprav smo proti koncu letošnje zime in v začetku pomladi že lahko predvidevali in pričakovali, kaj nas čaka, si je le redko kdo upal pomisliti na tako grozljiv scenarij, ki je na koncu doletel nas, Evropo in svet. Gospodarstvo se je praktično ustavilo. Zapirale so se trgovine, gledališča, kulturni domovi, knjižnice, knjigarne, vse manjše obrti, odpovedani so bili koncerti, večje in manjše prireditve, omejeno nam je bilo celo gibanje na lastno občino. Vse to je marsikoga spodbudilo k razmišljanju o tem, kako bo ta kriza vplivala na našo prihodnost. Predvsem črnoglede so napovedi za kulturo, za katero se pogostokrat zdi, da jo zavrača celo lastna država.

Med poletjem bomo zato pri Koridorju vsak petek objavili razmišljanja uveljavljenih pisateljev, pesnikov, založnikov, literarnih kritikov, urednikov in knjižnih blogerjev o stanju literature med krizo in po njej. Za marsikoga od nas je bila pandemija (in posledično življenje v karanteni) nekaj povsem novega, nepredstavljivega, v preteklosti pa so bili takšni dogodki kar pogosti in so burili domišljijo marsikaterega literata. To dokazujejo številna literarna dela, ki opisujejo življenje v času bodisi resničnih ali fiktivnih epidemij, nekatera med njimi so jih celo napovedovala. Bo tudi »naša« epidemija vplivala na pisateljsko domišljijo? Kako je že vplivala na stanje v literaturi, kakšne so napovedi? Kakšni ukrepi bi bili potrebni, da bi se stanje v literaturi po krizi izboljšalo, kaj je že nepopravljivo? So napovedi za prihodnost (slovenske) literature res tako črnoglede?

Nekateri avtorji prispevkov so se tovrstnih vprašanj lotili direktno, drugi so črpali iz svojih lastnih izkušenj, s področij, kjer tudi sicer delujejo, spet tretji so se teh tem lotili popolnoma literarno. Na tem mestu se jim literarno uredništvo Koridorja iskreno zahvaljuje za čas in besede.

Kot šesto v seriji Literatura med krizo in po njej objavljamo besedilo pesnice Katarine Gomboc Čeh.

___________________________________________________________________________

Otrok vojne

Na neko soparno julijsko jutro sem lani poleti sedla na vlak in se odpeljala čez mejo v Gorico. Podajala sem se na svojo prvo literarno rezidenco, v Topolove, skrito vas v Benečiji, kjer prej še nisem bila. Bledo sem se spominjala Špetra, a pokrajina, ki se je odprla po njem, mi je bila neznana.

Le gosta drevesa in strme gozdne poti ločujejo Topolove od Livka, ki je na drugi strani meje. Črta, ki je skorajda nevidna, razmejuje ti dve povezani, a obenem tuji si državi. Ta meja je bila zame prisotna le delno – s svojimi gostitelji sem še vedno govorila v materinščini in moj telefon se je ves čas povezoval z domačim omrežjem.

V Topolove sem se vrnila, ko je poletje že popuščalo in so gozdovi že obljubljali, da se bodo obarvali v rdečo, vijolično in rumeno. Takrat smo, potem ko smo pokosili v kuhinji, kamor je posvetilo septembrsko sonce, dorekli knjigo iz pesmi in prevodov, ki so nastali na rezidenci kot odgovor na vas, ki me je sprejela, ji dali naslov, zastavili koncept, si razdelili vloge. Jaz sem bila tista, ki bo pisanje pregledala in popravila kot avtorica, drugi bodo tako ali drugače bdeli nad mojim pisanjem, ga prevajali v italijanščino, mu dodali svoje misli in ilustracije. Sestanek je obetal, a sama si nisem upala sanjariti o pravi pravcati knjižici, svoji drugi pesniški zbirki.

Jesenski meseci so hitro minili in preden je pomlad nerodno in opotekavo zamenjala zimo, se je meja zaprla. Ista meja, ki sem jo prej tolikokrat, že kot majhna deklica, prečkala s pasivnim zavedanjem. Na divje steze, ki povezujejo vasi ob meji, so nasuli kamenja in skal, da ljudje z avti niso mogli prečkati meje. Urednica moje knjige se je umaknila v domačo vas na Gorenjskem, ilustratorka se je iz Benetk vrnila v Topolove, avtor spremne besede je obtičal doma v Novi Gorici, njegovo dekle, v hiši katere sem bivala, pa na drugi strani. Jaz sem se umaknila iz Ljubljane globoko na slovensko podeželje, daleč od slovensko-italijanske meje.

Samoosamitev je v trenutku terajala odločitev: vsakdo se je moral opredeliti, ali bo iz nje prišel kot žrtev ali kot zmagovalec in ali bo v pogrešanju sveta, ki ga je poznal, tesnobno štel dneve ali pa bo iz virtualnih kotičkov svojega računalnika potegnil nedokončane pesmi, kratke zgodbe, osnutke romanov. Priznam, bila sem oboje: tesnobo in štetje dni sem preganjala z dolgimi sprehodi in ustvarjanjem knjige. Prvič po dolgih mesecih honorarnega dela za sto in eno drugo stvar sem se ji lahko v polnosti posvetila in ne da bi se zmenila za neprehodno mejo, je knjiga dobivala svojo končno obliko.

Po manj kot letu dni se vračam v Topolove, kjer bom potežkala svojo drobceno knjižico. Zame bo na neki način otrok vojne, tisti, ki obeta lepo prihodnost, zmago nad zlom, upanje sredi teme.

***

Katarinina druga pesniška zbirka, dvojezična slovensko-italijanska knjiga Naselili smo se v tkanine – Ci siamo insediati nei tessuti, je izšla julija 2020 v Topolovem (Benečija).