24. maj, 2019 / Literatura / Recenzija
Miha Praprotik, 1981, uni. dipl. lit. komparativist Privlačijo me nevsakdanje, čudaške zgodbe in humor vseh oblik in odlik. Poleg dobre fore imam rad tudi krofe in metafore. Precej veliko berem, malce manjkrat kaj napišem. Pa še bi lahko našteval.

Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe (1. knjiga)

Miha
Praprotnik

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Sanje
Leto izida: 2018
Prevod: Branko Gradišnik

Pa smo ga dočakali, izbor kratke proze Kurta Vonneguta namreč. Pisatelja, ki ga vsi poznamo po njegovih nenavadnih romanih (prevedenih imamo več kot 10), v katerih avtorjeva domišljija skače po času, včasih obišče vesoljce, nikoli ne pozabi poudarjati človeške neumnosti, vedno govori proti vojni (spomnimo se samo Klavnice 5 ali Siren s Titana), nas zmeraj nasmeji in vzbudi željo, da bi o prebranem diskutirali s prvim, ki ga srečamo.

Zbrane kratke zgodbe, in sicer njihov prvi del, drugi naj bi izšel do konca leta, je pisec napisal v petdesetih in šestdesetih letih v ZDA, objavljene pa so bile v poljudnih revijah. V pričujočem izboru jih je 51. Veliko, toda po prebranem ti v spominu ostanejo prav vse. Te zgodbe so razdeljene na 4 razdelke, in sicer Vojna, Ženske, Znanost, Romantika. Izbor sta pripravila in komentirala Jerome Klinkowitz in Dan Wakefield, uvodno besedo pa je prispeval Dave Eggers. V teh obširnih spremenih besedilih izvemo marsikaj zanimivega o samem avtorju, času, v katerem je pisal te zgodbe idr.

Pri takšnem številu zgodb  je tematska delitev povsem na mestu; res pa je tudi, da bi nekatere zgodbe iz razdelka Vojna (npr. Tanatosfera) lahko bile umeščene v Znanost in obratno. Vendar to že ni več Vonnegutova krivda, on je te zgodbe objavljal revijalno, same zase.

Prvi in tretji sklop nista nikakršno presenečenje, saj je avtor o znanosti in/ali vojni pisal domala v vseh svojih romanih, medtem ko se romancam ni toliko posvečal; tudi glavni ženski liki so pri njem redkost. Ravno zato je zanimivo videti, kako se z omenjenim pisatelj sooča v kratki prozi. Hkrati pa je osupljivo, o čem vse ta človek piše.

V razdelku Ženske da Vonnegut svoj glas ženskam, živečim v malomeščanskem okolju, ki bi si od življenja želele kaj več, kot biti gospodinje (npr. Z roko na pedalu). Ne glede na to, da nekatere obetajo oz. prekašajo moške, ostajajo zadaj (Anonimni zaljubljenci). Takim posameznicam je pisatelj dal svoj glas; nadrobno je opisal njihovo stisko, se kot feminist zavedal nepravične delitve in svojim ženskam napovedal boljši jutri.

V razdelku Romantika govori o ljubezenskih prigodah; na svoj način seveda. Avtor rad prestopa meje žanra in nam v teh zgodbah, kjer nastopajo preprosti ljudje, odstira tudi druge teme, kot je npr. medgeneracijskost. V tem stilu v branje priporočam Pariz v Franciji; tu avtor oriše zgodbe in usode treh parov treh različnih generacij. Iz literarnega gledišča pa velja izpostaviti zgodbo Velemesto, v kateri uporabi perspektive obeh zaljubljencev.

Njegove zgodbe krasi močna fabula s preobratom na koncu. V prvem razdelku Vojna, temi h kateri se Vonnegut vrača skorajda v vsakem svojem delu, bomo zaman iskali zgodbe o pogumnih vojakih, ki ukanijo in jurišajo nad sovraga in na koncu vse zlikovce postrelijo. Njegove like odlikuje pogum druge vrste;  le ti namreč ohranjajo moralno držo, ne glede na krut svet tam zunaj. Humanizem v kaosu nasilja. Novo upanje za boljši jutri je treba pričeti z lastnim zgledom.

Vonnegut nasilja ne opisuje; seveda je prisotno, ga začutiš, dostikrat nam je sporočeno, podobno kot v grških tragedijah, preko sela; so le ljudje, ki trpijo vojne grozote. Igrače na prizorišču velikih (beri: Vsi kraljevi konji).

Dostikrat so glavni liki vojni ujetniki ali vojaki tik po koncu vojne. V zgodbi Glavo gor denimo pripoveduje o vojnih ujetnikih. Kako je eden izmed njih brezobzirno služil s prodajo imovine soborcev nemškim vojakom. Zgodba, ki jo je najverjetneje bral avtor Podganjega kralja James Clavell. Kratka zgodba Plen pa je morda najbolj čustvena od njegovih zgodb, drznil bi si ji reči kar Novela o sokolu 20. stoletja.

(Prilagam citat iz novele Raje topovi kot maslo; gre za pogovor med ameriškimi vojaki in njihovim nemškim stražikom.)

»Odložita te svoje bukvice!« je ukazal Kleinhans. »Kaj nimata kake punce? Pogovarjajta se o puncah!«

»Seveda imam punco,« je razdraženo rekel Coleman.  »Ime ji je Mary.«

»In to je vse, kar se splača zvedeti o njej?« je rekel Kleinhans.

Coleman je bil videti zbegan. »Piše se Fiske – Mary Fiske je.«

»No, pa je ta Mary Fiske čedna na pogled? Kaj pa počne?«

Coleman je zamišljeno priprl veke. »Nekoč sem čakal, da pride dol v pritličje, in sem lahko opazoval njeno ta staro, ki je ravno pripravljala kolač z meringo,« je rekel. »In sicer, najprej je vzela nekaj sladkorja in koruznega škroba in ščepec soli, potem pa vse zamešala v pol litra v –«

»Prosim, dajmo se pogovarjati o glasbi. Vama je všeč glasba?« je rekel Kleinhanss.

»In kaj je naredila potem?« je rekel Kniptasch. Odložil je svoj kamen in začel pisati v beležnico. »Gotovo je vzela jajca, ne?«

»Fanta za boga milega,« je rotil Kleinhans.

»Brez skrbi, da je vzela jajca,« je rekel Coleman. »Pa maslo tudi. Veliko masla in jajc.«

Opaziti je, da Kurt Vonnegut kot humanist v svojih vojnih zgodbah ne pušča razlogov, ki bi lahko upravičevali vojno ali jo kakorkoli napravili kul. In tudi ne pričakuje, da se bodo oblasti kadarkoli, v tej veri, spametovale. Kaj takega je mogoče le med preprostimi ljudmi obeh polov (beri Tanotosfero, 2 Pilota). In ko že omenjam oba pola – Vonnegut ne pozna, kar se vojne tiče, delitve na dobre in slabe. Zmožen je napisati tudi marsikaj slabega o početju ameriških vojakov po koncu vojne (Komandantova pisalna miza). So le ljudje, ki tako ali drugače trpijo zaradi vojnih grozot.

Zelo zanimiv je tretji razdelek – Znanost. Večina kratkih zgodb govori o tehnologiji, ki je takrat še niso poznali, tako da je branje zanimivo tudi z vidika, ali se je namreč kaj od tega tako ali drugače uresničilo. V tem kontekstu velja omeniti Poročilo o efektu Barnhouse, kjer bomo lahko prepoznali napoved Assangea oz. nekoga, ki se bo boril za boljši jutri in bil za nagrado ovenčan za terorista. Ali če pogledamo zgodbo Glede evfija, kjer ljudje za dosego popolne sreče žrtvujejo karkoli oz. se ne menijo za posledice.

Umetnost je brezčasna in kot taka vedno aktualna, Vonnegut pa še posebej. Vojnih žarišč in drugih območij, kjer so strasti napete, je čisto preveč, zato se mi zdi branje pisatelja, ki nas pred vojno svari, nujno. Tudi branje ostalih treh razdelkov je pomembno; živimo v dobi odkritij ter tehnološkega napredka, enakopravnost je še vedno problem, ljubezen pa je večno aktualna. Poleg tega nam pisatelj s svojimi izvirnimi, domišljiskimi, včasih znanstvenofantastičnimi zgodbami omogoča na stvari pogledati z nekega drugega vidika. In ne glede na vse solze, nas nikoli ne pozabi nasmejati.