25. marec, 2019 / Literatura / Recenzija
Manja Žugman je profesorica slovenščine, literarna ustvarjalka in kritičarka, piše novinarske prispevke s področja kulturnega novinarstva in spremne besede. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Kristina Kočan: Šivje

Manja
Žugman

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Litera
Leto izida: 2018
Spremna beseda: Aljoša Harlamov

Tretjo pesniško zbirko Kristine Kočan z naslovom Šivje uvaja avtoričino posvetilo pesniku Milanu Vincetiču »Vinciju. Ena prekratka minuta«. Čas, ki je odmerjen tebi, meni, njemu, vsem nam, je (pre)kratek, vendar hkrati marsikdaj tudi (pre)dolg za zaznavanje in ujemanje, ne nazadnje z zlitjem svojega bitja v globinah tistega, ki nam je (naj)bližji. Skozi poetične vrstice bralec zaznava čas, ki se mu enkrat pokaže le kot trenutek, spet drugič kot trajanje, ki mu ni videti konca ali po nedovršenosti pesničinih dejanj, ujetih v besedah »čakam in sedim«. Opaziti je, da lirski subjekt v pesmih ni dejaven. Prav nasprotno. Sebi odmerjeni čas posveča opazovanju, dojemanju in sprejemanju vsega obdajajočega, bližajočega in oddaljujočega se.

Tudi sama dolžina verzov je skrbno izbrana in sovpada s poetičnostjo časa. Bralcu narekuje poseben ritem branja. Pesmi lahko bere že kot prozno besedilo, skozi katero se lahko s pesnico sporazumeva na svojevrsten, celo igriv način. Od njega pravzaprav zahteva dvojno branje, saj bo lahko prvotni pomen le tako dodobra (po)užil, ga (po)notranjil, morda znova premislil, predelal, obrnil, zavrnil, nadgradil, predrugačil in se namenil naprej. Morda bo pretekle podobe, misli in (ob)čutenja le še potrdil, morda bo preteklo zavrgel in ga zamenjal z novim. Pesmi spominjajo na po- ali preigravanje ali plastično: starega igralca zamenja novi, stari igralec se vrne na bojno polje in novemu (do)prinese v igri nov izziv … In velja le še soglašati s piscem spremne besede, da je pesnica svoj strukturni postopek iz prejšnje pesniške zbirke »tokrat / se zdi /…/ uporabila še dosledneje, še z večjo učinkovitostjo«.

Bralec pesniških vrstic se lahko v nanizanih dogodkih, fragmentih in podobah usredini, znajde in najde, morda celo bolje: udomači. Doma je v praznikih, ki (z)bližajo, omogočajo ali dajejo priložnost dotikom, tudi vsakdanjim rutinskim opravilom, kot je iti na trg ali treti oreh, sedeti na svojem stolu v tišini ali poslušati/vrteti glasbo, spreje(ma)ti obiske in odpirati buteljke … Si narediti seznam stvari, ki jih je (hote ali nehote) preprosto pač treba opraviti. V to vsakdanjo rutino je ujet človek, ki – kakor lirski subjekt – čaka na spremembe, na preobrate. S svojo ujetostjo v vrtincu vsakdana – zavedajoč ali nezavedajoč se – počasi drsi navzdol, leze v melanholijo, se utaplja v (ne)uresničljivih hotenjih, v svoji majhnosti in z majhnimi koraki čaka majhnih ali velikih sprememb. Pesnica tej človeški (ne)moči postavlja ob bok vsemogočnost narave, ki kljub oviram in preprekam s svojo cikličnostjo more in zmore prenavljanja, spreminjanja in presnavljanja, saj kot zapiše pesnica: »teloh vzcveta skozi sneg« (kaže njeno razdiralno in rodovitno podobo).

In narava je sama sebi zadostna (ne potrebuje človeka), saj je potoček sam po sebi igriv. Lirski subjekt je, kot že rečeno, večinoma nedejaven, a se mestoma s svojo »akcijo« trudi narediti premik, saj izvemo, da je sadil, a ga od sajenja morda boli križ. Bralcu se njegova dejavnost (po)kaže, kot bi mu (za)dajala bolečino in neprijetnosti, kot bi ga le še dodatno (ob)težila, pred njegovimi očmi se ne izriše kot nekaj pozitivnega, kar bi mu zagotavljalo srečo in rojevalo »sadove«, morda kot nekaj, kar bi bilo vredno njegovega početja, kar bi obetalo. Lirski subjekt tudi v odnosu do sočloveka, do bližnjega naredi korak, pozna ali sluti pot (z)bližanja. Zazna, opazi in (za)diha bližino, ki pa je v svoji (po)polnosti vendarle ni in ostajajo le njeni obrisi, morda približki. Njegovi poskusi glasnosti se vedno znova utapljajo v tišino, a je prav ta marsikdaj glasnejša od krika.

“kdaj prideš / pesek bo treba pomest.”

Pesniška zbirka je bogata s sporočilnostjo in polna sinestezij, saj »bodo topoli sočno / ozeleneli te že pogled / nanje skoraj odžeja«. Bralca napaja s sočnostjo in toplino, ga ohladi z ledenimi rožami na okenski polici, opremi/premami s hipnim okušanjem grenkobe in sladkosti, zdaj ga prebudi/pretrese s tipanjem, drugič z migetanjem in tretjič s šumenjem. Lirski subjekt se druži z ljudmi in naravo. Z ljudmi se druži v tišini, šepetanju ali brez besed, saj se tako (morda) bolje razume in so besede odveč, (morda) je oddaljenost naših bitij neskončna in je vprašanje le še storilnostno naravnano: »kdaj prideš / pesek bo treba pomest.«

Vedno znova se zdi, da lirski subjekt skozi svoje popotovanje vedno bolj išče in odkriva, kot pa najde in odkrije, vedno bolj zapušča staro, kot prispe v novo. Bolj se osredinja v ozadje, kakor prestavlja v ospredje.

Sprehajanje skozi pričujoče podobe kapljic, dežja, jezer, valov, morja in solza slehernemu bralcu metaforično omogoča sprehajanje skozi lasten mozaik znanja in spoznanja, zrenja in zorenja, očiščenja in prenove, zaradi česar je ljubiteljem poezije Kristine Kočan v sklepu le še (za)želeti, da bi v univerzalnem pesniškem jeziku tišine in praznine bodisi odkrili in (za)živeli sebi lastno govorico bodisi zacveteli v njenem eksperimentiranju.

               
Kristina Kočan: Šivje