• Datum objave: četrtek, 3. avgust 2017
  • Katja Gorečan: “Mogoče sem zaradi tišine tudi začela pisati.”

    Katja Gorečan je mlada pesnica iz Celja, ki je leta 2012 pri Centru za slovensko književnost izdala pesniško zbirko Trpljenje mlade Hane in bila z njo izbrana za 15. Bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja, nominirana za Jenkovo nagrado (2013) in izbrana za festival Pranger 2013. Trenutno študira dramaturgijo, ukvarja se z gledališčem kamišibaj ter piše koreo-pesmi. Med pogovorom pogosto preseneti s kakšno neverjetno anekdoto iz svojega življenja in si velikokrat premisli glede tega, katero besedo bi bilo najbolje uporabiti. Pogovarjali sva se o koreopesmih in Hani, nekaj besed pa sva namenili tudi gledališču.
    Julija Ovsec: Koreopoezija je oblika performativne pisave, ki vsebuje poezijo, ples, glasbo in dramsko igro. Kje si prišla v stik s koreopoezijo?

     

    Katja Gorečan: Za 22. rojstni dan mi je prijateljica Veronika kupila knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi avtorice Clarisse Pinkola Estes, kjer sem si izmed vseh mitov in pravljic najbolj zapomnila zgodbo o Sinjebradcu, ki deklici, svoji ženi, med vsemi vrati na gradu prepove odpreti samo ena vrata, ona pa odpre ravno ta. Za vrati pa presenečenje: trupla bivših žena, ki jih je seveda on ubil. Knjiga vključuje še druge zgodbe, npr. o Lloroni, ki je podobna Medeji, saj utopi svoja otroka, ker jo mož prevara. Knjiga mi je ogromno pomagala v obdobju, ko sem imela pogoste nočne more o črnem moškem, ki me hoče ubiti in sem veliko spala pri babici, ker si nisem upala spati sama. Babica mi je pripovedovala razne zgodbe, da bi me pomirila, ker sem imela konstantne panične napade. To je recimo statični trenutek: ko ne znaš naprej, moraš stopiti en korak nazaj. In vedno ti bo nekdo pomagal. Takrat sem veliko poslušala. To sem potem vključila tudi v svojo koreopesem o prababici po očetovi strani, ki se je pisala Dolganoč in je tudi prababica pesnika Jureta Jakoba. Pisala sem o družinski zgodbi s Palčkovo bando, ki je zaznamovala našo družino z izgubo. No, če se vrnem nazaj na knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi: v njej sem našla svojo osebno mantro, ki je vzeta iz koreopesmi Ntozake Shange, za zaznamovana dekleta, ki smo razmišljala o samomoru/ko je mavrica dovolj:

     

    ,,tu je, kar imam…

    pesmi

    debela stegna

    majhne joške

    in

         toliko ljubezni.”

     

    Potem sem se po nekaj časa vrnila nazaj na oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo ter z diplomsko nalogo o koreopesmi zaključila svoj študij. Sedaj pa nadaljujem na AGRFT, kjer sem izjemno vesela, da lahko pri predmetu dramsko pisanje razvijam svoja besedila, nad katerimi zavzeto bedi prof. Žanina Mirčevska, ki mi je ogromno pomagala pri prehodu pisanja poezije v pisanje dramskega teksta.

     

    JO: Napisala si koreopesem z naslovom neke noči neke deklice nekje umirajo. S kakšnimi izzivi si se soočala med pisanjem? Kako si se spoprijela s popolnoma novo formo v slovenski literaturi?

     

    KG: Pravzaprav sploh ne vem, če mi je uspelo napisati koreopesem, želela sem le izpostaviti odnos med besedo in telesom, med zaznamovanim telesom. To je bil zame kot nek eksperiment, bolj kot poskus in kot zapis sanj. Med njimi je npr. Rojstvo mrtvega otroka, sanje, ki sem jih imela in bolečina, ki sem jo v sanjah doživela, ko je začela postelja krvaveti, ko sem poskušala zakriti mrtvo deklico, ki sem jo rodila in kako je to vplivalo oziroma bi vplivalo na moje telo.

     

    JO: Ntozake Shange je v svoji koreopesmi želela dati zaznamovanim dekletom prostor, nekakšno praznino, ki jim omogoča, da znova zaživijo. Kaj tebi pomeni praznina? Jo povezuješ s samoto? Sta to zate pozitivna ali negativna pojma?

     

    KG: Po izdaji Trpljenja mlade Hane sem na primer začutila popolno praznino, ker nisem vedela, kaj naj. Takrat mi je prof. Boris A. Novak dal nasvet v smislu, da se je včasih pametno odmakniti od poezije, da jo potem lahko spet pišemo. Praznina mi je všeč, ker sem se nekako naučila, da potem lahko vedno nekaj na novo ustvarjam. Veliko mi tudi pomeni, da lahko ustvarjam z drugimi, predvsem z otroci. Tudi samoto dojemam drugače, ker sem živela v majhnem kraju, v vasi, kjer nas ni bilo veliko, ampak smo bili izredno povezani. In bila je tišina, drugačna tišina, kakršna je v mestu. Mogoče sem zaradi te tišine tudi začela pisati.

     

    JO: Ntozake Shange je svojo koreopesem naslovila za zaznamovana dekleta, ki so razmišljala o samomoru / ko je mavrica dovolj. Kaj je zaznamovalo tebe? Ali svoje izkušnje prenašaš v svoje delo? Kako pogosto se poslužuješ avtobiografskih elementov?

     

    KG: Zagotovo me je zaznamoval dogodek z začetka študija književnosti. Na nekem literarnem večeru s starejšimi pesniki me je eden izmed njih izzival, naj mu preberem svoje pesmi, da bo ocenil, če je to res poezija. Takrat moje ime ni bilo pomembno. Bila sem označena kot punčka, ki sedi pred neko pomembno osebo, ta pa bo odločila, ali je lahko pesnica ali ne. Seveda je bila moja poezija zanič, po njegovih besedah pa tudi o ljubezni nisem vedela ničesar. O tem sem tudi pisala v Hani. Preprosto se mi je zdelo, da moram to povedati, da se ne čutim in ne želim biti del Parnasa in da se mi zdi to »pumpanje« s tem, kakšna bi morala kot pesnica izgledati,, kako bi se morala obnašati in kaj vse bi morala požreti, preprosto odveč. Druga izkušnja, veliko večja in pomembnejša, se mi je zgodila med pavziranjem. Oče me je prosil, če lahko poslikam steno na varovanem oddelku za demenco v domu starejših v Ribnici, kjer dela. Kasneje sem nekaj mesecev delala z dementnimi bolniki in s to izkušnjo v ozadju napisala poetično dramo Gozd spomina, ki govori o deklici, ki se z dedkom izgubi v gozdu, ker se dedek ne spomni poti nazaj domov. Je hkrati zelo osebno, saj smo ravnokar izgubili dedka, ki je bil več let dementen in smo spremljali njegov proces usihanja, pozabljanja, a hkrati spominjanja na neverjetno življenje, ki ga je imel in ljubezen, ki jo je nosil v sebi in pustil v nas. Pred kratkim pa je zaspal in globoko v srcu upam, da počiva v nekem magičnem prostoru, kjer ga nič več ne boli.

     

    JO: Prepoznavnost na slovenski literarni sceni si dobila po izidu prve zbirke Trpljenje mlade Hane. Hana je vsakdanje dekle, s katero se vsako mlado dekle lahko na neki točki poistoveti. V Sloveniji so bili odzivi na Hano dobri, a precej zadržani. Kakšni pa so odzivi v tujini? Ali v drugih državah Hano doživljajo na enak način kot slovenska publika?

     

    KG: Kaj pa vem, kako jo drugi doživljajo. No, spomnim se, da mi je neka starejša prevajalka nekoč kar tako pripovedovala o svoji izkušnji britja in težavah, ki jih je imela s tem. Osebna izpoved, here we go. Zdaj, ko sem bila v Gdansku na festivalu, povečini smo bile same pesnice, smo imele kar burne debate, v katerih smo ugotavljale, da se soočamo s podobnimi stvarmi. Tudi poljska založnica Aleksandra Malecka je rekla, da se ji zdi, da bi Poljska potrebovala eno tako Hano in zdaj, upajmo, bo prišel prevod Milosza Biedrzyckiga v poljščini.

     

    JO: Pri zelo mladih letih imaš že kar nekaj prevodov v tuje jezike, med drugim v angleščino, poljščino, grščino, Hano pa so prebirali tudi na Kitajskem, v Srbiji in drugod po svetu. Kako si Hano spravila tako daleč čez slovenske meje?

     

    KG: Prvo leto po izdaji sem z Branetom Mozetičem obiskala Buenos Aires, kjer je moje pesmi prebirala Julia Sarachu, ki jih je tudi prevedla, v Santiagu de Chile pa sva bila na obisku pri društvu čilenskih pisateljev. Povezala sem se tudi z avtorji, s katerimi sem nastopila na festivalu Živa književnost, kjer smo imeli prevajalsko delavnico. Tako sem npr. sodelovala z ukrajinskim pesnikom Dmitrom Čistjakom in grško pesnico Angeliki Dimouli, ki pripravlja antologijo slovenske mlade poezije v grščini. Pred kratkim pa sem z veseljem sprejela ponudbo za sodelovanje pri literarni platformi Versopolis, prek katere sem dobila prevode v poljščino in sem aprila obiskala festival Found in Translation v Gdansku, jeseni pa odpotujem v Litvo na festival Druskininkai Poetic Fall.

     

    JO: Že v zbirki Trpljenje mlade Hane zaznamo dramske elemente, kasneje pa si se lotila pisanja tudi drugih dramsko-pesniških form. V svojem delu pogosto povezuješ gledališče in poezijo. Se ti zdi povezovanje različnih umetnosti nujno za napredek? Je to način, na katerega je možno odkrivati nove dimenzije tako poezije kot gledališča?

     

    KG: Ja, seveda. Oziroma, kakor komu ustreza. Meni to izjemno ustreza, sploh pa so te forme tako ali tako povezane med seboj. Nič ni narobe, če se osredotočiš na poezijo kot tako, v bazičnosti. Mene pa bolj zanima raziskovanje druih polj. Zato me še posebej veseli, da sem imela letos kot asistentka priložnost sodelovati z italijanskim režiserjem Fabrizijem Montecchijem pri predstavi Virginija Volk ter da grem naslednje leto na prakso k njemu v Piacenzo, v Teatro Gioco Vita, kjer bom sodelovala na delavnici senčnega gledališča in poezije in dobila priložnost pisanja teksta za senčno gledališče, seveda pod njegovim mentorstvom. Morda bi to povezovanje različnih form najbolje povzel prav njegov stavek: ,,Senca je globina vsega, kar smo.”

     

     JO: Za konec te prosim, da našim bralcem poveš, katera dela so te še posebej navdihnila. Kaj bi jim svetovala v branje?

     

    KG: Vse zbirke Kristine Hočevar, gotovo, poezija in drame Daneta Zajca, med njimi se mi zdi najbolj izstopajoča Otroka reke, potem pesnica Sapphire in njena zbirka Pusti luči prižgane, Simona Semenič in Me slišiš, Elfriede Jelinek in

    Smrt in deklica: Drame princes, pa Milena Marković, zbrane pesmi v zbirki Pesme in drama Barčica za punčke. Moja srce pa seveda pripada Bukowskemu, ker v njegovi poeziji začutim največ ljubezni. Kar se tiče neke hibridne oblike dnevnika, zapiskov, risb in slik, pa priporočam delo The Diary of Frida Kahlo: An Intimate Self- Portrait.

     

    ***

    Na fotografiji Katja s psom Glenom Dromaxom, foto: Ana Straže

    Sorodni članki: