24. januarja, 2020 / Literatura / Pod površino / Recenzija
Tinkara V. Kastelic, rojena 3. 1. 2001, z oktobrom 2019 študentka prevajalstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani, do tedaj dijakinja bežigrajske gimnazije. Rada ima Möderndorferja, čaj in Azurno obalo, prostega časa nima, včasih piše poezijo, še raje spi.

Kate Evans: Rdeča Rosa, biografija Rose Luxemburg v risoromanu

Založba: VigeVageKnjige
Leto izida: 2016
Spremna beseda: Paul Buhle
Prevod: Anja Golob (risoroman), Katja Šaponjić (ostalo besedilo) 

Pričujoče besedilo dobiva končno obliko v luči aktualnih političnih dogodkov decembra 2019 in januarja 2020, ko kapitalistične in populistične težnje svetovnih velesil znova (še vedno) ogrožajo svetovni mir – v kolikor ta sploh še obstaja. Zato ta sestavek želi biti več kot zgolj literarna recenzija, hkrati se po sili odsotnosti raznorodnih virov ne trudi biti znanstveni članek, temveč poskuša ob pomoči enega samega osrednjega dela, ki je leposlovno, biografsko, pa tudi teoretsko, rekonstruirati ključne dogodke osebnega in javnega življenja socialdemokratske revolucionarke in marksistične teoretičarke Rose Luxemburg ter poudariti pomembnost nekaterih ključnih idej te osebnosti in njenega časa, kot se slednja odraža v sodobnosti.

Da bi besedilo lahko ohranilo »spodobno« dolžino in bi znotraj tega obsega delovalo koherentno, sem se odločila poudariti predvsem tisti del Rosinega življenja, ki nosi največji odmev v današnjem času, torej zlasti njeno revolucionarno delo ter ostale pomembnejše dogodke njenega javnega življenja. Njenega osebnega življenja se dotaknem zgolj tam, kjer mu Kate Evans namenja posebno pozornost, s čimer želim zadostiti viziji avtorice, ki verjame, da je slednje pomembno vplivalo na Rosino politično delovanje in zatorej ne sme biti prezrto. Namen tega besedila je predstaviti življenje in delo Rose Luxemburg ter poudariti pomen del, kot je Rdeča Rosa, za ozaveščanje javnosti o obstoju in delovanju morda manj znanih, četudi pomembnih zgodovinskih osebnosti, ter za spodbujanje kritičnega mišljenja ter samostojne analize problemov sodobnega in preteklega časa.

Delo Rdeča Rosa večplastnost Rosine osebnosti in njenega življenja prikaže na izviren in očarljiv način, poleg tega pa temeljita študija virov, ki se jih je avtorica poslužila pri ustvarjanju risoromana, omogoča, da je prikaz tudi zgodovinsko ustrezen – kadar se je avtorica odločila potek dogodkov prirediti, je to vselej pojasnjeno v obsežnih opombah na koncu knjige. Tam najdemo tudi celotne navedke, povzete iz Rosinih objav ter pisem, ki so v ilustracijah prisotni v predelani ali skrajšani obliki. Poleg tega Kate Evans v ilustrirani biografiji Rose Luxemburg povzema nekatere ključne ideje Karla Marxa ter Rosine interpretacije njegovih teorij, kar bralcu omogoča poenostavljeno razumevanje številnih zapletenih socialnopolitičnih konceptov. To je morda najpomembnejši doprinos tega dela k naboru del o naslovni junakinji, saj slednje hkrati omogoča zelo celosten in vsestranski pregled življenja in dela Rose Luxemburg ter na priljuden način predstavlja temelje socialistične oziroma komunistične misli tudi tistim, ki jim je ta problematika povsem tuja. V delu je sicer nedvomno mogoče razbrati ideološko-politično stališče avtorice, predvsem pri vprašanju spolne (ne)enakopravnosti, vendar to ne zmoti, nasprotno, zdi se, da se avtorica rahle ideološkosti svojega pristopa zaveda in jo v delu ohranja namenoma, kar velja prej pohvaliti kot grajati. Jasno je namreč, da vse človeško delovanje izhaja iz naših osebnih stališč in da jih neizogibno tudi odraža – nevtralnost, h kateri naj bi stremeli, je prav tako ideološka pozicija, zato je slepljenje o obstoju prave objektivnosti odveč. Tudi sama se, verjamem, v nadaljevanju ideološko opredeljujem, mestoma celo nalašč in zelo neposredno. Omeniti velja še, da avtorica risoromana do same Rose Luxemburg vseskozi jasno kaže predvsem naklonjen in spoštujoč odnos, prav tako to velja za obe prevajalki, saj so besede, ki jih beremo, pravzaprav njune.

Za razumevanje pomembnosti dela in intelektualne zapuščine dr. Rose Luxemburg je ključnega pomena poznavanje okoliščin, v okviru katerih je zasnovala svoje ideje. Avtorica zato nameni dobršen del pasic v risoromanu prikazu osebnih odnosov med protagonistko in njenimi bližnjimi, citira njena pisma ljubimcem, sodelavcem, prijateljem in povzema dela, ki so vplivala na izoblikovanje njene politične kariere. Pri tem se z veseljem poglobi v intimne trenutke življenja Rose Luxemburg, odprto razpravlja o njeni spolnosti, jo telesno in intelektualno razgalja in jo s tem skuša pokazati kot živo, človeško, kot žensko iz krvi in mesa, ki ljubi, žaluje, obsoja in se predaja telesnim užitkom, ki, skratka, živi tudi izven svojih bojevitih javnih nastopov in ostrih kritik sistema. Oris njenegaživljenja in političnega delovanja, ki sledi in ki torej želi, kot risoroman Rdeča Rosa, nuditi bistvene informacije, potrebne za razumevanje njenih del in njihove pomembnosti v sodobnosti, je rekonstrukcija na podlagi pripovedi Kate Evans, mestoma dopolnjena s splošno znanimi zgodovinskimi podatki.

Kako in zakaj Rosa postane rdeča?

Rosina želja po radikalni spremembi političnega, gospodarskega in družbenega ustroja obdobja, v katerem živi, se začne oblikovati že v otroških letih, ko prvič občuti družbeno neenakopravnost. Varšava, v kateri z družino – četudi so Judje – živijo v uglednem, ne v judovskem okolišu, je v drugi polovici 19. stoletja močno podvržena antisemitizmu; Judje povečini živijo v revnih getih in so pogosto žrtve organiziranih rasističnih napadov. Avtorica risoromana razkol med ubogimi in med privilegiranimi, ki se mu bo Rosa Luxemburg odtlej venomer zoperstavljala, prikaže brez besed, saj so slednje na tem mestu odveč. Boleč prepad med življenjem revnih in bogatih sili iz zgovornih, pretresljivih ilustracij – naše oči vidijo, kot vidi Rosa: polno obložene mize, shirane otroke, razkošne plese, skromne pogrebe; in tako kot v njej, se tudi v nas zbudi gnev, žalost in prezir do tistih, ki so za te krivice slepi.

Kot marsikateri gimnazijec, ki danes da nekaj nase, tudi Rosa v najstniških letih začne prebirati revolucionarno literaturo, med drugim posega po delih Hircheja in Marxa, pridruži pa se tudi poljski delavski stranki Proletariat, ilegalnemu marksističnemu gibanju. Kasneje, med študijem filozofije, zgodovine, politike, ekonomije in matematike na univerzi v Zürichu, ki je tedaj edina, ki omogoča študij tudi ženskam, začne raziskovati znanost družbene reforme in z Leom Jogichesom razvije idejo o mednarodnem socialističnem delavskem gibanju. Leta 1893 Leo Jogiches in Rosa Luxemburg ustanovita stranko Socialna demokracija kraljevine Poljske (SDKP), ki se kasneje preimenuje v Socialno demokracijo kraljevine Poljske in Litve. Poleg revolucionarne stranke se iz naveze Luxemburg–Jorgiches rodi tudi dolgoletna ljubezenska zveza. Slednji Kate Evans v Rdeči Rosi nameni precej pozornosti, iz česar je razvidno, da ji pripisuje nezanemarljiv pomen v celostni sliki Rosinega življenja. Hkrati pa o samem Leu Jorgichesu izvemo bore malo, kar je po eni strani razumljivo, saj je risoroman osredotočen zgolj na opisovanje življenja ene same politične osebnosti, po drugi pa slednje v delu pogrešam, kajti lik Jorgichesa se zdi površno zasnovan (vendarle gre za literarno delo, kar poudari tudi sama avtorica) in posledično tudi razumevanje njegove vloge v Rosini – tedaj v veliki meri njuni skupni – politični karieri trpi na račun opisovanja njunih spolnih pustolovščin in ljubezenskih težav. Kdo je v resnici tisti Leo Jorgiches, ki je skupaj z Roso zasnoval revolucionarno aktivnost, na stranski tir postavlja tako avtorica risoromana kot sama zgodovina.

Rosa Luxemburg z disertacijo o industrijskem razvoju Poljske leta 1898 postane doktorica ljudskega prava in ekonomskih znanosti. Po govoru na Socialistični internacionali s poroko z Gustavom Lübeckom (ki je zgolj strateška poteza) pridobi nemško državljanstvo, se preseli v Berlin in se tam pridruži Socialdemokratski stranki (SPD), ki v tistih časih znotraj delavskega gibanja velja za najnaprednejšo evropsko socialistično stranko in je deležna tudi številčne javne podpore.

Rosi Luxemburg prepoznavnost v nemški socialdemokratski stranki prinese kritika Problemov socializma Eduarda Bernsteina, ki nosi naslov Socialna reforma ali revolucija. Hkrati pomeni začetek novega pristopa v levičarski politiki, ki izhaja iz družbenih gibanj, iz samoorganizacije, ter je ključna za to, da stranko ohrani na revolucionarni poti. V kritiki Rosa poudari, da kljub pomembnosti reform popolna opustitev revolucionarnih ciljev, h kateri napeljuje Bernstein, vodi v ustvarjanje sistema, usmerjenega v propad. Po njenih besedah sta reforma in revolucija različna trenutka istega razrednega boja. Kate Evans na tem mestu uspe na zgolj štirih straneh (sličic, torej precej jedrnato) predstaviti ne le pomembnost, temveč tudi vsebino konflikta med Bersteinovo in Rosino pozicijo. Pri tem se opira tako na lastno interpretacijo kot na neposredno citiranje Rosine kritike ter razlaga teoretska izhodišča, ki jih Rosa uporabi pri oblikovanju svojega odgovora. Moje navdušenje nad risoromanom izhaja prav iz neverjetne premišljenosti in spretnosti avtorice pri vključevanju tovrstnih razlag, ki so mestoma poenostavljene, vendar nikoli posplošene, zaradi česar so zanesljiv, pa tudi zgoščen vir informacij, ki so sicer težko razumljive brez zadostne teoretske podlage in načitanosti (splošna razgledanost pa je vendarle še vedno odločilnega pomena, kajti Kate Evans kljub svoji vsestranski nadarjenosti čarati žal še ne zna).

Odmev Rosine kritike je velik, kar znova poudari pomembnost njenega glasu v revolucionarnem gibanju. Avgusta 1904 je nato dr. Rosa Luxemburg zaradi razžalitve cesarja obsojena na tri mesece zapora, vendar je predčasno izpuščena. Medtem mednarodno socialistično gibanje raste. Poslanci socialističnih strank prevzemajo sedeže v nacionalnih parlamentih, v Franciji socialistični politik nastopi v vlogi ministra. 22. januarja 1905 se v Rusiji dvesto tisoč ljudi s peticijo za carja odpravi proti Zimskemu dvorcu in začne se februarska revolucija.

Konec decembra 1905 se Rosa vrne v Varšavo, kjer vlada vojno stanje. Posveti se pisanju ilegalnih časopisov ter ob analizi okoliščin upora v Rusiji zasnuje novo revolucionarno teorijo. Izkušnje ruskega upora poskuša aplicirati na zahodno Evropo v publikaciji z naslovom Množična stavka, partija in sindikati (1906). V tem delu poudarja predvsem pomen množične stavke kot metode boja za revolucionarno preobrazbo družbe.

4. marca 1906 Roso Luxemburg in Lea Jorgichesa aretirajo. Za Roso njeni sodelavci zberejo varščino in julija oblasti (obilno podkupljene) pristanejo na izpustitev zaradi slabega zdravja. Rosa je najprej izpuščena v Varšavo, od koder odide na Finsko, kjer konča svojo revolucionarno knjižico Množična stavka. Ko se jeseni vrne domov v Nemčijo, tam začne dolgoletno razmerje s Kostjo Zetkinom, sinom znane feministke Clare Zetkin. Tudi ta odnos Kate Evans opisuje s posebnim veseljem, kajti prav prikaz osebnega življenja Rose Luxemburg ji da priložnost za romanesknost, iz teorije se lahko za trenutek zares umakne v leposlovje, v čemer vidno uživa. Prizori, v katerih sta prikazana Rosa in Kostja, odražajo poseben »joie de vivre«, kar zgodbo povsem nevsiljivo oživi in poživi.

Vodstvo stranke SPD medtem postaja vse previdnejše in vse bolj popušča interesom kapitala. Tisk njenega pamfleta o množični stavki je zavrnjen, kar Rosa strogo obsodi. Nemški socialni demokraciji očita oportunizem in podkupljivost.

Leta 1914 Rosa s somišljeniki ustanovi skupino Gruppe Internationale, v kateri deluje tudi njen kasnejši najtesnješi sodelavec Karl Liebknecht. Leta 1916 se skupina preoblikuje v Spartakovo zvezo, zvezo tistih članov stranke SPD, ki vojni – v nasprotju z večino nekdanje revolucionarne stranke – nasprotujejo. Pozivajo preostale člane, naj se vrnejo k sklepom, sprejetim pred vojno, in poskušajo ohraniti pri življenju iskro želje po mednarodni proletarski revoluciji.

Večino vojne Rosa Luxemburg preživi v zaporu. Leta 1916 tam napiše eno svojih najbolj znamenitih del Kriza socialne demokracije, kjer obsoja tako vojno kot imperializem. Ostre besede nameni temu, kar med vojno ostane od nemške socialne demokracije, ter kritizira vlogo SPD, ki se je izneverila lastnemu poslanstvu, začrtanemu na začetku stoletja.

Po vojni Rosa Luxemburg zasnuje ilegalni revolucionarni časopis Die Rote Fahne (Rdeča zastava), kot alternativo sprevrženemu SPD pa s soborci ustanovijo Komunistično partijo Nemčije, KPD. Spartakova zveza še vedno poziva k revoluciji. Vlada s pomočjo paravojaških skupin Freikorps upor zaduši; v noči s 15. na 16. januar 1919 sta Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht, voditelja uporniškega gibanja, umorjena. Ta dogodek po mnenju mnogih še danes velja za eno najhujših tragedij v nemški zgodovini, saj povzroči tak razdor v proletarskem gibanju, da to ne najde več skupne točke in se kasneje, v začetku tridesetih let, ne uspe združiti v boju proti nacizmu. SPD še po njuni smrti nadaljuje razdor svojih lastnih nazorov in revolucija je dokončno zadušena, kot odgovor nanjo pa nastanejo temelji kasnejšega Tretjega rajha.

Toda delo Rose Luxemburg, želi sporočiti Kate Evans, ni bilo nikoli pozabljeno in še vedno diha v odporniških gibanjih po vsem svetu in opominja na njeno nezanikljivo človeškost, priljudnost in vero, ki jo je imela za človeštvo, njegovo svobodo in osvoboditev, prepričanj, ki jih orožje ni moglo zadušiti. Z njenimi besedami: revolucija je bila, je in bo.

* * *

Delo Rose Luxemburg prav zares ostaja nadvse pomembno predvsem na področju ekonomskih študij kapitalizma in njegove povezave z imperializmom, na področju političnih študij socializma ter pri obravnavi nacionalnega vprašanja, pri čemer je slednji krovni termin, ki pokriva širok spekter problematik, povezanih z nacionalizmom, ki se jim posveča socialistična filozofska misel.

Zakaj je Rosa Luxemburg tako pomembna osebnost v ekonomiji in marksistični ideologiji?

Rosa Luxemburg je že na začetku prejšnjega stoletja uvidela in razumela, da je akumulacija kapitala v kapitalističnem ekonomskem sistemu omogočena s širjenjem kapitala na neevropski trg. Kapitalisti, ki se znajdejo pred krizo čezmerne produkcije in pomanjkanja potrošnje na svojem naprednem kapitalističnem trgu, iščejo naložbene priložnosti v tujini – tam, kjer trga še ni prevzel kapital. To povezuje ekonomsko analizo Rose Luxemburg z enim njenih najpomembnejših doprinosov k marksističnim študijam – s povezavo analizo krize kapitalizma, ki je v nasprotju z običajno krizo pomanjkanja kriza preobilja, z imperializmom, imperialističnimi vojnami. Rosina ekonomska dela so popisovala želje kapitalizma po osvojitvi vedno novih ozemelj, kar po njenem mnenju vodi v vojno in uničenje okolja. Zanjo je bil socializem vseskozi povezan z bojem proti kolonializmu.

Danes poleg »klasičnega« kolonializma poznamo tudi novodobni neokolonializem, ki je seveda globoko povezan z interesi kapitalizma in je pravzaprav bolj izpiljena, manj neposredna oblika tega, kar je Rosa Luxemburg očitala kapitalizmu pred več desetletji. Razlog za nastanek neokolonializma v obliki, v kateri ga poznamo danes, leži v kapitalističnih težnjah svetovnih velesil, zlasti pa nekaterih multinacionalk po povečanju dobička, poleg tega pa je tudi njihova posledica. Nekatere afriške, azijske in južnoameriške države, ki jih danes pogosto označujemo s pojmom »države tretjega sveta«, ne predstavljajo več zgolj širitve trga, ki kapitalizmu omogoča preprečevanje krize čezmerne produkcije, temveč se je tja premaknil večinski del proizvodnje, deloma zaradi cenejše delovne sile, pa tudi zaradi ohlapnejših okoljskih in davčnih regulacij. Delavstvo, ki je bilo že na evropskih tleh izkoriščano v imenu profita, v državah t. i. »outsourcinga« dela pod pogoji, ki so za sodobni čas nepredstavljivi, dobiček velikih podjetij pa je temu primerno astronomski. Številni posamezniki in nevladne organizacije v zadnjih nekaj letih vztrajno opozarjajo na omenjeno problematiko, najpogosteje v povezavi s »fast fashion« industrijo, v zvezi s katero nam na misel nemudoma pride nelepa beseda »sweatshop«, ter s proizvodnjo tehnoloških izdelkov. Kljub temu da nam študij zgodovine in ekonomske teorije kaže, da tega in drugih družbenih fenomenov ne gre obravnavati ločeno od celotnega ustroja družbe, ki jih omogoča in ustvarja, pogosto naivno in zaman iščemo rešitve, ki bi brez večjih, sistemskih sprememb izboljšale situacijo na neevropskem trgu. Namesto revolucije se zadovoljujemo z reformami, ki ne peljejo in ne morejo peljati nikamor, ampak težavo zgolj prestavljajo drugam, v obliko, v kateri nam je manj v napoto in manj moti naš ponos, našo vest ter samopodobo.

Poleg širjenja kapitala na novi trg je Rosa razumela tudi globalno naravo problema, s katerim se soočamo, ko govorimo o revolucionarni dejavnosti. V nasprotju s številnimi sodobniki, ki so se osredotočali na probleme nacionalne osvoboditve, je imela Rosa Luxemburg izrazito mednaroden pogled na socialistično gibanje. Če je kapitalizem globalni sistem globalnega uničenja, lahko samo globalna solidarnost predstavlja rešitev. Poleg tega je Rosa Luxemburg revolucijo, za katero se je borila, razumela prej kot preobrazbo, dolgotrajen družbenorazvojni proces, ne kot nenadno, sunkovito spremembo, po kateri naj bi nasprotja in težave sistema čarobno izginili. To filozofijo še danes prevzemajo številni levo usmerjeni politiki, ki verjamejo v spremembo družbe kot dolgotrajnega procesa, ki zahteva nenehno prilagajanje in učenje. Rosa Luxemburg je neusmiljeno obsojala skorumpiranost, podkupljivost nekaterih svojih »socialističnih« tovarišev iz stranke SPD, ki so v želji po popularizaciji stranke in njene politične aktivnosti sprejemali kopromise na podlagi kapitala ter postopne spremembe, namesto da bi si še naprej prizadevali za revolucijo.

Rosa Luxemburg je bila tudi goreča zagovornica liberalne demokracije. Verjela je, da je demokratična republika najboljša oblika za razrešitev razredne problematike, kajti če se delavci ne morejo odprto združevati in se boriti za izboljšanje delovnih pogojev, če so podvrženi diktatorski ali avtokratski nadvladi, v kateri tovrstna politična organizacija ni mogoča, je delovanje proti sistemu domala onemogočeno. Vendar to ne pomeni, da je dr. Luxemburg verjela, da bi bila taka demokracija v kapitalističnem sistemu mogoča. Kljub temu, da je bila ena največjih zagovornic demokracije v marksistični tradiciji, je razumela, da je potrebno demokratične pravice, v obliki, v kateri slednje obstajajo v buržoazni družbi, uporabiti kot orodje za preseganje omejitev, ki jih predstavlja omenjena družba.

Zanimiv, malodane ironičen je na tem mestu predvsem obrat, ki se je zgodil pri organizaciji posameznih držav od začetka prejšnjega stoletja pa do danes. Medtem ko so danes kapitalistične države tiste, ki so vsaj na videz demokratične, avtoritarni režimi prevladujejo predvsem v državah, kjer se je ohranila ali vzpostavila komunistična oblast. Oba sistema pa sta povečini speljana v skrajnosti, kjer obstajata kot karikatura, kot popačena podoba tega, kar naj bi v resnici bila, in delujeta predvsem z vsem, kar v sebi nosita negativnega, dobre lastnosti, ki jih ima prav vsaka stvar na svetu, pa ob tem zbledijo.

Lenin in številni drugi revolucionarji so verjeli v sistematsko širjenje novih prepričanj med množico, ki naj slednje ponotranji, Rosa Luxemburg pa je menila, da morajo za to, da bi revolucija uspela, množice z lastnim delovanjem razviti svojo lastno zavest, ki bo nato vodila v njihov upor proti ustaljeni mehanizaciji nepravičnega družbenega sistema. Verjela je, da mora imeti pravi socializem korenine v samorazsvetljenju, samoizobrazbi in zavedanju razredne neenakopravnosti, ki jo razvijejo delavci kot rezultat svojega trpljenja. Socializem ne more priti z vrha, temveč iz moči množic. Slednje izhaja iz prepričanja, da sta socializem in demokracija temeljno povezana in prepletena ter zato neločljiva, nerazdružljiva. Socializem brez demokracije je samo drugoimenska tiranija, demokracija brez socializma pa le plitka svoboščina neznatne privilegirane manjšine.

Zadnja leta kažejo pravilnost Rosine vizije moči množic. Dandanes spremembe povečini res prihajajo z dna, iz ust množic, ki kolektivno spoznajo sistemske nepravičnosti, iščejo rešitve in zahtevajo njihovo obravnavo. Združevanje jim omogočajo sodobne tehnologije in družabna omrežja, ki dovoljujejo, da se revolucionarni valovi bliskovito širijo na vse konce sveta. Svoboda govora, ki je bila v Rosinih časih omejena, dovoljuje vsakemu posamezniku, da svoja spoznanja o napakah sistema deli neomejeno ter da aktivno spodbuja sodelovanje javnosti pri uresničevanju sprememb. Kljub temu demokracija, kakršne si želi Rosa, na tej točki še ni popolna. Posamezniki, ki niso na poziciji državne (ali lokalne) oblasti, lahko k spremembam spodbujajo, lahko se kolektivno in organizirano uprejo sistemu, protestirajo in javno zbirajo, toda politična oblast še vedno tiči v rokah peščice, ki je pogosto nema za želje še tako velike množice. Že res, da do nekaterih sprememb lahko privede ljudstvo samo, vendar so sistemske spremembe večjega obsega od njih še vedno razmeroma neodvisne.

Zakaj je Rosa Luxemburg pomembna feministka?

Rosa Luxemburg si ni prizadevala zgolj za enakopravnost moških in žensk, temveč tudi za medsebojno enakopravnost žensk vseh družbenih slojev. Obsojala je takratno feministično strujo, sestavljeno skoraj izključno iz žensk višjega sloja, ki so se želele povzpeti na nivo bogatih belih moških, pri tem pa so pozabljale na ženske nižjih slojev, ki so garale v tovarnah in umirale pri porodih. Verjela je, da mora biti spolna enakopravnost in seksualna liberalizacija podprta z gospodarsko pravičnostjo in enakopravnostjo.

Rosa je delovala v spolno izredno neenakopravnem času. Njen biološki spol ji je onemogočal dostop do številnih virov, ki so bili njenim moškim kolegom popolnoma na dosegu roke. Poleg tega so njeno ženskost uporabljali proti njej tudi znotraj stranke. Tudi njeni bližnji sodelavci so delili družbeno prepričanje, da se ženske v politiki ne morejo udejstvovati na enak način kot moški – bili so, na primer, proti uvedbi ženske volilne pravice.

Dr. Luxemburg v svoji misli presega buržoazni feminizem, ki je feminizem, osredotočen zgolj na pravne pravice (volilna pravica, pravica do višješolske izobrazbe …). Razume, da so tovrstne pravice izrednega pomena, vendar so le del celostne kvalitete življenja. Veliko je pisala o patriarhatu in o tem, kako se opresija začne že zelo zgodaj v ustaljenih družbenih procesih. Njena filozofija nosi številne pomembne nauke za dandanašnji, sodobni feminizem, ki naj bi namesto heroičnega boja pomenil sodelovanje in celostno razmišljanje o družbeni problematiki. Ženskega vprašanja ne moremo izvzeti iz konteksta stanja in dogajanja v družbi kot celoti, gre za celostno družbeno gibanje, ki targetira celotno družbo, ne zgolj del nje.  

Po Rosi Luxemburg se feministično gibanje zgleduje še danes. Njeno neumorno prizadevanje za razumevanje in spreminjanje narave opresivnega sistema – tako kapitalističnega kot patriarhalnega – je vzor številnim borkam in borcem za enakopravnost spolov po vsem svetu. Pomembno ostaja tudi vprašanje povezave med seksizmom in kapitalizmom, kajti prava emancipacija žensk naj bi bila po njenem mnenju omogočena le s padcem kapitalizma in z ekonomsko neodvisnostjo žensk od moških. Rosa Luxemburg je poudarjala, da patriarhalna družba, kjer je moški tisti, ki zasluži večino družinskega dohodka, zasužnjuje ženske. Kapitalizem vzpostavljajo odnosi represije in izkoriščanja med delavci in kapitalisti, patriarhat pa je sistem, v katerem moški na enak način zatirajo in celo izrabljajo ženske, verjame.

Danes partiarhat, po mojem mnenju, kljub številnim spremembam še obstaja, čeprav so njegovi temelji zamajani. Vloge moških in žensk v gospodinjstvu se sicer spreminjajo, vendar so v veliki meri še vedno enake, kot so bile pred stotimi leti. Res je, da so v tem času ženske pridobile volilno pravico ter da moški ni več nujno tisti, ki prinaša glavni dobiček gospodinjstva, toda pogosto je temu vendarle še vedno tako. Tradicionalne vloge moških in žensk so tako globoko zasidrane v kolektivno zavest naše družbe, da se marsikatere med njimi zdijo »naravne« in vanje niti ne podvomimo zares. Kljub temu se mi zdi pomembno razlikovati med tistimi, ki so družbeno skonstruirane in bi bile zato lahko (še več, morale bi biti) tudi družbeno dekonstruirane, da bi bila dosežena enakopravnost, ter med onimi, ki so se vzpostavile zaradi bioloških faktorjev in ne potrebujejo nujno radikalne korekcije. O družbeni dekonstrukciji ustaljenih diskriminatornih praks danes lahko na primer govorimo pri prizadevanju za spolno občutljivo oziroma nevtralno rabo jezika, ki jo zagovarjajo tako številni jezikoslovci in antropologi kot tudi lokalne in svetovne inštitucije in zato pomeni pomemben korak naprej v boju za enakopravnost, ki jo brani feminizem.

Je bila Rosa Luxemburg pomembna še zaradi česa drugega?

Rosa Luxemburg je bila tudi pacifistka in antimilitaristka. Njen antimilitarizem izhaja iz prepričanja, da je bilo (in še vedno je) gonilo vojn želja po širitvi kapitalističnega trga – imperializem, torej iz kritike tovrstnega delovanja kapitalizma, pa tudi iz zavedanja, da so tisti, ki bijejo vojne in v njih umirajo, vselej otroci, mladostniki in odrasli iz delavskega razreda, ki ne branijo lastnih interesov, temveč interese nadrejenih.

Danes je kritika tako vojne kot imperializma, ki je z njo vselej neločljivo povezan, žal še kako na mestu. V petek, 3. januarja 2020, je ameriški predsednik Donald Trump, znan po netaktnih in nekorektnih (ne)diplomatskih potezah, odobril atentat na poveljnika elitnih enot iranske revolucionarne garde Kasima Sulejmanija in iranske oblasti so ob generalovi smrti Združenim državam napovedale maščevanje. Svet je nemudoma zajel strah pred novo svetovno vojno – že dejstvo, da je bilo nemudoma govora o svetovni, ne o ameriško-iranski vojni, ogromno pomeni. Imperialistične težnje številnih držav bi neizogibno privedle v njihovo vključitev v sveže razplamtelo vojno, kajti ozemlje premaganca po koncu spopadov postane torta, ki si jo razdelijo zmagovalci, in vsakdo bi si rad odrezal kar največji kos. (Seveda pa ne gre zanemariti tudi vloge NATA.)

Bližnji vzhod se že dolgo spopada z vmešavanjem svetovnih velesil, ki si v imenu svojih gospodarskih interesov jemljejo pravico po posredni ali neposredni okupaciji tamkajšnjega ozemlja. Po prvi svetovni vojni sta svojo voljo na ozemlju bivšega Osmanskega cesarstva s Sykes-Pickotovim sporazumom uveljavljali Francija in Velika Britanija, danes pa se do »črnega zlata« in drugih surovin, s katerimi so bogate bližnjevzhodne države, počutijo upravičene predvsem Združene države Amerike.

Ko sta si avgusta leta 1944 z anglo-ameriškim naftnim sporazumom Velika Britanija in Amerika razdelili nafto Bližnjega vzhoda, se je jasno pokazalo to, na kar je opozarjala Rosa Luxeburg. Samo kapitalizem lahko tovrstno potezo vidi kot legitimno in sprejemljivo, samo kapital jo lahko v očeh podpisnikov moralno opravičuje. Gre za popolno zanemarjanje pravic avtohtonega prebivalstva na račun materialne (finančne) koristi kapitalističnih velesil, ki svet delijo po svojih pravilih.

Trumpov atentat na iranskega generala pa ni bil zgolj nehumana poteza zablodelega ameriškega predsednika–podjetnika velemagnatorja, temveč je tej sramotni potezi botroval tudi s kapitalizmom uspešno zbrateni – populizem. Ameriški predsednik, ki se ponaša z bogato zgodovino tovrstnih nepremišljenih potez, namreč napada ni odobril zgolj zato, da bi iranske oblasti opozoril na svojo (popolnoma neutemeljeno in nesmiselno) avtoriteto na Bližnjem vzhodu, za katero se mu je zdelo, da je bila ogrožena, temveč je svojo moč zaradi bližajočih se predsedniških volitev želel pokazati tudi državljanom lastne države. Žal res obstaja peščica ponosnih Američanov, ki se jim vmešavanje v tuje države zdi smiselno in upravičeno, toda kot mednarodna skupnost bi morali taka dejanja strogo obsoditi.

Kritika socialne demokracije Rose Luxemburg bi dandanes vsekakor potrebovala ponatis.

Kakšno vlogo pri tem igra risoroman (strip)?

Risoroman Rdeča Rosa je po izidu pri nas kmalu doživel dokaj velik odmev tako v medijskih kot literarnih krogih – o njem so pisali v Delu, Dnevniku, pri Literaturi, na Radiu Študent … Poleg tega, da ima zaradi svoje likovne narave delo dodano umetniško vrednost, predstavlja na slovenskem trgu precejšnjo novost zaradi posebnosti avtoričinega pristopa k pripovedovanju življenjske zgodbe pomembne ikone evropske politične levice, kar ni moglo ostati neopaženo. Kate Evan Roso Luxemburg v delu humanizira, povrne ji človeške lastnosti, ki so v razpravah o njeni politični karieri pogosto pozabljene, odrinjene na stran. Slika, ki jo avtorica riše, ni idealizirana – tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu. Ilustracije v knjigi so neproporcionalne oziroma, bolje rečeno, ustrezajo posebnim dimenzijam, ki si jih je zamislila avtorica in ki tudi same razbijajo mit brezmadežnosti in lepote. Lahko bi celo rekli, da so grde, vendar s tem mislimo, da ne ustrezajo naši potrebi po popolnosti, tako kot tej podobi ne ustreza resnica o življenju Rose Luxemburg, ki naj bi bila, kot vse osebnosti njenega kalibra, brez mankov in napak, pa to seveda ne drži.

Zagotovo je bil risoroman dobro sprejet tudi zahvaljujoč kvaliteti prevoda Anje Golob in Katje Šaponjić, ki sta več kot očitno dober prevajalski duet – bralec bi namreč sam s težavo ločil delo obeh prevajalk, menjava je tako rekoč neopazna. Kaj takega že kar pričakujemo od založbe VigeVageKnjige, ki ima edinstveno, jasno začrtano založniško misijo in skrbno izbira dela, ki jih objavlja. Kot majhna, vendar nespregledljiva založba se zoperstavlja književni hiperprodukciji velikoprodajnih založb, ki ne dajo več veliko na kvaliteto objavljenih del. Dejstvo, da je tako pomembno delo izšlo pri takšni majhni založbi, ne pri večji (splošni ali stripovski), nosi svojo težo in jasno govori o vlogi tovrstnih založb pri vzdrževanju kvalitete književne produkcije pri nas.

Sama sem se ravno zato, ker je bilo o Rdeči Rosi že veliko napisanega, odločila za bolj metodičen, celovitejši pristop k obravnavi tega dela. S tem sem želela poudariti vsestranskost refleksij, ki se bolj načitanemu bralcu porodijo ob branju risoromana ter ilustrirati pomen dela Rose Luxemburg (in posledično tudi pričujoče literarno-biografske predstavitve slednjega) v sodobnosti. Želela sem na svojevrsten način opozoriti na doprinos del, kot je Rdeča Rosa, tako v literarnem svetu kot v širši javnosti. Menim namreč, da se iz njih lahko predvsem učimo, učimo o enostranskosti svojega pogleda na stvarnost in na pomembne javne figure (delo izpostavlja kontrast med zasebnim in javnim življenjem Rose Luxemburg), hkrati pa lahko zaradi teoretske narave iz njega črpamo uvide o delovanju družbe tako nekoč kot danes. V svetu, kjer se nam ves čas mudi in je naša pozornost razpršena bolj kot kadarkoli poprej, tovrsten risoroman ponuja lahek in hkrati zanesljiv dostop do številnih raznorodnih informacij, kar trenutno od informativnih medijev tudi pričakujemo. Ponuja zanimiv kontrast tako debelim biografijam, po katerih neradi posegamo, kot tudi knjižicam povzetkov tipa Spark notes, h katerim se številni raje zatečejo, vendar se pri tem zavedajo (ali pa tudi ne) neoptimalnosti in nekredibilnosti takih virov. Risoroman Rdeča Rosa združuje kvaliteto z uporabnostjo pa tudi z umetnostjo. Pomen takih del pri ozaveščanju javnosti o obstoju in delovanju pomembnih zgodovinskih osebnosti ter pri razlagi njihovih idej čim širši publiki je zatorej nezanemarljiv. Poleg tega Rdeča Rosa želi spodbujati kritično mišljenje bralca in ga voditi do samostojne analize problemov sodobnega in preteklega časa z ustreznim zgodovinsko-teoretskim izhodiščem, česar pa danes – verjamem – ni nikoli preveč.