10. maj, 2015 / Literatura

Katarina Marinčič: »Pisateljevanje je proga, po kateri vozim sama.«

Lara
Paukovič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Potem ko je leta 2002 prejela nagrado kresnik za roman Prikrita harmonija, leta 2007 pa Dnevnikovo fabulo za zbirko kratke proze O treh, se je Katarina Marinčič lansko leto na literarno sceno vrnila v velikem slogu – z romanom Po njihovih besedah, ki je po mnenju literarnih kritikov najboljši slovenski roman preteklega leta, z njim pa je zopet nominirana tudi za kresnika. A kljub velikemu ugledu, ki ga ima v pisateljskih krogih, se še vedno najraje drži zase in je mnenja, da na nekoga, ki je suveren na svoji pisateljski poti, reakcije občinstva – četudi izrazito pozitivne – ne bi smele vplivati. Za Koridor je spregovorila o svojih pisateljskih začetkih, mladostni navdušenosti nad Proustom, konstruiranju literarnih likov, družbeni kritiki in še marsičem.

 

 

Lara Paukovič: Začeli ne bova pri aktualni knjigi, ampak bolj na začetku, pri vašem prvem romanu Tereza, ki ste ga izdali zelo mladi – pri enaindvajsetih letih, če se ne motim …

 

Katarina Marinčič: Tudi sama se ne spominjam več čisto natančno. Vem, da sem ga pisala tisto leto, ko je bil moj takrat še bodoči mož pri vojakih, da sem si malo skrajšala čas. (smeh) Med pisanjem sem torej morala biti stara osemnajst, devetnajst let. Knjiga je potem kar hitro izšla pri založbi Wieser, ki je bila v tistem času zelo agilna.

 

LP: Od takrat je vsekakor preteklo že nekaj časa in slovensko literarno prizorišče se je nedvomno spremenilo. Kako gledate na to?

 

KM: V času, ko sem izdala svojo prvo knjigo, je bila to precej večja stvar, kot je danes. Do knjižne izdaje si prišel šele, ko si se nekaj časa uveljavljal, objavljal po revijah … Sama sem sicer imela to srečo, da sem izredno hitro prišla do knjige; po tem, ko sem

že sklenila dogovor z založbo Wieser, sem dobila celo še eno pozitivno sporočilo s tedanje Pomurske založbe, ki bi jo bila prav tako pripravljena izdati. So bili pa seveda tudi uredniki in založniki, ki so mi rekli, naj se delo še medí. (smeh) Mislim, da mladi ljudje danes hitreje pridejo do izdaj, kar gre najbrž vštric s tem, da so honorarji bistveno slabši, ker je knjig več. A v svojem optimističnem slogu bi dejala, da je položaj danes vendarle ugodnejši, v prid literaturi, četudi morda ne v korist uveljavljenim piscem, ki dobivamo manj denarja. (smeh)

 

LP: Razlika je verjetno tudi v tem, da je bilo takrat v literaturi manj žensk – ste to občutili?

 

KM: To me pogosto vprašajo, radi tudi poudarijo, da sem ena izmed dveh žensk, ki sta prejeli nagrado kresnik. Hm, v mlajših letih tega niti nisem opazila. Najbrž je res obstajalo neko razlikovanje, za katero pa sem bila v mladostni zaverovanosti vase precej slepa. Danes je situacija seveda bistveno drugačna. Izjemno razveseljivo dejstvo je na primer, da smo nedavno na odru za nominirance za nagrado kritiško sito sedeli štiri avtorice in en avtor. Hočem reči: razveseljiva je samoumevnost take zasedbe. Sicer gotovo pride tudi leto, ko so med nominiranci za kakšno nagrado sami moški, a mislim, da ni razloga, da bi se zato vznemirjali.

 

LP: Kako ste se tako mladi sploh znašli v literarnem svetu? V mladih letih je gibanje po literarnem prizorišču težje – ne veš, na koga bi se obrnil, katere smernice bi upošteval … Ste imeli morda kakšnega mentorja ali vsaj koga, po katerem ste se zgledovali?

 

KM: Mentorja zagotovo nisem imela, pa tudi zgledov ne. Ko si mlad, se zelo nerad po komerkoli zgleduješ. Sedaj se iz leta v leto rajši učim, v mladosti pa si takih stvari ne dovoliš. Morda mi je bilo nekoliko lažje, ker je bil moj oče pisatelj in sem videla, kako te stvari funkcionirajo – kako oblikuješ rokopis, ga nekomu odneseš, poznala sem nekaj imen urednikov … Nisem pa nikoli dovolila, da bi mi oče pomagal, ne pri pisanju in še manj pri iskanju založnika. Besedil mu sploh nisem kazala, dokler jih ni imela priložnosti videti vsa zainteresirana javnost. (smeh) Moja prva knjiga je bila sicer neke vrste zgodovinski roman, kar je bilo takrat precej nenavadno, in seveda sem dobila nekaj dobrohotnih nasvetov, češ, zakaj rajši ne pišem o študentskem življenju, o tem, kako žuramo in podobno. To se mi danes zdi smešno, takrat me je seveda silno razjezilo. Mislim, da mladim ljudem, ki se tako kot vi ukvarjajo s književnostjo, te jeze ni treba posebej pojasnjevati.

 

LP: Leta 2005 je izšla vaša zbirka kratke proze, potem pa do romana Po njihovih besedah niste izdali nič. To je kar dolga doba – ste morda kaj podobni pisatelju Pavlu (lik iz romana Po njihovih besedah, op.p.), ki pravi, da »dokler se mu ne prikažejo prizori, mu ni, da bi pisal, ko se mu prikažejo, pa se mu zazdi, da bi skoraj moral«?

 

KM: Zagotovo je tako. Poleg tega pišem res počasi. To, da je knjiga izšla po desetih letih, ne pomeni, da vmes nisem nič pisala. Zadnji roman je denimo nastajal od septembra 2009 do septembra 2014, torej pet let. Seveda ni nihče od zunaj vedel, da pišem, jaz pa sem s tem živela in ni mi bilo težko misliti o sebi, da sem še zmeraj pisateljica. (smeh)

 

LP: Kako pa poteka vaš pisateljski proces? Se radi umaknete v samoto, morate biti odrezani od sveta, ali je nujno, da ste med ljudmi, da vas navdihujejo stvari iz vsakdanjega življenja?

 

KM: Čeprav navadno ne pišem realistične literature, za katero bi iskala navdih v vsakdanjem življenju, je bližina ljudi zame nujna. Zelo veliko in zelo rada poslušam, opazujem, samota torej zame ni kreativno stanje. Mislim pa, da se znam umakniti v vase tudi znotraj čisto običajnega družinskega ali službenega življenja. Vendarle obstaja neka proga, po kateri v določenem obdobju vozim čisto sama, zunanji dražljaji me ne zmotijo, ker se mi takrat ne zdijo pomembni – ali se mi vsaj zdijo bistveno manj pomembni od nastajajoče knjige.

 

LP: Kakšen je vaš odnos do popravkov? Tu se moram zopet sklicevati na Pavla, ki v nekem odlomku ugotovi, da je pozabil na Minno, Schliemannovo otroško simpatijo, a sklene, da se ne bo vrnil nazaj, da bi to popravljal, temveč si bo raje izmislil psihološko razlago. Kakšni ste vi? Neradi popravljate že napisane odlomke ali nimate težav s tem, da se vrnete nazaj in denimo prečrtate cel odstavek?

 

KM: Svoje pisanje ogromno popravljam. Da bi se mi zdelo škoda še enkrat oblikovati stran ali tudi celo poglavje, se mi ne zgodi skoraj nikoli. Prej pazim, da stvari ne dokončam povsem, da jo lahko čim dlje predelujem. Moja počasnost pri pisanju izvira kvečjemu iz preveč, nikakor iz premalo popravljanja. (smeh) Kako bi bilo, če bi mi v besedilo posegal kdo drug, pa je seveda drugo vprašanje. Za uredniške posege, razna krajšanja in daljšanja, ne bi bila preveč odprta. Kritične pripombe pazljivo poslušam, vendar težavo potem rešujem na svoj način. Pri nastajanju knjige sta dva že preveč.

 

LP: Ker ste že uveljavljeni, sicer domnevam, da se vam ni več treba soočati s kakšnimi hudimi uredniškimi posegi.

 

KM: Ne, pa tudi sicer tega, kot sem dejala, ne bi sprejela. Moram pa reči, da je stvar, ki se je v času, odkar pišem literaturo, spremenila na bolje, delo lektorjev. Ali pa imam samo to srečo, da z vsako knjigo naletim na boljšo lektorico? Nekatere moje zgodnejše izkušnje so bile nekoliko travmatične. (smeh) Tedaj sem imela občutek, da se me popravlja približno tako kot v osnovni šoli, češ, kaj se pa tale učenka spakuje. Pri poznejših besedilih, ki so izšla pri Mladinski knjigi in založbi Modrijan, pa je izkušnja ravno nasprotna. Sodelovanje z nekom, ki ima pretanjen jezikovni čut in smisel za humor, je nekaj res lepega. Takšna je denimo urednica in lektorica Mija Longyka pri Modrijanu: krasna sodelavka!

 

LP: Ves čas sem se vrtela okoli tega vprašanja, zdaj pa ga končno zastavljam – koliko vas, če sploh kaj, je v pisatelju Pavlu?

 

KM: Zagotovo obstajajo poteze njegovega značaja in podrobnosti v njegovih doživetjih, ki sem jih vzela iz svojih lastnih. Vendar tega ni bistveno več kot denimo pri Schliemannu. Ko gradiš nek lik, se zaveš, da je to navsezadnje človek, tako kot ti. Skušaš mu dati globino in plastičnost, izmišljuješ si njegove otroške spomine in čutna doživetja, do tega pa težko prideš drugače kot skozi samega sebe ali skozi opazovanje drugih resničnih ljudi.

 

LP: Verjetno je, če se želiš res poglobiti v samega junaka, nujno, da se z njim povežeš.

 

KM: Tako je! Ta izraz mi je izredno všeč. Ne poistovetiš, povežeš se z njim, ga skušaš razumeti skozi sebe in skozi ljudi, ki jih poznaš. Da bi bil Pavel moj alter ego, pa nikakor ne drži, ali vsaj nič bolj kot za druge like v romanu.

 

LP: Vem, da vam je zelo blizu francoska književnost, ki jo tudi predavate, doktorirali ste iz Balzaca, a zasledila sem, da je avtor, ki je imel največji vpliv na vaše življenje, Marcel Proust. Pojavi se tudi v Po njihovih besedah – junak P. se v bodočo ženo zaljubi, ko jo vidi brati Prousta. Zakaj prav on?

 

KM: Proust je bil v tistih najbolj odločilnih letih, ko sem jih imela šesnajst, sedemnajst, osemnajst, zame res ključni avtor. Bolj iz vsebinskih kot iz tehničnih razlogov. Zdelo se mi je, da je to nekdo z izjemno natančnim uvidom v človeka in njegovo psihologijo. Vsekakor sem pri njem takrat občudovala druge stvari, ne tistih, na katere se ponavadi osredotočaš, ko si starejši – lep jezik, struktura pripovedi … Vse to se mi je takrat zdelo nekako samoumevno. Je pa Proust konec koncev tudi razlog, da sem se trudila s francoščino. Ko sem začela brati njegov cikel, so se prevodi Radojke Vrančič namreč končali pri tretjem delu. To je bil zame grozljiv šok. (smeh) Tako da sem, sprva bolj skozi meglo, nadaljevala kar v francoščini in na ta način tudi prišla do konca. Malce nenavaden način za učenje jezika. (smeh)

 

LP: Za svoje delo ste bili velikokrat nagrajeni – z že omenjenim kresnikom, Dnevnikovo fabulo, zadnje je bilo kritiško sito, poleg tega pa ste za kresnika nominirani ponovno. Kakšen je vaš pogled na vse te nagrade? Na tem mestu bi si dovolila citirati pesnico Majo Vidmar, ki je na pogovoru na knjižnem sejmu dejala, da nagrade sicer dobro denejo, ne vplivajo pa na nadaljnje ustvarjanje. Omenila je tudi, da je v literarnih krogih še vedno prisotnega kar nekaj ljubosumja in da nagrada več včasih pomeni prijatelja ali znanca manj.

 

KM: To je verjetno res. Sicer nimam zelo globokega vpogleda v literarno sceno. Ko sem bila mlajša, so mi kdaj celo poočitali, da se premalo gibam v literarnih krogih. No, prijateljujem tudi z nekaterimi pisatelji, a ta prijateljstva so bolj izven institucij. Tako tudi res nikoli nisem občutila ljubosumja s strani kolegov. Ne vem, lahko da je prisotno med tistimi, ki so tesneje vpeti v te kroge. Kar se nagrad tiče, pa se zelo strinjam z Majo Vidmar – na nadaljnje ustvarjanje ne morejo vplivati, če je pisatelj količkaj zavzet in zavezan literaturi. Ne boš pisal hitreje, ker si dobil nagrado, prav tako ne boš poskušal še enkrat napisati besedila, podobnega nagrajenemu. Prejem nagrade je čisto prijeten dogodek za kakšen dan ali teden, da bi zelo vplival na človeka, pa dvomim.

 

LP: V zadnjem času je še posebej zaželeno, da so pisatelji družbeno kritični. Vi niste, vsaj ne neposredno, a vam je kljub temu uspelo ustvariti izvrsten roman. Kako gledate na to težnjo?

 

KM: Vsak avtor se mora ravnati po sebi in svojem temperamentu. Tako skozi zgodovino kot danes so bili mnogi družbeno kritični avtorji zelo dobri, mnogi pa zelo slabi. In obratno: taki, ki so nekoliko na distanci, so lahko tudi zanič – ne pomeni avtomatično, da si velik umetnik, če si vzvišen nad svetom, ki te obdaja. Sama pišem o stvareh, za katere mislim, da jih razumem. Kljub temu pa z veseljem berem tudi romane, ki so bolj očitno vpeti v stvarnost. Sicer pa sem mnenja, da literatura na svet danes vpliva predvsem posredno. Celo tisti najbolj angažirani avtorji nimajo vpliva na stvarnost, kot ga ima denimo televizijska reportaža, dober dokumentarni film. Po drugi strani lahko literatura, ki je do neke mere odmaknjena, tistemu, ki jo zna brati, odkrije kak podtalni mehanizem, kako globljo zakonitost današnjega sveta. Mislim, da tudi moj zadnji roman vsaj skozi nekatere dele treh zgodb pove, kakšen se mi zdi današnji svet.

 

LP: Roman ima tudi veliko humornih elementov, kar sicer ni tendenca romanov večine slovenskih avtorjev. Se vam zdi, da je humorja na našem literarnem prizorišču premalo?

 

KM: Rekla bi, da je premalo humorja zlasti v tisti literaturi, ki se jo poučuje v šolah. Konkreten primer je vsakoletno maturitetno branje. Ali je res potrebno, da so vse te knjige tako globoko resne, brez vsake igrivosti? In tudi če gre za besedila, ki sama po sebi imajo nekaj humorja, se pri pripravah na esej zagotovo izpostavlja njihovo resno plat. Stavim, da se dijaki, ki so za maturo prebirali Gospo Bovary, niso prav dosti posvečali duhovitim opisom provincialnega življenja. Namesto tega so problemsko razpravljali o najbolj tragičnih odlomkih in o problematiki prešuštva. To se mi zdi zgrešeno. Morda ta prisilna resnobnost celo vpliva na začetna dela mladih avtorjev, ki še niso odkrili svojega tona in sloga. Nasprotno pa se mi zdi, da je v nekaterih vrhunskih slovenskih tekstih humorja celo zelo veliko. Že večkrat sem tudi opazila, da pisateljski kolegi za javna branja bistveno rajši izberejo vesele kot žalostne odlomke. Avtorji, ki smo si med seboj zelo različni, si delimo željo, spravljati poslušalce v smeh. Smeh je neposreden odziv, potrditev, ki jo zlahka zaznaš.

 

LP: Za konec se moram ustaviti pri citatih. Že tekom intervjuja sem nekajkrat citirala vaš roman, Pavel se iz tega ob priliki celo pošali, češ da bralci v literaturi vedno iščejo citate, ki bi si jih lahko izpisali, citat bom nenazadnje morala vzeti tudi iz intervjuja, za naslov … Imate to vsaj malo v mislih, ko pišete ali ko dajete intervjuje? Dejstvo je namreč, da ljudje v tekstih radi iščemo modrosti, ki jih potem apliciramo na svoje vsakdanje življenje.

 

KM: Kadar se mi zapiše kakšna poučna sentenca, se vedno malce ustrašim, saj te stvari večinoma mislim ironično. V angažirano književnost verjamem, v poučno pa ne. Ob takih stavkih zato vedno skušam s čim močnejšimi markerji naznačiti, da se šalim, da gre, lepo prosim, vendar za kliše. (smeh) Citate v besedilih sicer iščemo vsi. Ko beremo besedilo malo bolj po diagonali, ali pa z namenom, da bi ga “predstavili”, si pač označujemo značilne, ilustrativne dele. To ni nič groznega, kot profesorica to velikokrat počnem. Kot pisateljica pa se, če parafraziram Jamesa Joyca, trudim, da bi profesorji ne imeli prelahkega dela.

Optimized-IMG_4224