• Datum objave: torek, 16. februar 2016
  • Kaj berejo?: Andrej Hočevar

    Andrej Hočevar je pri LUD Literatura odgovorni urednik elektronskega medija www.ludliteratura.si in glavni urednik zbirke Prišleki. Po petih pesniških zbirkah si je v šestintridesetem letu kupil nova očala in postal prozaist. Njegov kratkoprozni prvenec Dvojna napaka izide 2016 pri Cankarjevi. Ker ne verjame v sezname, bo njegova naslednja pesniška zbirka, ki izide 2017 pri Mladinski, naslovljena Seznam.

     

    The Microphones: The Glow, pt. 2

    Nekaj mogočnega se skriva v uvodnih taktih ali stavkih, ki zvenijo bolj ponižno kot lahkotno, prepojeno s skromnostjo, ki nastopi šele potem, ko prenehaš misliti, da obstaja neka pot, da si bil na nekem vrhuncu, h kateremu je vse stremelo, in se zaveš, da je vsak konec samo prehod v nekaj bolj globokega, zloveščega, resničnega. Čas ne pozna pike. Sprehajam psa in poslušam The Microphones. Mrzlo je in temno. Majhnost. Nedojemnljivost. Mešanica gladine in globine. Prtljaga, privezana okoli pasu. Kako se lahko kaj tako presneto dobrega sploh nadaljuje? Prvi komadi albuma, uvodne strani Aleksandrijskega kvarteta – površinska lepota, ki slepi in napoveduje vrtoglavo globino. Pisatelj na delu (vedno pisatelj in vedno pod vprašajem). To je tako dobro, da ne morem naprej. Prebral sem Iskanje izgubljenega časa, od začetka do konca. Brez tega bi bil drugačen. Drugačen bi bil brez Thomasa Manna in Walterja Benjamina. Klasiki so ovire, ki določijo našo pot, čeprav jih hitro preskočimo. Toda kaj se bo zgodilo, če mi bo kdaj vendarle uspelo do konca prebrati Aleksandrijski kvartet? O tem ne upam razmišljati. Trikrat sem že poskusil. Četrtič mi bo uspelo. Mogoče po tem, ko zaključim novi roman Delphine de Vigan.

     

     

    Elena Ferrante: Neapeljska tetralogija

    Še dobro, da obstajajo e-knjige! Takšnega romana-reke se sicer ne bi upal več nikoli lotiti, tako pa sem v zadnjem času prebral kar nekaj špehov. Zadnji Franzen je zanič, 2666 je fantazmagorija monstruoznih razsežnosti, duhovitega humanističnega humorja; razsežnosti Bolañove domišljije so neizmerne. Ampak že dolgo nisem bil ob branju tako navdušen in tako presenečen kot pri Eleni Ferrante. Neapeljska tetralogija je ganljiva freska o prijateljstvu in ljubezni, o mestu, ki stopa s kulise (kot New York pri Woodyju Allenu), in genealogija desetletja trajajočih kulturnih in družbenih sprememb. Mreža odnosov med protagonisti je neverjetno gosto spletena in premišljena, liki živi in oprijemljivi. Dnevi zavrženosti, ki jih imamo v prevodu, so v redu, a nekaj čisto drugega.

     

     

    Karl Ove Knausgård: Moj Boj

    Še ena izmed knjig, katerih začetek te preplavi in prevzame, da kar težko nadaljuješ. Tudi tukaj sem potreboval več poskusov. Do obsedenosti natančno popisovanje detajlov iz otroštva, prepleteno z novejšimi epizodami, je še en dokaz, kako nekaj vedno ostane skrito, vendar se med vrsticami (in teh je ogromno) redko pojavi tako preprišljivo in sugestivno. Izgubljanje v pripetljajih iz deštva, samokritično odpiranje ran in načrt, kako postati pravi pisatelj, ko to že si, pa moraš ponovno prepričati predvsem sebe. Mnogoplastno delo, ki je mnogo več kot »zgolj« svetovni literarni fenomen.

     

     

    Franz Wright: Walking to Martha’s Vineyard

    Kafka je v nekem fragmentu izhajal iz prepričanja, da hočemo glede poslednjega spoznanja (smrti?) v resnici ostati nevedni, saj gre za vedenje z druge strani, o katerem je nemogoče poročati – in od koder se je nemogoče vrniti. Toda natanko tako se bere poezija Franza Wrighta (urml leta 2015): kot bolečina, ki se pne med spoznanjem niča in breznom ponovnega vstajenja. Njena preprostost je samo videz, ki ga daje njena zveneča ostrina.

     

     

    Jure Jakob: Hiše in drugi prosti spisi

    Hiše so ena izmed tistih redkih knjig, ki pomenijo popolno uresničitev svojih potencialov. Četudi je bila Jakobova poezija od prvenca naprej samosvoja in prepoznavna, so Hiše, zbirka »prostih spisov«, Jakobov svojevrstni vrhunec; svet, kot ga spoznavamo ob branju, je svojo popolno uresničitev doživel namreč prav v tej knjigi. Valovanje te proze je lahkotno in skromno, omejeno na svoj (zakotni) košček sveta, vendar prav zaradi te navidezne površinskosti toliko bolj neizčrpno v svojih uvidih. V tem me spominja na Alberta Caeira: »Svet ni bil narejen zato, da bi o njem razmišljali […], temveč da bi ga odobravajoč motrili.«

     

     

    Tao Lin: Tai Pei

    Razvpiti hipster z zgodovino sumljivih oz. spornih ljubezenskih odnosov, avtor s spletno prisotnostjo, katere brezsramnost dopolnjuje samo njena nadležnost, je leta 2013 – pri svojih tridesetih – po nekaj knjigah proze in poezije izdal navdušujoč roman o totalno zadrogirani milenijski hipsterski boemi. Blodnja po Brooklynu in Tajpeju, posneta iz roke z leptopom. Zdolgočasenost, depra, ljubezen, delirij. Resničnost kot funkcija sposobnosti dojemanja hkratnih odvodov mogočih predstav o resničnosti. Pri nas bi bil Tao Lin glavni brutalni realist, s tem da bi z vsemi takoj gladko pometel.

    Sorodni članki: