22. april, 2019 / Literatura / Recenzija
Sem Kristjan Rakar, star sem 18 let in sem v tretjem letniku gimnazije Ledina. Rad kolesarim, šahiram, berem, grem v gledališče, gledam filme (če so res dobri), špilam/poslušam glasbo and so on and so on.

Juan Octavio Prenz: Samo drevesa imajo korenine

Kristjan
Rakar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Modrijan
Leto izida: 2019

Prevod: Ferdinand Miklavc
Spremna beseda: Marko Kravos

Samo drevesa imajo korenine je skupek resnih, a vendar nadvse pozitivnih zgodb, povezanih v roman s šibkimi vezmi, katere naplete človeško nenehno iskanje izmuzljive sreče. Slednje se prepogosto izkaže za nerodovitno. Glavna motivacija za nadaljevanje življenja tako ostane zaverovanost v sam obstoj te sreče. Idiličen beg pred starim predstavlja kot neizogiben in nezaveden namen človeškega življenja, katerega edini rezultat je zbeganost v novem in hrepenenje po tistem, česar nam ni uspelo vzeti s seboj. V svojem nazoru na življenje, ki ga razume kot načrtovano potovanje, ki se zalomi že pri prvem koraku, in smrt, katero Prenz opiše kot poslednjo reč, toda najlepšo v življenju, je tako s pomočjo premišljeno opisanega čudenja malega, nevidnega človeka nad premnogimi izjemnimi nesmisli, ki jih sreča na svoji poti, unikatno ganljiva.

Zgodba je v veliki meri privlačna za branje zaradi tistega, za nas, eksotičnega, ki ga Prenz, po narekovanju svoje lastne biografije, združuje z za nas domačim. Rodil se je namreč v Argentini, v mestecu, ki je eno glavnih prizorišč tudi v Samo drevesa imajo korenine, od koder je potem večkrat potoval na Balkan, v starosti pa se je ustalil v Trstu. Njegova življenjska pot je kot dodatek opisana tudi v knjigi.Tako združuje nadvse cenjene latinskoameriške literarne tradicije z našimi. Da gre za redek in pomemben »hibrid« literarnih slogov, dokazuje tudi Prenzovo aktivno delovanje na tukajšnjih pomembnejših univerzitetnih središčih in na področju prevajanja, v zelo dobrohotni meri tudi slovenskih del. S tega pogleda je pisatelj nedopustljivo podcenjen.

Hudomušen humor, ki ga Prenz tako radodarno uporablja, ojačan s kontrastom resnejših, na trenutke celo brutalno naturalističnih tem, na neškodujoč način mortalizira visoke, žlahtne teme, ki naj bi oplemenitile človeški obstoj. Tako so pojmi, kot so na primer ljubezen, družina, narodnost, čast in dostojanstvo, katerim se književnost v strahu pred breznom kočljivih eksistencialističnih vprašanj že kar po navadi klanja, obarvane s skoraj otroško radoživostjo. Podobno kot humor, včasih tudi skupaj z njim, so v zgodbi uporabljena tudi naključja, s katerimi avtor zavrača idejo usode ter posameznikovo nenasitno lakoto po spreminjanju le te.

Zgodba se posveča tudi družbeno-političnim problematikam, ki so pravzaprav prikrito gonilo vsega dogajanja, s čimer se, v imenu svobode in optimizma, nastopajoči niso pripravljeni sprijazniti, pa naj gre za slab položaj izseljencev ali sam razpad Evrope ter njenih vrednot. Nekateri se s temi spremembami odločno in bojevito spoprimejo, drugi le opazujejo v nejeveri, vsem pa je skupno, da se v velikem toku zgodovine počutijo nemočne. Pred omaganjem jih varuje le povezovanje v skupine. Kdor se temu upre, ne sodeluje z ostalimi, bo v svojem zasledovanju ciljev nedvomno neuspešen.

Naslov dela je Prenzov odgovor na vprašanje o njegovi identiteti, torej ali je Argentinec, Italijan ali Jugoslovan. Zgodba je torej pripoved za vsakega, ki se v svetu počuti neumeščenega, si ne najde skupine za zasledovanje ciljev ali pa prav nasprotno, bi se rad počutil dobrodošlega povsod. Planet si namreč delimo in ločevanje med mi in oni se zdi kot zapravljanje časa ter izguba mnogih zgodb, ki vzniknejo ob stiku kultur in nam razodevajo tisto, česar o sebi še nismo vedeli.