8. april, 2019 / Literatura / Recenzija
Domen Bertoncelj, 1980 "Učil se je od Gutenberga, a ker ga je premamila vsebina, odtis pa je bil vedno bolj navzkriž, ga je vrglo med knjige."

Jedrt Lapuh Maležič: Vija vaja ven


Domen
Bertoncelj

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Litera
Leto izida: 2018

Spremna beseda: Orlando Uršič

Vija vaja ven je romaneskni prvenec Jedrt Lapuh Maležič, uveljavljene prevajalke iz angleščine in francoščine. O bližini romanesknega, če ne že kar o polnokrvnem romanu, govorijo malodane vsi recenzenti ob njeni prvi kratkoprozni zbirki Težkomentalci (LUD Literatura, 2016). To gre pripisati dejstvu, da so si pripovedovalke kljub različnim pripovedim in fokalizaciji izredno podobne, tako glede žmohtnega ciničnega pogovornega jezika kot glede prostora.

V Vija vaja ven smo priča očitni junakinjini preobrazbi. Ta se iz kolerične, včasih malo paranoične in nemalo vase zagledane, a vseeno simpatične punce spremeni v stroj, ki je zavoljo svoje volje pripravljena gaziti preko trupel. Stremi za duhovnim, a vedno pride na površje njena telesnost, živčnost, negotovost, saj to počne iz izrazito pridobitniških namenov. Z drugimi ne najde pravega stika, saj jo spravljajo v nelagodje ali bes, poleg tega se počuti kot center sveta. Zbegana punca srednjih let se odpravi v Indijo, da bi našla »pravo« resnico sveta, kot to večinoma počnejo turisti. Tam jo doleti šok. Namesto razsvetljenih Indijcev naleti na brezsramne kšeftarje, ki jo vsi po vrsti gledajo skozi oči zaslužka, od taksista, rikšarja, do kvazi turističnih agentov. ​​​​​​​​​


Dekle, katerega imena ne izvemo, izvemo le njeno nadeto ime Vesta, brezkompromisno pika z besedami, večinoma v mislih, vse po vrsti obklada s sočnimi žaljivkami, v resnici pa gre zgolj za odraz njene negotovosti in paranoje. Prepričuje se, da je na poti za resnico, a le to ima samo na jeziku. Drugače se resnice izogiba in naredi vse, da bi se predčasno vrnila domov. Spregleda, da se »novodobna duhovnost«, ki jo je pripeljala sem, po svoji dvoličnosti bistveno ne razlikuje od starodobnih duhovnosti, saj delujejo po istih principih. Na tej podlagi najdemo tudi več formalnih paralel z drugimi verstvi, na primer dvanajst privržencev Hrama modrosti, Vestini sekti, so lahko simbol dvanajstih apostolov, njihova oranžna oblačila so kot oblačila budistov, pa tudi obrnjenih motivov, denimo kača je za Vesto simbol spoznanja, saj jo je prav njen pik naredil za gurujko, spolni odnos verskega voditelja in zdravilke pa predstavlja kozmično združitev Šive in Shakti. Kot da bi hotela oditi na pot samo zato, da jo piči kača spoznanja in da bi se dobro dala dol.​​​​​


Roman, pripovedovan skozi prvoosebno personalno pripoved, kritizira koncepte, ki obljubljajo instant duhovnost. Na približno tretjini se zgodba razcepi v dve ravni, analitično in sintetično. Prva vsebuje junakinjino potovanje in bivanje v Indiji, druga pa njeno gurujsko delovanje v domovini. Vesta se v Indiji nauči, da so denar, ugled in uspeh v tem svetu edino, kar šteje. Najbolj gotova je investicija v sebe, k čemer spada tudi dobro povedana zgodba: »Tvoja zgodba je vse, kar premoreš, in če je ne znaš tolmačiti, ti ni pomoči. Zgodbo je treba unovčiti z vso pozornostjo, ki je posameznik premore, sicer njegovo bivanje nima smisla. Če ti to uspe: vija, vaja ven, si rešen tuzemskega blata in se otreseš primitivizma. Stopaš po svoji poti in vse okoli se ti podreja.«


Avtorica je, kot je povedala na predstavitvi, hotela roman sprva poimenovati Unovčitev. To idejo samozadostnega, diktatorskega, samopoveličujočega egoizma skuša Vesta v drugi pripovedovalski liniji kar najbolje lansirati in s tem zaslužiti. Liniji se nato izmenično, od poglavja do poglavja prepletata, dokler se ne iztečeta v isto točko spoznanja. Preskok v drugo linijo bralca vrže iz tira in sprva zbegano pogleduje nazaj, kje je zavil s poti, in se naposled ujame v hudomušen ples. Načeloma zavajanje bralca deluje izvrstno, le da se suspenz prelomi prehitro. ​​​​​Takoj, ko se bralec privadi »kodiranih« neizrečenosti, po principu pokaži, ne imenuj, se v tem delu zgodi prav to. Pripoved izvrstno »sprehaja« bralca, nato pa mu čez nekaj strani, ko je uveden v strategijo pripovedi, še enkrat pove isto, kar je ravnokar izvedel po ovinkih.

Na prvi pogled delujejo nekoliko odveč tudi prevodi angleških stavkov v slovenščino, saj so tako splošni, da bi jih moral brez težav razumeti vsak, ki seže po knjigi. Gre za stavke, ki si jih protagonistka prevaja sama zase, v glavi, a ravno v tem je trik. Ti tako moteči elementi prispevajo k dvosvetnosti, k dvojnemu razumevanju.

Če skušamo junakinji očitati kakršnekoli bolezenske motnje, jih moramo najprej pripisati družbi, v kateri živi. Ta družba je pravzaprav ista družba kot v Indiji, le da je tam komponenta materializma na ulici bolj brutalno odkrita, na Zahodu pa bolj zavita v vljudnostne konvencije. ​​​​

Izvirni greh pripovedovalke je ta, da sledi nekemu gibanju, denimo »novodobni duhovnosti«, in vso »liturgijo« jemlje preveč dobesedno. Pri tem pa često pozablja na realnost okoli sebe. Njen govor po »razsvetljenju« v drugi pripovedovalski liniji postane bolj umirjen in lapidaren, kar pa še ne pomeni, da so nekdanja jeza, občutek ogroženosti in cinizem izginili, samo ponotranjili so se. Besna je na vse oporečnike, zato predlaga svojim sektašem radikalno preizkušnjo v osami.​​​​​​​​​

Privlačno razlago za Vestino dojemanje sveta, za njen poskus premostitve realnosti in njene iluzije ponudi Clément Rosset v knjigi Realno in njegov dvojnik: »[N]ačin, kako opraviti z realnim, je, kot da bi točen razmislek okronali z nesmiselnim sklepom: točna zaznava se izkaže za nemočno, da bi dosegla, da bi se ravnanje prilagodilo zaznavi.«

Duhiji, tako Jedrt Lapuh Maležič imenuje duhovne vodje vseh vrst, in sopotniki po Indiji imajo sami bržkone podobne napake, sploh pa imajo toliko opraviti z lastno eksistenco, da drugega komaj zaznavajo. Lahko bi rekli, da je Vesta predstavnik tistih težkomentalcev, ki so se izognili psihiatričnim tretmajem, čeprav bi jo po vpogledu v njeno psiho, ki jo avtorica sicira do skrajnosti, brez dvoma poslali v Polje.​​​​​​​​​​​​​
 

Po fiasku – smrti ali skorajšnji smrti udeleženca njenih obredov – se Vesta kot polnokrvna članica gurujstva vrne nazaj v ašram in zahteva spoštovanje drugih gurujev. Ko namesto tega dobi metlo in pljunek, se zave, da je nekje zgrešila. Tu večpomenski idiom missed something/somebody, ki pomeni tako zgrešiti človeka, ne srečati se, pogrešati pa tudi spregledati (madež na tleh), zaokroži celotno poanto romana.

Ime Vija vaja ven nima kaj dosti opraviti z Agatho Christie, ki po istoimenskem romanu premika svojega Poirota. Ta ji gre na živce tako kot Lapuh Maležič njena junakinja. Avtorica je to izštevanko, ki postane Vestina mantra, prevzela po babičini humorni repliki, kadar jo je kdo vprašal po počutju. Pri babici naj bi pomenila čakanje na smrt, v romanu pa izhod, izstop iz življenja in kolesja samsare.

Vija vaja ven je privlačen roman, ki se izvrstno bere, slog je izjemno slikovit, kar smo od avtorice že pričakovali, poleg tega pa delo prelomi horizont pričakovanja, da gre za še en potopisni, duhovnoiskateljski bildungsroman. To delo obravnava Indijo po Indiji. Avtorico zanima, kaj se zgodi potem, ko debelušna gospa že odpoje svojo pesem. S tem se uvršča ob bok drugim romanopiscem, a se jim ne podreja. Svet se spreminja in Jedrt Lapuh Maležič opisuje svoj svet, svet svoje generacije in ne denimo Egonovega sveta iz Čarovnikovega vajenca ali sveta, kot ga opisuje Andrej Blatnik v delu Tao ljubezni.