23. september, 2019 / Literatura / Recenzija
Nika Klasič (1998), študiram primerjalno književnost in literarno teorijo in geografijo. Rada potujem, fotografiram, preživljam čas v štajerski prestolnici in se smejim s prijatelji.

Janne Teller: Vse

Nika
Klasič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2019
Prevod: Silvana Orel Kos
Spremna beseda: Janne Teller

Knjiga Vse je zbirka 8 kratkih zgodb danske pisateljice Janne Teller. V zgodbah se ukvarja z zelo znanimi tematikami, kot so: nasilje, (socialna) nestrpnost, spolne zlorabe, iskanje identitete, migracije, sodobno suženjstvo in mentalne motnje. V ospredje je postavljeno to, česar ne želimo videti. Ni tako pomemben slog posameznih zgodb, ampak to, kar doživljamo, ko zgodbo beremo.

Med branjem smo vrženi v potek zgodbe, kjer pripovedovalec ni nikoli predstavljen (razen v Turški preprogi, kjer pripovedovalka dobi ime), in vedno se znajdemo v središču dogajanja. Tudi nasilje ali druge težke problematike nikoli niso eksplicitno omenjene, pomemben je občutek, ki ga dobimo ob branju posameznih zgodb. Ravno zato je zbirka zgodb namenjena tako mlajšim kot starejšim bralcem, vendar se dojemanje in sporočilo zgodb razlikuje glede na zrelost posameznega bralca. Otroci, po pisateljičinem mnenju, berejo besede, ki so napisane, odrasli pa občutijo napisane besede.

Teme in vprašanja v zgodbah so zahtevna, neprijetna, zato največkrat zahtevajo starejšega bralca, vendar se zgodbe lahko tudi približajo mlademu bralcu, to so Ptiči, rožice, drevesa; Lizike; Turška preproga in Rumena luč. Tem zgodbam je skupen mladi pripovedovalec, ki se sooča z odraščanjem in z drugimi problemi, kot so odsotnost staršev, mentalne bolezni in tematika priseljencev. Starejši bralec bo drugače razumel dogajanje kot mladi bralec in bo zaznal, da se dogaja še nekaj več, nekaj pod gladino, nekaj, kar ni opisano z besedami, npr. v Rumeni luči so to spolne zlorabe.

S knjigo skuša pisateljica poudariti, kaj vse vpliva na mlade ljudi v sodobni družbi, in želi sporočiti, da je vsaka oblika nasilja nesprejemljiva. Občutek, da je nekaj narobe, da se nekaj ne bi smelo zgoditi, da bi morali pomagati. V zgodbi Rumeni luči je bralec celo nagovorjen, da naj pomaga glavnemu junaku.

Mnenje, o problematičnih tematikah, ki so obravnavane, je predstavljeno v vsaki zgodbi posebej. Mnenja do določenih tematik so odvisna od zrelosti pripovedovalca, njihove vključenosti v samo dogajanje in posameznih izkušenj. Prav je, da otroci nimajo mnenja o stvareh, ki jih ne poznajo, kar naredi zgodbe veliko bolj pristne kot bi bile, če bi mlajši pripovedovalci imeli enaka mnenja, kot jih imajo odrasli. Kljub vsemu temu se mnenje nikoli ne vsiljuje pred bralca. Zgodbe imajo vedno odprt konec, kar daje prosto pot domišljiji. Zgodbe najprej beremo in ko jih beremo, jih tudi živimo, in ko jih živimo, jih tudi razumemo. Ta vidik pisanja Janne Teller se mi zdi nekaj svežega, sploh glede tako zahtevnih tem, saj res pusti odprto pot bralcu in tako ponudi mladi bralcem, da se marsikaj naučijo.

Pristop zakritega pisanja in postopnega razvijanja tem se je v knjigi izkazal za izrazito poučnega, svežega in zanimivega, najboljše pri vseh zgodbah so ravno prikrite stvari (do konca zgodbe Dokler naju smrt ne loči ne vemo, da gre za človeka, ki je obsojen na smrtno kazen zaradi treh umorov; in podobno je tudi v vseh ostalih zgodbah), ki jih vsak bralec dojema nekoliko drugače in se razvijejo tekom branja, odvisno od bralčevega dojemanja in njegove zrelosti. Zgodbe se razlikujejo od večine literature, ki jo danes beremo, kjer je vse predstavljeno samo skozi en zorni kot.