2. januar, 2019 / Literatura / Recenzija
Rina Pleteršek (1996) je študentka dramske in filmske igre v Rusiji. Piše kritike in urednikuje pri portalu Koridor in reviji Zamenjave ter deluje na Radiju Študent. Premalo spi in obsesivno kupuje knjige.

Jani Virk: Brez imena

Rina
Pleteršek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

»Roman nevsiljivo odpira vprašanja, o katerih javnost nerada govori, čeprav so med nami še kako prisotna. Virk tako poleg problematike razpadle družine v ospredje postavi predvsem problem ranljivosti sveta, nasilja nad otroki in zlorab. A pri tem ne želi biti moralističen.«

 

»Besede se zdijo manj škodljive, če niso povezane z imeni.« Jani Virk ta citat Tima Parksa iz knjige Pri miru sedeti nas úči (2013) postavi na začetek romana in s tem nakaže nenaključno odločitev, da bodo njegovi liki v romanu Brez imena prav takšni, neimenovani. Avtor v romanu obravnava fiktivno zgodbo, ki pa ni le to – kot je povedal v intervjuju, se take zgodbe dogajajo v resničnem življenju resničnim ljudem. A »o nekaterih stvareh, čeprav so boleče, je treba govoriti«. Knjigo je Virk napisal zaradi podobnih resničnih zgodb o posilstvu, ki jih je osebno poznal, hkrati pa so ga prizadele v času nastajanja besedila aktualne pedofilske afere v Cerkvi in nogometu, s čimer gre povezati drug citat, ki stoji na začetku njegove knjige. Sunday Times je 27. novembra 2016 na svojih straneh tako dogajanje poimenoval »Umazana skrivnost nogometa«. Citat iz časopisa je Virk uporabil kot napoved ene od plati zgodbe, ki jo je zapisal na naslednjih straneh.

 

Na prvi pogled se zdi, da gre še za en družinski roman, v katerem tretjeosebni vsevedni pripovedovalec v središče zanimanja postavi dvoje; odraščajočega mladostnika, ki mu svet zamaje ločitev staršev, in ranljiv zreduciran odnos med sinom in obema staršema, kot neizbežno posledico razpadle družine. Mladostnik postane ujet med depresivno materjo, ki človeka, ki ga je nekoč neskončno ljubila, zdaj z enako mero sovraži, vsakdanje življenje postaja zanjo prenaporno, svoje razočaranje in obup pa po pravilu sprošča nad zmedenega sina, in zaposlenim, hiperaktivnim očetom, ki sinovo ljubezen kupuje z denarjem in materialnimi stvarmi, a si hkrati s petnajst let mlajšo ljubico ustvarja novo življenje in družino na obali. Petnajstletnik se iz udobne družinske hiše z mamo preseli v blokovsko naselje in s selitvijo za sabo pusti srečno otroštvo. Prehaja v novo življenje, ki se ga nikakor ne more navaditi. Vse bolj se predaja mladostniškemu seksualnemu prebujanju in se umika v sanje o uspehu v nogometu. Ta ostaja v razburkanem življenju edini varen kraj, v katerem vladajo ustaljene navade. Dokler vanj ne vstopi novi trener, »kouč«. V njem mlad fant skoraj nezavedno išče nadomestilo za očeta, s katerim se vse bolj oddaljujeta. Oče namesto lika, ki ga je občudoval, postaja samo še eno v vrsti krutih razočaranj, ko stik s sinom začne omejevati samo na klice in sporočila, kasneje pa se mu še to ne zdi več vredno truda.

 

Roman je vsebinsko tridelno zasnovan, kar nakazuje že oblikovna razdeljenost na tri poglavja. Prvi in drugi del sta bolj zgoščena, popisujeta občutljiv prehod iz otroštva v mladostništvo, v katerem glavnega junaka poleg težav, ki mučijo slehernika njegove generacije, prizadene predvsem razpadla družina in tuje življenje, ki postane njegovo. Avtor vse do konca drugega dela knjige bralca pusti v prepričanju, da so okoliščine, v katere je postavil mladostnika, znane že od začetka in da bo razvoj dogodkov sledil predvsem problemu ločitve. A ker prvi in drugi del knjige ponujata sinhrono linearno premico razvoja dogodkov, ki jo vmes sekajo fragmentarni spomini življenja »prej«, tj. pred ločitvijo, bralec skupaj z glavnim likom sedi v dnevni sobi »kouča« in ob ponujeni alkoholni pijači, ki ji je primešana droga za posilstvo, sluti neizbežno katastrofo, ki pa mu je avtor ne dovoli gledati. Vrzel, ki nastane med drugim in tretjim delom, je očitna, jasno je, da je prišlo do zlorabe mladoletnika, a Virk ta travmatičen dogodek izpusti. Kot je sam povedal v istem intervjuju, so nekatere stvari pač prehude, da bi o njih lahko pisal. Drugi del knjige se konča z dramatičnim zasukom, ki narekuje stanje tretjega dela. Zato je ta tragičen prikaz propada mladostnika, uničenje vseh upov in sanj, tih krik na pomoč, ki ga vse bolj depresivna mati in oče, ki je preveč zaposlen s svojim življenjem in novo družino, nista sposobna slišati. Dogajanje se umiri, tako kot je junak ujet v začaran svet obupa, resignacije in grozljivih spominov na travmatičen dogodek, ki se mu vseskozi nenapovedano vsiljuje v zavest, je njegovo delovanje omejeno na vsakodnevno životarjenje med blokovsko kletjo, ki je postala njegov novi dom, in napol praznim stanovanjem, centrom za brezdomce, kjer občasno prespi, razdeljevalnico hrane. Ujame se v past alkohola in drog, začne krasti in na ulici prositi za denar. In če je ločitev zamajala ustaljeno pot odraščanja, mu jo »kouč« uniči, hkrati pa mu vzame še nogomet in ga s tem oropa edine stvari, za katero mu je še bilo mar.

 

Kot nekakšna protiutež »kouču« se proti koncu romana pojavi mlad človek, ki postane fantov prijatelj in zaupnik. Čeprav mu o travmatičnem dogodku nikoli ne pove, ga prijatelj sluti in mu prizna, da ga je nekoč posilil kaplan. Lik deluje nekoliko vsiljeno in nepotrebno za zgodbo. Pojavi se nenadoma in proti koncu romana, zato se zazdi, da mu bo dodeljena vloga rešitelja zdaj že globoko zabredlega fanta. Vendar se ne zgodi nič takega, mladeniču niti ne pomaga niti ne pomeni poslabšanja situacije. Še bolj je presenetljiv njegov konec: nepričakovano umre, s čimer Virk samo potrdi njegovo opozicijo »kouču«. Ta je glavni krivec za nastalo situacijo, a jo odnese brez posledic, preprosto nadaljuje s svojim življenjem in niti sam junak se z njim ne ukvarja. Ko ga dolgo po dogodku sreča v mestu, gre neprizadeto naprej. Jani Virk je poudaril, da je s trenerjevo usodo želel pokazati, kako storilci v takih primerih neprizadeto živijo s svojo vestjo.

 

Roman je avtor označil za razvojni roman, le da ta ne sledi tipičnim zahtevam svojega žanra. Odraščanje glavnega junaka nepričakovano prekine travmatičen zasuk, ki ga za vedno zaznamuje. Pred tem je petnajstletnik odkrival pornografijo, fantaziral o neki kolumbijski igralki, opazoval telesa sošolk, na morju doživel svoj prvi poljub in sanjaril o drugem s sošolko iz Litije, ki jo je občasno pospremil do železniške postaje. Občudujoče je opazoval očeta, ki je znal govoriti z mladimi ženskami in ga zaradi tega še posebej spoštoval. Nato pa je njegovo mladostniško odkrivanje spolnosti prekinil seksualni akt, ki ga zaradi substanc ni mogel preprečiti, in ki je bil v nasprotju z erotiko, po kateri je hrepenel. A na koncu ga prav obujene erotične predstave in hrepenenje po ženskem telesu rešijo dokončne pogube: »Star je bil sedemnajst let in ni še spal z nobeno žensko, ni si želel umreti, preden se to ne zgodi. Ni si želel umreti takšen, kot je bil zdaj, zares si nikoli ni želel umreti.«

 

Virk tako poleg problematike razpadle družine v ospredje postavi predvsem problem ranljivosti sveta, nasilja nad otroki in zlorab. A pri tem ne želi biti moralističen. Njegovi liki niso stereotipni, temveč realni, saj, kot pravi, res obstajajo taki očetje, mame, tudi take zgodbe. Roman nastavlja ogledalo sodobnim slovenskim družinam. Ne trdi, da predstavlja neko ustaljeno prakso, a hkrati opozarja na ranljivost mladega človeka, ki je zaradi nezrelosti staršev prisiljen prehitro odrasti. Ker tega pri svojih občutljivih letih ne zmore, je pahnjen v svet, ki je zanj nevaren. Roman nevsiljivo odpira vprašanja, o katerih javnost nerada govori, čeprav so med nami še kako prisotna. Virku je uspelo spisati odličen psihološko zasnovan mladinski problemski roman, v katerem neposredno ne kaže s prstom na nikogar. Od dogajanja se pripovedovalec oddalji dovolj, da bralca načrtno ne usmerja. Skoraj hladno, a zrelo dostopa do zgodbe, ki je, kot pravi, le fikcija, vendar spisana tako mojstrsko, da bralca opozori na tiste podobne zgodbe, ki v nasprotju s to žal niso izmišljen