Janez Dreu: Triptih

I.
 
Rdeče se preliva 
v rumeno in nazaj.
Frfotanje do ušes
 
te pahne v brezumno
čakanje ob čebljanju igrivih čiger,
ki potihnejo z mlado luno.
 
Bleščeči biseri se kotrljajo
ob njenem hudomušnem smehu 
in privijanju k tvoji senci,
 
ko plujeta po robovih
zaljubljenih pogledov ob vračanju
k svojim razrvanim dušam. 
 
 
II.
 
Pretopiti skušaš sanje,
ki prežijo na vogalih 
tvojih temnih nemirov,
 
ki vedno bolj temnijo in 
kradejo še tisto malo
preostalega prhutanja, 
 
ki lomi krila.
Še si nad obzorjem;
nisi v breznu.
 
 
III.
 
V iskrivi temi iskati 
majhno luč je bolje,
kot samo jadikovati.
 
Mogoče najdeš
ostanke
frfotanja razrvane duše,
 
ki jih čigre niso poskrile.
Sedaj sekajo samo še 
strele.