29. 7. 2020 / Literatura / Recenzija

Ivo Andrić: Na sončni strani

 Založba: Beletrina
 Leto izida: 2019
 Spremna beseda: Žaneta Đukić Perišić
 Prevod: Mateja Komel Snoj 

Med zvenečimi imeni svetovne literature prejšnjega stoletja ni veliko pisateljev, katerih delo bi bilo tako ekstenzivno sprejeto v slovenski kulturni prostor, kot je bosansko-srbski nobelovec Ivo Andrić. Z nedavno izdajo njegovega edinega do sedaj še neprevedenega književnega dela, fragmentov nedokončanega romana Na sončni strani, pa se je Andrićeva recepcija pri nas tudi primerno zaokrožila.

Literarni fragmenti, novele oziroma »rekonstrukcija romana«, kot ga je podnaslovila urednica in poznavalka Andrićeve proze, Žaneta Đukić Perišić, ki je tudi avtorica spremne besede, imajo za sabo zanimivo zgodovino. Vse kaže, da jih je Andrić zapisal že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot poskus romana o človeku, Tomi Galusu, ki se po spletu nenavadnih okoliščin znajde v Trstu v začetnih dneh prve svetovne vojne in takoj nato brez lastne krivde pristane v zaporu. Misli ujetega mladeniča poleg mentalne vojne s sojetnikom, sprijenim računovodjo Postružnikom, zaposluje predvsem nostalgija po preteklosti in tam izgubljenih ljubeznih ter hrepenenje po sončni svetlobi, ki jo kot jetnik užije le, kadar ima to srečo, da je nastanjen v celici na sončni strani zapora. Ker pa je Andrić nekje do časa druge svetovne vojne opustil misel na roman, fragmenti niso bili nikoli objavljeni na enem mestu, temveč so deloma izšli v obliki posameznih novel, deloma pa so ostali neobjavljeni v pisateljevi zapuščini, od koder so ugledali »sončno stran« šele dvajset let po avtorjevi smrti.

Geneza dela seveda ne dopušča, da bi ga primerjali z navadnim romanom ali zbirko novel. Podobna dela so prejkone literarni ekvivalent »izgubljenih« posnetkov kakega znanega benda, preden je ta zaslovel, ki jih po kasnejši najdbi tako ljubitelji kot kritiki na dolgo in široko vrednotijo in se prepirajo, ali se je bend na posnetkih »še iskal« ali pa se tam že najdejo znaki bodoče veličine. Ne glede na to, da je Andrić brez dvoma v nekem trenutku načrtoval istoimenski roman, v katerega je gotovo nameraval vključiti vsaj prva dva od objavljenih fragmentov (Zanos in trpljenje Tome Galusa in Na sončni strani), je tako vsebinska kot oblikovna plat ostalihnovel (kot tudi sama njihova vključitev v zbirko) prej rezultat uredniške kot pa avtorjeve odločitve, zato jih je treba vrednotiti s precejšnjo previdnostjo.

Nasprotno od drugega Andrićevega posthumno izdanega romana, Omerpaše Latasa, se v Na sončni strani nikoli jasno ne izriše fabulativni lok, temvečkvečjemu njegov začetek, da torej miselnega sveta protagonista Tome Galusa niti dobro ne spoznamo. Po eni strani postane njegova identiteta že po prvih novelah zamegljena (poimenovan je le še kot »mladenič«), po drugi strani pa v njegovo čustvovanje čedalje bolj vdira »Satan« v podobi antagonista Postružnika, za katerega se res zdi, da poleg Galusovih misli »prevzame« tudi samo perspektivo zgodbe. Morda se ključ do razumevanja Galusa skriva v sočasnem branju prve novele, kjer nam ga avtor predstavi kot apolitičnega bon-vivanta (ki se v času, ko ves svet govori samo še o bližajoči vojni, tega – verjetno edini v zahodnem svetu – sploh ne zaveda; pri tem se vsiljuje primerjava s Camusovim Meursaultom, kar ni presenetljivo, saj je bil tako za Andrića kot za francoske eksistencialiste velik vir navdiha danski filozof Søren Kierkegaard), in pa Andrićevega kasnejšega romana Most na Drini, kjer se isti lik Tome Galusa pojavi kot družbeno ozaveščen revolucionar (ob zanemarjenju dejstva, da je dogajanje v Mostu časovno zgodnejše). To, kar bi se Galusu zgodilo v nadaljevanju romana Na sončni strani, če bi bil ta kdaj napisan, je torej katalizator njegove osebnetransformacije iz pasivnega subjekta v aktivni objekt zgodovine, kar pa ostane zaradi nedokončanosti dela bralcu skrivnost, literarnim zgodovinarjem pa trajen vir zanimanja.

Opazna je precejšnja razlika med prvimi šestimi novelami, kjer najdemo avtorja v liričnih, skoraj intimističnih legah, in sedmo, zadnjo in najdaljšo novelo Prekleta zgodovina¸ kjer že prevlada Andrić–kronist, kotse je proslavil v svojih kasnejših,bolj znanih delih, kot sta Most na Drini in Travniška kronika. Vsekakor se zdi škoda, da avtor ni dela nadaljeval v smeri, kot je izčrtana v prvih nekaj novelah, s čimer bi morda dobili nekakšen »manjkajoči člen« med Andrićevo mladostno prozo in njegovimi kasnejšimi, epohalnimi romani. Kot eno najboljših plati fragmentiranega romana lahko ocenimo prav trezen ton, s katerim obravnava čas, v katerega je postavljeno dogajanje, srednjeevropski belle epoque, pri čemer zadene odlično srednjo mero med hladnim mannovskim realizmom in pretirano zweigovsko sentimentalnostjo. Andrić je namreč dobro vedel, da je bil to hkrati čas, ko si lahko »začutil vse bogastvo in razsežnost sveta«, a si bil hkrati »v nenehnem pričakovanju udarca, ki lahko prileti od koderkoli«, torej čas, »ko je bilo mogoče o vsaki stvari razpravljati s približno enako prepričljivimi argumenti ter prav tako enako brez smisla za resničnost in brez občutka odgovornosti«. Človek si ne more kaj, da ne bi pomislil, da bodo čez nekaj deset let, ko bodo nekoč pisali o našem, sedanjem času, tudi tega opisovali s precej podobnimi besedami.

Namenimo nekaj besed še povezavi med Andrićem in Slovenci, na koncu pa tudi samemu prevodu. Ne glede na dolgo zgodovino vezi med avtorjem in slovenskim prostorom – znano je, da je bil Andrić edini nobelovec–literat med člani SAZU, manj znano pa je dejstvo, da je v mladosti prevajal slovensko poezijo v srbohrvaščino – je »rekonstruirani roman« Na sončni strani za slovensko bralstvo še posebej zanimiv. Prvič zato, ker se večinoma dogaja v etnično slovenskem (danes zamejskem) prostoru (Trst, Tržič, Opčine), drugič zato, ker opisi Galusovega zaporniškega življenja temeljijo na Andrićevi lastni izkušnji zapora v Mariboru med prvo svetovno vojno, in tretjič – kar je morda najbolj zanimivo – zato, ker gre v tem delu za enega redkih primerov tuje literature, kjer se kot glavni negativec pojavlja – Slovenec. Ne glede na to, da ni nikjer identificiran kot tak in kljub temu, da je njegov oče Nemec, več indicev kaže na to, da je pedofil, ponarejevalec in ovaduh Franc Postružnik v resnici Slovenec. Kljub temu da je vprašanje morda postransko, bi bilo vseeno zanimivo slišati kakšno reakcijo slovenske (književne) strani, ki je, kot vemo, izrazito občutljiva na to, kako je percipirana v tujini. Osebno se mi zdi, da to sploh ni tako slabo; pestrost literarne upodobitve življenja, tudi kadar ta gleda na neko skupnost od zunaj, mora navsezadnje vključevati vse vidike narodovega značaja, tudi take, ki si jih sami morda težko priznamo.

Slovenski prevod sem primerjal s srbsko cirilsko izdajo iz leta 1994 in lahko ugotovim, da je zelo kakovosten. Prevod ohrani tako jasnost kot mehkobo originala, posebno pa lahko pohvalim prevajalkino spretno uporabo starejšega slovenskega besedja, kot je npr. izraz zavdati v pomenu zastrupiti, ki se tudi povsem prilega času, v katerem se odvija pripoved. V tem primeru sta dober prevod in pa eminentno mesto, ki ga Andrić zaseda v slovenski prevodni prozi, torej pretehtala nad pomisleki, ki se nam sicer porajajo pri izdaji podobnih neavtoriziranih, nedokončanih literarnih del.

Ivo Andrić - Na sončni strani