11. maj, 2019 / Literatura / Recenzija
Sem Kristjan Rakar, star sem 18 let in sem v tretjem letniku gimnazije Ledina. Rad kolesarim, šahiram, berem, grem v gledališče, gledam filme (če so res dobri), špilam/poslušam glasbo and so on and so on.

Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese

Kristjan
Rakar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
 Založba: Beletrina
Leto izida: 2019
Prevod: Sara Špelec
Spremna beseda: Sara Špelec
 

Branje Zgodb iz Odese bi lahko ponazoril z znanim stavkom, ki je uporabljen v knjigi. Zaprl sem torej oči, se privil k zemlji in prisluškoval njeni nebeški tišini. Babelj nas z vsakim skrbno izbranim stavkom posebej namreč vodi po svojem rojstnem kraju ter nas vleče globlje in globlje v Odeški mit, torej v vse, kar je glede mesta zanimivega, novega, izvirnega, unikatnega, drugačnega. Slednjo frazo je skovala prevajalka v spremni besedi in enkratno povzame celotno knjigo. Ironično je tudi, da je mesto poimenovano po slavnem Odiseju, saj je bilo včasih grška kolonija. S časom je postajala vse pomembnejša trgovska postojanka in je gostila vse od Ukrajincev, Rusov, Judov, Poljakov, Moldavcev, pa do Francozov, Italijanov, Angležev in Turkov. Nanjo so močno vplivali vsi pomembnejši zgodovinski dogodki in preoblikovala se je v sanjsko sceno, pripravljeno, da jo zapolnijo nadobudni umetniki. Isaak Babelj je tako brez dvoma eden izmed tistih, ki je temu izjemnemu kraju dal dušo.

Dvanajst zgodb, katere povezujejo skupni nastopajoči, se osredotoča na unikatno judovsko mafijo, člani katere so opisani kot najbolj okrutni morilci, a najprijaznejši sosedi. Dogajanje je postavljeno v nemirni začetek 20. stoletja, torej v čas judovskih pogromov ter revolucij. Sredi tega vrtinca nasilja, nehumanosti in groze spoznamo dečka s sanjami in njegovo družino. V Zgodbi o mojem golobnjaku se fant na primer trudi biti sprejet v šolo. Postopek je nepravično otežen vsem Judom in zato mu je pričetek šolanja velik izziv. Motivira ga očetova obljuba, da bo, če bo sprejet, lahko dobil golobe. Ko mu končno uspe in gre iskat dve ptici, pa mu jih nek pohabljenec v ne zares pojasnjeni jezi ubije. Odlomek je s svojimi jedrnatimi opisi, kjer je vsaka beseda premišljeno izbrana in nas zadane po svoje, eden najlepših, kar sem jih kdaj prebral v literaturi. Brez dobesednega prepisovanja teh nekaj strani, tega ne morem popolnoma razložiti, predstavljajo pa mi vrhunsko umetnost. Od tega, kako pohabljenec, ko seže po golobih z gobavo roko oplazi fantovo srce, do nesmisla njegove jeze nad golobi, pa črevesja, ki dečku brizgne v oko in ptičjega srca, ki še vedno bije. Fant se nato privije k zemlji in posluša njeno tišino, iz katere potem grozeče zadonijo konjska kopita, ki so vse tišja in tišja, iz tal pa se začne širiti vonj cvetja in grobov … Golobi seveda predstavljajo nedolžne sanje in želje, pohabljenec pa nečimrn svet, ki jih potepta.

Vsekakor pa Babelj ni larpurlartist. Zaradi svoje družbene angažiranosti in kritik, ki so bile pravzaprav večinoma le ogledalo, je bil v začetku leta 1940 usmrčen. Lep primer njegove kritičnosti je zgodba Stari Šlojme, v kateri se od sveta pozabljeni starček ne more sprijazniti s tem, da ga želijo pregnati od doma. Zgodovinsko dejstvo je, da je na vrhuncu v Odesi živelo okoli 60.000 Judov. Po drugi svetovni vojni jih praktično ni bilo več. Antisemitizem ima v Evropi dolgo tradicijo in nasilja ter nestrpnosti do Judov ni primanjkovalo niti pred holokavstom. Babelj je gotovo imel močan razlog za pisanje tako grenkih in žalostnih zgodb, kot je zgoraj omenjena. V tolažbo nam je značilni judovski up. Na primer: kljub vsem tegobam takratnega življenja deček, ki ga spoznamo v zgodbi, zase vidi prihodnost. Želi si biti pisatelj. Trudi se z violino. Zgodbe iz Odese ohranjajo človeško treznost v dogodkih, ki so vredni le norih misli. Tako se knjiga tudi zaključi. Ko se večna katorga konča, mora nastopiti sobota …

Dolgo sem razmišljal, kaj v knjigi pogrešam. Čeprav je slog izpiljen in dovršen, liki so zanimivi in služijo zgodbi, dogajanje vabljivo, sem čutil, da nekaj manjka. Konec namreč nima močne katarze. Šele po ponovni analizi sem jo našel sredi knjige. … hodil po praznem, nedeljsko pometenem pločniku in tako neutolažljivo, tako očiščujoče in tako blaženo jokal kot nikoli prej in nikoli kasneje. Babelj nam pomaga najti mir in odrešitev v preprostem joku.

To so torej moje misli o Zgodbah iz Odese. Se pa tako originalnega pristopa k človeškemu duhu ne da opisati bolje kot površno, zato bi knjigo vsekakor priporočal v branje vsem. Odličen izbor založbe Beletrina in smiselno dodana spremna beseda prevajalke, ki je nad pisateljem očitno prav tako navdušena kot jaz.