Hana Černivec: Opravek

Hana
Černivec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

»Vlak F32.2 pripelje na peron 7 čez 16 minut. Vlak F32.2 pripelje na peron 7 čez 16 minut.«

Še zmeraj nisem zašil luknje v žepu svojega plašča. Vsako šesto, sedmo jutro pozabim nanjo, in ko na poti, kamorkoli že, sežem po vžigalniku, moja dlan zatipa le mrzel zrak. Ne bom je zašil danes. No, morda, vendar nič ne obljubim. To se vleče že kakšen mesec in pol, in kmalu se starega žepa ne bom niti spominjal več. Težava je le v tem, da mi počasi zmanjkuje vžigalnikov. »Vlak F32.2 pripelje na peron 7 čez 15 minut. Vlak F32.2 pripelje na peron 7 čez 15 minut.« Slonim na steni železniške postaje sivega mesta na megleno jesensko jutro. Ne vem natančno, čemu sem tu. Opravek imam. Ne spomnim se, kakšnega – »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 14 minut. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 14 minut« –, vendar me to ne vznemirja. Mrzlo je. Moškega na svoji levi prosim za ogenj. Najin dim se plazi skozi gost zrak, nežno in počasi. Lenobno, kakor mesto, v katerem si tujec, vse dokler nekega jutra ne spoznaš, da si postal prav tako lenoben, meglen in siv. »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 13 minut. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 13 minut.« Oziram se okoli sebe, oči mi begajo od umazanih tal prek prestopajočih se ljudi do z oblaki prepredenega neba. Tla so umazana od sledov življenja. Napol pokajene in v naglici odvržene cigarete, drobtine, zmečkan račun iz kavarne, blatna rokavica, prepognjena vozovnica, pljunki in kovanec za dva centa. Jutranji zrak, poln – »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 12minut. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 12 minut« – vlažnih plaščev, gnilega listja in sladkih parfumov, mi seda na rame in me tišči k tlom. Žareči oglasi za šampone in telefone mi dražijo oči. Toliko čevljev in obrazov, ki se množijo v gibanju, toliko barv, vzorcev in tekstur, ki vsaka zase neizprosno zahtevajo pozornost in me spravljajo ob pamet. S prsti cefram razparano blago svojega žepa. Zaprem oči, vendar se tudi tema oblikuje v migotanje. »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 11minut. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 11minut.« Z nohti živčno grebem po rokah in stiskam zobe. Ne spomnim se, čemu sem tu. Nemiren sem. »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 10minut. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 10 minut.« Dolgo strmim v oblake. Počasi se preobražajo, brnenje brezkončne sivine. Postaja je polna ljudi čemernih obrazov. Gledam jih, nemirne in neučakane. Mudi se jim. Opravke imajo, delo, nekdo jih čaka, nekdo jih potrebuje. Ne ustavljajo se in se ne sprašujejo, kajti za kaj takega so prezaposleni. Iz ure v uro, iz dneva v dan skrbijo, da se svet giblje, da se čas ne ustavi. Gledam, kako ukleščeni v natrpan vsakdan zapirajo vrata mislim in vprašanjem, dvomom; gledam, kako preprosto trajajo, kako preprosto so. »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 9 minut. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 9 minut.« Udarec steklenice ob tla je dovolj, da me zbudi iz zamaknjenosti, in v ušesa mi vdre zvok cviljenja, odpiranja torbic, brskanja za drobižem, pijanskega tuljenja in zaviranja neznanskih količin avtomobilov, ki se spreminja v enoten hreščeč šum. Slišim vsako besedo – »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 8 minut. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 8minut« –, vsak vzdih, vsak zvok, slišim pozdrave in korake in kletvice, pljunjene na umazana tla, in kašelj umirajočih starcev, poln sluzi, pa žvečenje, glasno žvečenje smrdljivih sendvičev žilavih delavcev, oster vonj mi prodira v nosnice in želodec se mi obrača, žvečijo glasno, s popadljivimi zobmi trgajo kruh, slišim topel mesnat jezik, slišim goltanje in – »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 7 minut. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 7minut« – sestradano zajemanje zraka, vse se zliva v eno, pokašljevanje je prav tako glasno kot zavijanje siren, in prostor okoli mene se spremeni v tesno sobo, natlačeno z vtisi, ki se prepletajo, odbijajo od sten in vračajo, močnejši; dlje kot traja, glasnejši so in z večjo silo udarjajo, me zbadajo en čez drugega, združujejo se v gomazečo gmoto, ki hlastno požira vse pred seboj in me naposled pogoltne vase, prste zarijem v senca in se ugriznem v jezik, nihče ne sliši, še naprej se prestopajo, žvečijo in brbljajo, polasti se me bes, pojavi se iznenada in v hipu zasovražim vse okoli sebe, prevzame me goreča želja, da jim škodujem, medtem ko popolnoma nepremično sedim na stopnicah in stiskam zobe. »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 6 minut. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 6 minut.« Nekdo me vpraša, koliko je ura. Čemu sem tu? Moj glas zveni tuje. »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 5 minut. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 5 minut.« Boli me glava. Ves sem zapolnjen s podobami, vonjavami, zvokom, zastrupljen sem. Obliva me vročica in v glavi mi šumi. Mislim, da sem bolan. V meni vre, napetost mi zateguje mišice, slabo mi je od vsega tega; od ljudi, od mesta, od vonja salame in kričečega šepeta. Preveva me gnus in slabo mi je,  tako zelo mi je slabo. Zamotim se s štetjem ptic, diham v vzorcih – dolg vdih, dva kratka izdiha. Dva kratka vdiha, dolg izdih. Zadržim zrak za deset sekund, ženska v modrem vstane s klopi, golob odleti; zdaj jih je šest, dva dolga vdiha, kratek izdih, zmoti me glasno bližajoči se vlak, začeti moram znova, a ne vem, kje sem ostal, čemu sem tu, poiščem cigareto in sežem po vžigalnik, vendar moji prsti zatipajo le mrzel zrak, začnem se potiti … »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 4 minute. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 4 minute.« Zebe me. Ne znam biti oni – potapljam se v temo, zapiram v tišino, lebdim v samoti. Jaz sem človek brez imena, človek, ki ne obstaja. V želji po svobodi sem se izbrisal, nikogar ne potrebujem in nihče ne potrebuje mene. Trušč ustvarja zid, ki se zruši v trenutku mirovanja in tišine. Postaran od bežanja obstanem pred samim seboj. Obstanem in čutim naraščajočo napetost v prsih. Vsakič znova si drznem verjeti, da mi bo uspelo, in vsakič znova me trga, dokler ne obležim, premagan in gol, na tleh svojega požganega mesta, kjer nisem ne tujec ne prevarant. »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 3 minute. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 3 minute.« Zavidam jim. Pustili so se zapeljati. Njihovi naivni obrazi me jezijo. Zavidam jim. Pustili so se nalagati. Njihove vere polne oči me razbesnijo. Zavidam jim. »Vlak F32.2 pripelje na peron 7 čez 2 minuti. Vlak F32.2 pripelje na peron 7 čez 2 minuti.« Ničesar ne ljubim. In ničesar ne čakam. Naslajam se nad svojo gnilobo in se stegujem po nečem, česar v resnici nočem … »Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 1 minuto. Vlak F32.2  pripelje na peron 7 čez 1 minuto.« Rjovenje strese moje možgane. Stopim naprej in preden nenavaden zvok drobljenja kosti za trenutek ustavi sivo mesto, se spomnim, čemu sem prišel.