Gabriela Babnik: Tri smrti

Muanis
Sinanović

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Beletrina
Leto izida: 2019

Tri smrti je roman, ki bi morda bil lahko tudi daljši – je družinska in politična saga, v kateri Gabriela Babnik orkestrira kar nekaj človeških usod, ki se odvijajo od Burkine Faso preko Ljubljane do New Yorka; ki se znajdejo v različnih političnih režimih, ki jim temeljni pečat daje duh današnjega globalnega kapitalizma. Vse to bi lahko zvenelo kot puhlica, če delo ne bi temeljilo na provokativnih zbliževanjih, a tudi diferenciacijah, krušenjih, kdaj prehitrih sestavljanjih, predvsem pa če ne bi do samega konca njegovi liki trepetali v svoji zamršeni, večstranski človečnosti.

V prvem planu se pleteta vezi med slovensko in burkinsko družino, ki vsaka preživljata svojo  dramo. Če ju primerjamo, se včasih zdi njun prikaz neumerjen; prihuljeni družinski trikotnik Srednje Evrope, pogreznjen v zapleteno igro udobja, prekarnosti in neizrečenih besed, na drugi strani pa divji, zelo patriarhalni odnosi. Obe družini imata svojo distinktivno, izrazito barvo (četudi je ta enkrat zelo topla in drugič zelo hladna). Spet drugič pa ju združi presenetljiva podobnost in mogoče se je vprašati, če ta ni prevelika. Če ni freudovski panseksualizem, utemeljen na mračnem ozadju družinskih odnosov, pretirano združil dve civilizaciji. Vedno znova, nemara do manierizma, se soočamo z medosebno morbidnostjo, ki se vsakič znova poskuša rešiti s seksom. Gre morda za pretirano posplošenje ideje, tako domačne v slovenski literaturi, da je človeška seksualnost začetek in konec pomena človeškega življenja, ki si navsezadnje poskuša tudi ustvariti avro posebne avtentičnosti? Že iz Foucaulta lahko sklepamo, da vsesplošna prisotnost seksa v evropski intelektualni zavesti ne izhaja toliko iz osvobodilnih gibanj kot iz viktorijanskega puritanizma, ki z opravljivo-kliničnim brskanjem po seksu in buržoazni družini pravzaprav spolnost, kot jo poznamo danes, ustvarja skupaj z usodnim trikotnikom očka–mamica–otrok. Je mar upravičeno aplicirati ta model na burkinsko družino? Po drugi strani pa živimo ravno v svetu, kjer se je evropsko dojemanje življenja toliko posplošilo, da ob neizogibnih trkih z dojemanji drugih civilizacij povzroča globalne psihološke krize. Povezavo v Treh smrtih predstavlja prav slovensko-burkinska družina, pri kateri lahko prepoznamo tudi strukturno vez, ki omogoča, da roman v številnih pripovednih linijah, psiholoških brskanjih in prikazih zapletenih odnosov ne razpade.

Da se dokopljemo do skrivnosti dela, je treba biti potrpežljiv. Navdušujemo se nad odličnimi uvidi v lika Oliverja in Ide, očeta in hčerke. Oliver je morda najboljši prikaz specifičnega tipa ljubljanskega intelektualca srednjih let, vpetega med abstraktne ideale in prosluli humanizem ter manipulativen odnos znotraj družine, posebno do žensk. Ker je Slovenija tako majhna, ta dvojnost njegove narave oblikuje tudi tukajšnjo intelektualno krajino; pridih zapoznelosti in žalovanje za idejami, ki jih je povozil čas, ter prehajanje patoloških vzorcev iz osebnih krogov v javne. Vendar Oliver ni enoznačen lik, ni preprosto guzonja, temveč je tudi sam izkusil delovanje scene, utemeljene na pravilu molka. Ida je prav tako psihološko zelo lucidno predstavljen lik ljubljanske delavke v kulturni industriji na koncu mladosti, ob prehodu v srednja leta, ki je zaradi posebne ležernosti, sestavljene iz novih ekonomskih razmer in odnosa z očetom ter mazohističnih razmerij z moškim spolom, zataknjena na prehodu v odraslost. Problematični, čustveno izsiljevalni odnosi hčerk in očetov – v prid slednjih – se znotraj srednjega razreda v tem mestu za pozorno oko kažejo kot pravilo in Babnik ponudi luciden vpogled v njihovo ozadje, prav tako pa v značilno medgeneracijsko razmerje znotraj države v tranziciji, ki je bilo z različnih vidikov obdelovano v publicistiki zadnjih let. Ljubljana je znotraj romana prikazana v svoji avtentični meglenosti. 

Tudi za slovensko-burkinsko družino in za družino v Burkini, ki sta povezani preko moškega, ta poročen živi v Ljubljani, lahko rečemo, da precej avtentično zarišeta kulturno specifični naravi čustvene manipulacije in prinašata pesimističen vpogled v medosebne odnose. Kljub temu imamo večkrat občutek, da roman teži neko presežno psihologiziranje, da se vedno znova vračamo na izhodišče, kjer najdemo preinterpretirane geste, težo malenkostnega spomina na meji pretiravanja. Vendarle lahko gotovo rečemo, da se protislovje razreši v liku Mirjam, ženi ubitega naprednega afriškega revolucionarja, otroku revolucije, ki ga je ta požrla. Mirjam, ki s svojima sinovoma živi v revnem izgnanstvu v Franciji, je tisti lik, ki razrešuje ta bralski vozel, ki se nazadnje izkaže tudi za idejno zanko, znotraj katere se pleteta mračnjaštvo in petičnost človeškega madeža v globaliziranem svetu 21. stoletja. Mirjam, ki išče pravico za svojega moža, svoje romaneskne rešitve ne najde v sodnem procesu, temveč v soočenju z Oliverjem kot paradigmatskem primeru pritajenega evropskega aktivističnega fetišizma – v nečem, kar bi v žargonu mlade srbske intelektualne scene lahko imenovali seksualna tenzija med osebnim psihološkim kolonializmom in načelnim protipostkolonializmom. Napetost je razrešena z imanentnimi psihološkimi sredstvi, elegantno in neočitno, kar roman vzpostavi retroaktivno.

Tri smrti je roman velikega zamaha, ki zgosti široko paleto motivik in poskuša mediirati najbolj aktualno protislovje meščanskega romana, kakor se ta razvija v našem stoletju – protislovje med družinskim svetom in svetom politike. V svoji gostoti in zapletenosti včasih zdrsne – nekatera srečanja likov po svetu se zdijo preveč naključna, da bi bila verjetna, nekateri narativni postopki so morda prevečkrat uporabljeni, na redkih mestih se tudi težko izognemo občutku, da kakšen dialog preveč očitno izraža stališča –, vendar se brez dvoma katarzično zaokroži in s tem poudari svoje nedvomno velike kvalitete znotraj literarne tradicije, ki jih ni vajen; občutljiva, mejno provokativna obravnava medkulturnih razmerij, soočanje večjega nabora likov, poskus mišljena literature znotraj globalnega miljeja, večstranski, nemoralistični prikaz ljubljanske intelektualne sfere, ki zmore samokritiko in psihološki talent, ki s svojimi uvidi v mrak medspolnih razmerij ne ponudi možnosti prehitrih sodb, čeprav ima vtkano feministično rdečo nit.