29. september, 2019 / Literatura / Recenzija
Sem Kristjan Rakar, star sem 18 let in sem v tretjem letniku gimnazije Ledina. Rad kolesarim, šahiram, berem, grem v gledališče, gledam filme (če so res dobri), špilam/poslušam glasbo and so on and so on.

Gabriel García Márquez: Dvanajst potohodnikov

Kristjan
Rakar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2018
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica
Spremna beseda: Carlos Pascual
Ilustracija na naslovnici: Vedran Štimac

Pričujoča zbirka kratkih zgodb je v opusu kolumbijskega Nobelovca unikat. Razen v izjemah (zgodbe Svetnica, Avgustovski strahovi in predvsem Svetloba je kot voda) se slogovno namreč precej odločno umika od magičnega realizma, ki tako znamenito zaznamuje večino njegovih preostalih del. Čeprav se čuti spremembo stila,  je še vedno jasno, da beremo »Gabota«. Teme samote, čudnosti in nenavadnosti definirajo to zbirko, prav tako kot njegov način pisanja nasploh. Vsaka od teh zgodb se po moji interpretaciji posveča drugemu vidiku osamljenosti. Neposredno ali pa med vrsticami beremo o njenemu namenu, teži in celo estetiki (zgodba Trnuljčica). Strinjam se z avtorjem spremne besede, da je Márquezu uspelo podobno, kot je pred štiristo leti uspevalo Shakespearu; kvalitetno umetnost je spojil s popularnostjo v javnosti in s tem dokazal, da je to vendarle mogoče.

Čeprav bolj poznan po svojih romanih, v katerih je lahko svojemu pisateljevanju prepuščal še več svobode in domišljije, se mi zdijo te zgodbe prijaznejše za obče bralstvo in lahko služijo za dober uvod v brezkončen svet njegove izvirnosti. Tudi v predgovoru govori o tem, kako se pisanje kratkih zgodb razlikuje od pisanja romana: »Človek bi potem roman popravljal vse življenje, če ga isti železni gon, brez katerega ne more začeti, ne bi silil tudi končati. S kratko zgodbo pa je drugače, ne začetka ne konca nima: sestavi se ali pa se ne,« kar nam namiguje na elemente impresionizma.

Opisal bom le nekaj zgodb, ki so mi najbolj ostale v spominu, bodisi ker so mi bile všeč ali pa, prav nasprotno, ker so se razhajale z mojim literarnim okusom; redko kdo bi si upal reči ali pa celo misliti, da so lahko zgodbe pisatelja s tako monumentalnim vplivom pač povprečne, a nekatere me res niso prevzele kot po pričakovanjih. V zbirki led predre zgodba Srečno pot, gospod predsednik, ki govori o izgnanem diktatorju, ki svoja zadnja bolehna leta življenja preživlja v Ženevi. Po naključju sreča dva rojaka, ki mu ponudita finančno pomoč. Kljub njihovi revščini in pesimizmu se med njimi prav zaradi kulturne osamljenosti splete iskrena vez. Trnuljčica na letalu govori o Latinoameričanu, ki se na letališču v Parizu, čakajoč na preložen let, zaljubi v žensko, za katero se kasneje izkaže, da sedi poleg njega na letalu. Žal pa cel let do »amazonije New Yorka« kot trnuljčica prespi in ne izmenjata si niti besede. Lahko branje, kjer lahko vso pozornost namenimo bogatemu jeziku orisovanja. Najmanj me je prepričala zgodba Avgustovski strahovi. V času, ko izjemen pritisk »naravnega izbora« tako v svetu filmske industrije kot v literaturi velja za žanrsko in celo trivialno pripovedovanje, zgodba s preprostim paranormalnim zasukom pač ni dovolj efektivna. Družina se na potovanju odloči prenočiti v gradu, v katerem menda straši. Govorice se jim zdijo smešne, dokler se starša ne zbudita drugje, kot sta zaspala, in sicer v postelji nekdanjega lastnika gradu, kjer je le ta menda ubil svojo ljubico. Prav tako ni občutka osamljenosti oziroma tujosti kot v drugih zgodbah. María dos Prazeres je bila moja najljubša zgodba. Ostarela prostitutka sanja o svoji smrti in se začne nanjo pripravljati. Kupi si grob v senci na vrhu hriba, kjer ga ne bi dosegle poplave, potem pa začne svojega psa učiti, da bo hodil tja jokat. Prav tako poskrbi, da na nagrobniku ne bo imena, kot je bila navada španskih anarhistov. Do preobrata pride na koncu, ko Marío iz naliva reši nek mladenič. Zaključek je nejasen in je po mojem razumevanju odprtega tipa, kar pa ni slabo. Fant jo zapelje domov, kjer jo vpraša: »Grem gor?« María je sprva užaljena, potem pa v višku napetosti ugotovi, da si je sanje pred tremi meseci narobe razlagala kot napoved smrti. Mislim, da to bralca ne pusti zmedenega, brez katarze, temveč v njem spodbudi željo po ponovnem branju, saj so za razlago očitno pomembne podrobnosti o Maríini preteklosti. Možni sta najmanj dve razlagi. María v fantu prepozna ljubezen in erotično odrešitev po letih osamljenosti ali pa je fant član gestapa, ki jo namerava ubiti, ker podpira anarhiste. Zame mojstrovina, ki izrabi vse, kar lahko nudita kratka zgodba in deloma tudi magični realizem.

V nekaterih kritikah in komentarjih h knjigi sem prebral, da bi se moral Márquez bolj posvečati romanom. Zgodbe so bile napisane po njegovih dveh največjih uspešnicah: Sto let samote ter Patriarhova jesen, torej ni bilo dvoma, da mu ta zvrst ustreza. A kratka zgodba ne deluje po istih pravilih in ima drugačen umetniški učinek, in če jih beremo romaneskno, dobimo občutek, da zgodbe niso razvite, kot jim nudi njihov potencial. Tega občutka se je treba navaditi in brati čezenj. Takrat zaznamo užitek, kot ga je čutil Márquez med pisanjem.