24. november, 2019 / Literatura / Recenzija

France Pibernik: Alojz Rebula – biografija (1924–2018)

Primož
Sturman

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Mladika
Leto izida: 2019

Oktobra, leto dni po pisateljevi smrti, je med bralce prišla spominska monografija o Alojzu Rebuli, ki jo je za tržaško založbo Mladika napisal literarni zgodovinar dr. France Pibernik. Izbira avtorja najbrž ni naključna, oba sta rojena v dvajsetih letih preteklega stoletja (Rebula 1924, Pibernik 1928) in sta v preteklosti večkrat sodelovala. Da sta avtor in založba Rebuli želela pravzaprav postaviti spomenik, je videti že iz izgleda same publikacije, ki premore trde platnice, gladek papir in res veliko fotografij. Nekaj podobnega je isti založnik piscu posvetil že pred desetimi leti ob njegovi petinosemdesetletnici. Takrat je šlo za nekoliko fragmentarno (dvojezično italijansko-slovensko) zbirko pričevanj o Rebuli kot piscu, učitelju in človeku z (dotedaj) celotno bibliografijo njegovih del.

Zapišem lahko, da je Pibernikovo delo (sicer poljudnega značaja) v tem pogledu veliko bolj organsko. Prejšnje je obsegalo dva glavna zapisa – kardinala Franca Rodeta in literarnega zgodovinarja Mirana Košute, poleg teh pa še kopico zelo raznorodnih prispevkov (predvsem spominov in pričevanj). Večino tokratnega fotografskega gradiva smo sicer že videli v prej omenjeni publikaciji iz leta 2009. Dobremu poznavalcu življenja in dela Alojza Rebule pa ne bo ušlo, da je Pibernik v sedem poglavij, kolikor jih knjiga premore, zajel malodane vse pomembnejše podatke in dejstva o Rebulovem življenju in delu. Ti so bili doslej raztreseni in razdrobljeni marsikje, največ v spremnih besedah njegovim knjigam in študijah o avtorju, ki pa so obsegale le določeno časovno obdobje (Katarina Šalamun-Biedrzycka, Stane Gabrovec, Edvard Kovač itd.).

Prvo poglavje Pibernikovega dela je posvečeno otroštvu, osnovni šoli in gimnaziji Alojza Rebule, ki jih je vidno zaznamoval fašizem in njegova prepoved slovenskega jezika. Slovenščine in slovenstva se je pisec lahko nadihal v naslednjem poglavju, v katerem Pibernik piše o študentskih letih, ki jih je Rebula preživel na Univerzi v Ljubljani kot študent klasične filologije. Sledil jim je povratek v Trst in začetek pedagoškega poklica, najprej na nižji gimnaziji, nato še na klasičnem liceju. Takrat se je Rebula začenjal uveljavljati kot pisatelj, istočasno pa ga je začela pestiti duševna stiska, ki je bila posledica nenehnega zalezovanja jugoslovanske tajne policije. Sprejemu krščanstva v njegovi katoliški različici je sledil avtorjev umetniški vzpon z romanom V Sibilinem vetru. Sedemdeseta so bila za pisca v znamenju sodelovanja z revijo Zaliv in znamenitega intervjuja z Edvardom Kocbekom, pa tudi potovanj v ZDA in Kanado k zdomskim rojakom. Zadnji dve poglavji sta posvečeni osemdesetim letom in avtorjevi poklicni upokojitvi ter postopnemu pomikanju v Loko pri Zidanem Mostu, rojstni kraj soproge Zore Tavčar, kjer sta preživela pozno jesen življenja.

Alojz Rebula je umrl (odšel v smeri Nove zemlje, kot bi se verjetno sam izrazil) 23. oktobra 2018. Čeprav je šlo za precej pomembnega avtorja, mu slovenska javnost ni naklonila toliko pozornosti, kakršne je bil kak mesec poprej deležen Ciril Zlobec. Na Tržaškem pa se mu letos niso oddolžili le z monografijo, ki jo predstavljamo v tem zapisu, ampak tudi z izdajo spominske medalje, razglednice in priložnostnima žigoma slovenske in italijanske pošte. Poleg tega je Knjižnica Dušana Černeta, ki v Trstu hrani tiskano gradivo slovenskega zamejstva in diaspore, po piscu in njegovi soprogi poimenovala eno svojih enot, v kateri so shranjene knjige iz njunega nekdanjega stanovanja na Opčinah. 

In že smo pri recepciji Rebule. Res je, da se je okrog avtorja, predvsem po slovenski osamosvojitvi (po mojem mnenju precej krivično), ustvarila nekakšna avra katoliškega pisca. Res je tudi, da je večina njegovih zadnjih del izšla pri založbah, kot so tržaška Mladika ali Celjska Mohorjeva družba. Prav tako drži, da je Rebula v tedniku Družina preko dvajset let redno objavljal kolumno pod geslom Credo (verujem), v kateri je kdaj tudi vehementno, kot je bilo zanj značilno, udrihal po tistih, ki so nasprotovali nekaterim stališčem katoliške cerkve.

Menim, da je treba Rebulo kot avtorja obravnavati celostno, tako kot je to naredil Pibernik. Očitamo mu lahko sicer dve manjši pomanjkljivosti. Primerno bi namreč bilo, da bi navedke iz pisateljevega opusa opremil s podatkom, od kod so vzeti, zapisal bi pa lahko tudi kaj več o prevodih njegovih del v tuje jezike (predvsem v italijanščino), ki jih je bilo v zadnjih letih kar precej. A to so le podrobnosti, ki naj ne zasenčijo res dobro organsko zgrajene celote.

Zadnja pomembnejša priložnost, ko se je o Alojzu Rebuli govorilo tudi v osrednji Sloveniji, je bila leta 2014, ko je v Ljubljani potekal znanstveni simpozij pod geslom Slovenska tržaška literarna šola, ki sta ga spodbudili Mladinska knjiga s Cankarjevo založbo in Mestna občina Ljubljana. Istega leta je pri CZ izšel ponatis njegovega najzahtevnejšega dela V Sibilinem vetru. Kakšno desetletje prej, leta 2005, je Rebula za roman Nokturno za Primorsko prejel kresnika.

V Sibilinem vetru (prvič izšel 1968) ima marsikdo za njegovo najboljše delo, čeprav se sam s tem ne morem strinjati. Ničesar sicer ne morem očitati njegovi dovršenosti in slogu. Knjigo pa lahko vseeno umestimo v nekakšen mejnstrim obdobja, ko je bilo na Slovenskem v modi oživljanje antičnih mitov, ki so jih v svojih poetičnih dramah odlično predelali nekateri pesniki (Smole, Zajc, Strniša).

Stopiti je treba korak nazaj, natančneje v leto 1960, ko je Rebula pri Slovenski matici objavil Senčni ples. Roman je zatem doživel še dva ponatisa (MK 1979, DZS in Dnevnik 2004) in dva prevoda (1981 v srbohrvaščino in 2015 v italijanščino). Delo je pomembno, saj se dogaja v Trstu v negotovih povojnih časih in je v svojem bistvu zaradi tega eksistencialistično. V primerjavi z Borisom Pahorjem je namreč Rebula o svojem mestu pisal bolj poredko, predvsem pa Senčni ples prekaša Pahorjeve tržaške romane, ki so povečini osredotočeni na glavni lik, ki je vedno avtorjev alter ego. V Rebulovem Senčnem plesu se namreč prepletajo kar tri zgodbe. V prvi je opisana duhovna in intelektualna pot Silvana Kandorja od začetne negotovosti in izgubljenosti, ki ju doživlja po smrti žene Nadje, druga je (vložena) pripoved o fikcijskem liku Jerneju Jerobniku, ki jo piše glavni junak Kandor sam, tretja pa je posvečena povojnemu izseljevanju Tržačanov v svet (največ v Avstralijo), kar je doletelo tudi avtorjevega brata Ninina. Nikakor torej ni slučaj, da je Rebula delo pisal v času, ko se je dokončno poslovil od brata, na katerega je bil zelo navezan in ki je kmalu zatem izgubil življenje v prometni nesreči v Avstraliji, hkrati pa se je začel približevati krščanstvu in ob tem doživljal velike duhovne preizkušnje. Prav zato utegne biti Senčni ples njegov najpristnejši roman.

Osrednjim slovenskim založbam, ki so na slovenskem književnem polju zelo vidne, predvsem pa imajo razvejano prodajno in promocijsko mrežo, bi torej priporočil, naj v kratkem izdajo ponatis Senčnega plesa, in tako avtorja v osrednjeslovenskem prostoru postavijo na mesto, ki mu pripada in ki ni nujno le na katoliškem piedestalu s pripadajočo avro. Čeprav lahko Rebulo denimo najdemo med obveznimi izbirnimi avtorji v razdelku slovensko pripovedništvo druge polovice dvajsetega stoletja, ki se obravnava v četrtem letniku gimnazij in drugih srednjih šol, ni mogoče spregledati dejstva, da v osrednjeslovenski zavesti ni dovolj zakoreninjen kot odličen romanopisec. Razlogov za to je več. Njegova najboljša dela so izšla pred veliko desetletji, kot človek pa je venomer živel na obrobju sodobnega slovenskega sveta, tako geografskem (Primorska, Štajerska) kakor tudi intelektualnem. Potem ko je leta 1961 sprejel krščanstvo, je začel vztrajno zavračati novejše literarne tokove in z njimi povezane -izme. Tudi osebnostno je bil tak, da ni nikoli rad rinil v ospredje ali se pretirano promoviral. Pibernikov spomenik naj bo torej le začetek oziroma spodbuda za ponovno branje tistih njegovih del, ki imajo današnjemu bralcu še veliko povedati.