• Datum objave: torek, 13. marec 2018
  • Fabula: Slavenka Drakulić (8. 3. 2018, Štihova dvorana CD)

    »Zdi se logično, da v kriznih časih, ko je vse več vračanja k nacionalizmu, največjo škodo trpijo ranljive skupine, kot so priseljenci in ženske. Žensko telo namreč v resnici ni nikoli samo njeno, je telo naroda, telo moža …« S takšnim uvodom se je na večer ob dnevu žena v nabito polni Štihovi dvorani Cankarjevega doma začel pogovor s Slavenko Drakulić, avtorico romana Mileva Einstein – teorija žalosti, ki ga je vodila Ksenija Horvat. Drakulić sodi med vplivnejše avtorice, ki se v svojih delih dotika predvsem feminizma, komunizma in post-komunizma. Na Švedsko, kjer živi zdaj, se je preselila iz političnih razlogov, že na začetku pogovora pa je poudarila, da se s Švedsko neka majhna južna država z manjšo gospodarsko močjo (kot sta Slovenija ali Hrvaška) v resnici ne more primerjati, saj gre za nek čisto drug nivo vprašanj o enakosti. Evropska unija je sicer na Hrvaško prinesla izboljšave, vendar hkrati velik porast nacionalizma in občutek drugorazrednosti.

     

    Po uvodnih besedah se je pogovor preusmeril na osrednjo temo večera, na njen nov biografski roman. Pri vprašanju povezovalke, če gre za biografijo po resničnih dogodkih, je avtorica poudarila, da gre še vedno za bibliografsko-fiktivni roman, saj se veliko ustavlja pri Milevinih čustvih, vsaj kot jih je (po)doživljala Drakulić. Popolnoma resnična so edino pisma, ki so se uspela ohraniti. Eno najbolj pretresljivih, s katerim se roman pravzaprav začne, govori o pogojih, ki jih za skupno življenje postavlja Albert. Med njimi so: »Poskrbela boš, da bodo moja obleka, posteljnina in perilo čisti, da bom v sobo redno dobival tri obroke, nagovoriš me lahko, le če bo meni do tega …,« kar nekako najbolje oriše Milevin brezizhodni položaj v življenju.

     

    Mileva Marić Einstein je bila srbska fizičarka, katere zgodba jasno kaže na to, da ni dovolj samo, da si nadarjen in vztrajen. Na sprejemnem izpitu na Politehniki v Zürichu je dosegla najvišji rezultat v zgodovini univerze, višjega tudi od Alberta Einsteina. Njena zgodba pa za razliko od moževe ni zgodba o uspehu in slavi. Življenje jo je v resnici stalno poniževalo, od šepavosti v otroštvu, do krutosti profesorjev na univerzi, kjer kot ena izmed petih študentk ni bila dobrodošla, ter kasneje spodletelega diplomskega izpita. Najbolj pa jo je prizadela smrt dvoletne hčerke, ki jo je morala skrivati pri starših v Novem Sadu. Zlom, ki ga je doživela ob tem, je privedel do šibkega duševnega zdravja, ki jo je spremljalo do konca življenja. Njeno zanimanje za znanost pa vseeno ni ugasnilo. V resnici še vedno ni popolnoma jasno, ali je Mileva zaslužna za teorijo relativnosti. Dejstvo je, da je matematično dokazovala Einsteinove teorije, za tuje časopise pogosto v njegovem imenu pisala odzive in utemeljitve, v njegovih pismih pa je največkrat uporabljen »mi« v navezavi do dela, kar jasno kaže na njuno tesno sodelovanje.

     

    Slavenka tudi sicer veliko piše o močnih ženskah, ki so živele v senci svojih mož, idealen primer sta tako Dora Maar (Dora i Minotaur, 2015) in Frida Kahlo (Frida ali O bolečini, 2008). Avtorica je poudarila, da jo je zanimal predvsem odnos dveh kreativnih posameznikov. »Geniji so ljudožerci. Ženske so običajno v takem odnosu tiste, ki izgubijo.«

     

    Pogovor se je od odnosov v umetnosti navezal na politiko, kjer je Drakulić poudarila, da se nihče drug, kakor ženske same, ne bo boril zanje, in da je potrebna nekakšna skupna zavest, ki pa jo je v današnjem svetu težko ustvariti. »Četudi javni sistem navzven daje videz demokratičnosti in čeprav na papirju vlada enakopravnost, je privatni sistem še vedno praviloma patriarhalen.«

     

    Slavenka se je svoje čase udeleževala tudi feminističnega krožka v Beogradu, v časih, ko se je zdel glavni problem, da politika ni »dovolj leva«. Danes, pravi, so problemi povsem druge narave, ne gre več za manjše nianse v enakosti, saj se na Poljskem na primer (ponovno) pojavljajo velike debate o abortusu, na Hrvaškem pa izrazito nacionalistična vlada spodbuja vlogo ženske predvsem za rojevanje otrok.

     

    Na vprašanje iz publike glede mnenja o kampanji #MeToo se je avtorica odzvala z odgovorom, da v vzhodnem in južnem delu Evrope ni bilo slišati praktično nič podobnega, najverjetneje iz strahu ali zavedanja, da se ne bo nič spremenilo. Izrazila je upanje, da bo kampanja uspela ustvariti družbeno nedopustnost spolnega nadlegovanja, konec prelaganja krivde na žrtev in morda celo spremembe v zakonodaji v prid sankcijam. Zaenkrat namreč kljub izgubi služb mnogih obtožencev ni bilo slišati veliko o pravnih postopkih zoper njih.

     

    Večer se je tako zaključil s temo letošnje teme Fabule – z upanjem. V dvorani je ves čas vladalo sproščeno vzdušje, ki so ga popestrile avtoričine cinične šale, hkrati pa je bilo čutiti neko globoko spoštovanje. Celoten pogovor je deloval nekako prijateljsko, skoraj sestrsko, resnično v duhu 8. marca.

     

    Avtor naslovne fotografije: Matej Pušnik

    Sorodni članki: