19. december, 2018 / Literatura / Sveže na sceni
Anja Grmovšek (1993) zaključuje magistrski študij slovenistike ter primerjalne književnosti in literarne teorije. V prostem času je literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti, urednica za poezijo pri literarni reviji Novi zvon, bere, piše pesmi in gleda nogomet. Rada si domišlja, da bo nekoč izdala pesniško zbirko in si v živo ogledala finale Lige prvakov.

Enver Krivac: Čakalnica

Anja
Grmovšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

To je čakalnica.

Ko neha zvoniti enemu, zvoni drugemu. Zvoni za vsakogar.

Ženski nasproti mene, lepa je nekje pod neodgovornimi kilogrami, igra dalmatinski šanson. Kot Mediteran, a je v resnici najcenenejši turški treš. Toda, tudi Turška je Mediteran. Ja, ja, je, pravi moški, ki sedi poleg mene, in pol ure od skupno štirih in pol čakanja gre na račun razprave o sultanatu. Poln kurac imam Turčije in diahrono in tisto drugo, glasno razlaga. Potem spet zvoni in eden manj je. Jaz moram samo do sestre. Jaz sem zadnji. Ne, mi smo za drugega zdravnika. Jaz moram samo dvigniti izvide.

Staremu gospodu v svetlomodri polo majici in cenenih supergah igra uvertura iz Wilhellma Tella v 8-bitni verziji. Kar nekaj časa rabi, da v mali moški torbici najde telefon, tako da uvertura odigra cel intro in pride do jezdečeve teme, proslavljene z risankami o mačku in miši. Zdrajsani plesni hiti, pesmi iz lunaparkov. Telefoni igrajo. Izza kota se slišijo drugi telefoni, zvoki prispelih sporočil. Slišijo se fazirani vzdihi, pasivno-agresivni izdihi, zahteve po prepoznavi. Jaz sem tu, jaz obstajam, jaz čakam. Čakam, torej obstajam.

V čakalnici dominirajo trajne. Od nekoga se zazna vonj po žvečilnem, zalepljenem na podplat allstarke. Spojena usmraditev dveh različnih gum. Ljudje si z dlanmi pokrivajo oči in glasno izpuščajo zrak. Samo, da je zdravje, samo, da je zdravje, vam jaz pravim. Kdo je zadnji za k zdravnici? Prijaznost je postala tako redka, da jo imajo ljudje za flirt.

Gospa v rožasti srajci brez rokavov, ki je tudi oblekica, se hladi s fasciklom z izvidi, z nedavno zgodovino bolezni. Hladi se s svojimi boleznimi. Zgodovino bolezni pišejo bolezenski zmagovalci. Ljudje so tu na pike, na zvezdice, na svastikice, na smeškote in frownije, pečatirani in resignirani, vznemirjeni, nestrpni, odkimavajo, gledajo se, molčijo, meljejo, jedo pregovorno sranje in cmokajo. Z žlico ga jedo. Razumem vas, gospa, tudi jaz sem tako rekoč zdravnik. Leta ’89 sem bil drugi na tekmovanju iz prve pomoči.

Nuno spustijo naprej. Notri ostane tri četrt ure. Sprva razneženi lastniki verižic s križci so zdaj nervozni in cmokajo. Nuna prihaja ven. Zase in za vse svoje kolegice je prevzela recepte za vaginalete. Nocoj bodo dobro spale, kot bog med holokavstom. Pričakovanje je jed, na katero se čaka, da se bo zgodila.

Tipi, ki poleti hodijo v izrazito barvitih kratkih hlačah, z modi v bermudkah. Na stopalih flipflop abominacije. Pa, a je tvoje življenje en sam beach party? Tudi na mobitelih imate tako glasbo, kot da ste vsi na beach partyju. Na mizici so sedem let stare revije, brošure o Krku in avtoimunskih boleznih pljuč.

Starejša gospa v za poletje predebeli čipkasti obleki, vezenina ji poudarja telo. Pozorno jo gledam, morda je nekaj let starejša od mene. Ves čas pozabljam, da nisem več mlad. Za vsako lepo, pomembno žensko iz marketinške agencije stojijo najmanj še tri zavaljene z obolelo ščitnico, ki opravljajo njeno delo. Jaz sem samo za ščitnico. Jaz sem samo za previjanje. Jaz sem samo za umiranje. No, potem pa v redu, kar naprej, kar naprej.

Brenčanje alarma nad vhodi v različne ordinacije. Ne, ne, ni zvonilo tu, to je nasproti, pri zdravniku. Jaz sem pa mislila, da je zvonilo tu. Dober dan, za sestro. Kdo je zadnji? Samo potrdilo za avtošolo čakam. Ma evo, samo da mi ven vzamejo šive. Ma evo, samo da mi odstranijo drugo glavo, ki mi raste na stopalu, stalno me prepričuje, naj ubijem moža, ne morem je več poslušati, moram to dati operirat. Ma evo, samo da mi vrnejo življenje. Ma evo, samo da, samo da. Samo jaz in gospa sva za sestro, vsi ostali so za k zdravnici. Mi ne gremo do zdravnice, samo do sestre. Mi smo samo za izvide. Mi smo samo za previjanje. Mi smo samo za hladno fuzijo. Mi smo tu zaradi denarja. Jaz sem prva, že ob enajstih sem prišla. Niti niso oni tako počasni, kolikor jim tile v vladi ne pustijo delati. Niti niso oni tako počasni, ampak se jim je pokvaril računalnik. Pa tudi ti računalniki, prej ni bilo računalnikov, pa je vse delalo. Kdo je zadnji za k zdravnici? Mi smo samo za recept.

Mi smo tu samo za overit napis na nagrobni plošči. Prosim vas, če meni lahko piše samo: Pardon. Samo to. Pardon. Z lepim, velikim, žlebnim fontom z mahovnatimi serifniki, lepo prosim, samo to mi napišite: Pardon.

Moje telo ne ve, ali nekaj samo mislim ali to dejansko vidim, pravi petindvajseta ženska po vrsti. Telesno reagiram na scenarije, ki si jih izmišljam v glavi. Njeni nožni nohti izgledajo kot nekaj, kar se, skupaj z zahtevo po odkupnini, pošlje v kuverti.

Ljudje se hladijo z zdravstvenimi izkaznicami, čeprav so premajhne, da bi ustvarile tehtnejši pretok zraka. Večinoma klepetajo o politiki. Neinformirani bafuni na perenijalni avtofelacijski žurki. Gospa se obrne k meni, reče: Nič se ne bo zgodilo, dokler se ne boste vi, mladi, vključili v politiko. Odgovarjam ji: Med mano in aktivnim ukvarjanjem s politiko leži ovira 33-ih hrbteničnih vretenc. Državo ves čas samo toleriram, kot razgrajača v avtobusu. Ne nasprotuješ mu, počakaš, da pride tvoja ali njegova postaja, presediš in potrpiš njegove tantrume in idiotizem. Samo, kaj ko ta razgrajač nikoli ne zapusti avtobusa, on je šofer.

A vi ste pisatelj? Da, sem, trenutno pišem biografijo nekdanjega narkomana, ki je postal kretničar. Naslov knjige je »Od igle do lokomotive«. Nervozna sprehajanja, zvok vlečenja japonk po ploščicah.

Pa kako je pavza prav zdaj, prav zdaj, ko sem jaz na vrsti, glasno oznanja moški, ki sedi poleg mene. To je vse boj ali beg, boj ali beg, mi pojasnjuje. Potem mi govori, kako se kavo po kuhanju pusti, da se poleže, da si odpočije. Pije se jo lahko šele, ko se na površini pojavijo razpoke. Kot da je površino džezve preplul ledolomilec kavolomilec in pustil še črnejšo sled v črno-sivi peni. V drugem prostoru in času bi moškega, ki sedi poleg mene, imenovali preroka.

Razlaga mi, kako je na svojih potovanjih po svetu doživel in preživel vsakovrstne reči in kako je, enkrat v Tibetu, kadil iz ogromne pipe, narejene iz človeške stegnenice. Wild, dude, wild. Na obrazu nosi utrujenost jadralca, kombinacijo izčrpanosti in predanosti.

Ljudje po štiridesetem si v glavnem izmenjujejo podatke o svojih trajnih boleznih. Jaz sem samo za sestro. Jaz sem samo za brata. Jaz sem samo za mokro čokolado. Jaz imam samo anksiozno-depresivno motnjo. Jaz imam samo predkancerogeno stanje pod tremi vprašaji. Jaz imam samo juvenoio, strah pred mladimi in njihovo kulturo. Jaz imam samo sekiro v glavi, posledico manjšega družinskega prepira. Jaz sem samo za previjanje.

Po čakalnici teka otrok s piksli na obrazu, kot tisti, ki se digitalno skrivajo po televizijah. Njegova mama pojasnjuje: To je bolezen zaščite prič.

Do kdaj tako boli, vpraša ena drugega. On ji odgovori: Boli, dokler ne neha. Moram se naročiti, ampak veš, kakšni so tile naši, bolje je, če greš do privatnika. Oni prav tako dajejo napačne prehitre diagnoze, ki vam bodo požrle nekaj prihodnjih mesecev, ampak vas ob tem vsaj obravnavajo kot človeka.

Po dnevu življenja v čakalnici me zdravnica vpraša: Kaj pa je vam? Nič, rečem. Nič mi ni in ne čutim nič. Ne čutim niti ene preklete stvari. Vsi moji idoli so mrtvi, moji sovražniki pa na oblasti. Bolj zgodaj hodite spat, poglejte no, kako izgledate. Odgovarjam ji: Mi, ki hodimo spat pozno pozno, dočakamo nov dan pred vsemi. Prve dni letnih časov, rojstne dneve, obletnice, nova frikin’ leta. Mi smo pred vsemi. Nočna straža, avantgarda, tihi izvidniki bližnje prihodnosti.

Ona me gleda in molči. Ta dan je tako ali tako izgubljen za oba. Zunaj se sliši skuter brez dvotaktola.


Zgodbo je prevedel Samo Petančič.