• Datum objave: nedelja, 1. oktober 2017
  • Elfriede Jelinek: letošnja faustova nagrajenka za življenjsko delo

    Elfriede Jelinek, avstrijska pisateljica in dramatičarka, je letošnja prejemnica faustove nagrade za življenjsko delo, najpomembnejše nemške gledališke nagrade. Avtorica je sicer v preteklih letih prejela kar nekaj uglednih literarnih nagrad, med drugim nagrado Henricha Bölla mesta Köln, literarno nagrado dežele Štajerske, Heinejevo nagrado, Buchnerjevo nagrado, najprestižnejšo nemško nagrado, ne nazadnje je Elfriede Jelinek tudi ena izmed redkih pisateljic, ki so prejele Nobelovo nagrado za književnost, letošnja faustova nagrada pa je, zanimivo, ena od mnogih, ki jih je Jelinekova prejela v Nemčiji. Avstrijski in nemški prostor sta si geografsko in jezikovno sicer blizu, a avstrijska in nemška identiteta se močno razlikujeta, tako je tudi avstrijska književnost pojem, ki se razlikuje od pojma nemške književnosti. Elfriede Jelinek je brez dvoma avstrijska pisateljica, saj v svojih delih tematizira avstrijsko družbo, njeno zgodovino in je do nje skrajno kritična. To pa je tudi razlog, zakaj je v domovini nepriljubljena, medtem ko je v sosednji Nemčiji izredno cenjena književnica.

     

    Njena dela veljajo za kontroverzna in šokantna, so politična in aktivistična, predvsem pa prelamljajo tako z avstrijsko literarno tradicijo kot tudi s tradicijo t. i. »ženske literature« s tem, kako naj bi ženske pisale o ženskah. Rdeča nit njenega opusa sta tudi marksistična in feministična teorija. Prvo delo, zbirko pesmi Lisas Schatten (Lisine sence), je objavila že leta 1967, potem pa je začela intenzivno pisati in se odločila za poklicno pisateljsko pot. Prvi roman, me smo vabe, baby!, je izšel leta 1970. Že ta je bil napisan v njenem značilnem slogu – slogu pop literature in dunajskega kroga s samo malimi črkami, v tej maniri pa je napisan tudi roman iz leta 1975, Ljubimki. Leta 1983 je napisala avtobiografski roman Učiteljica klavirja, v katerem je nazorno predstavila svoj težaven odnos z materjo in posledice, ki jih je le-to imelo na njeno življenje. Roman, za katerega avtorica meni, da je njeno najpomembnejše delo, pa je Naslada iz leta 1989.

     

    Elfriede Jelinek pa ni le romanopiska, ampak je zelo produktivna tudi na dramskem področju. Svojo prvo dramo je napisala leta 1978, in sicer Kaj se je zgodilo po tem, ko je Nora zapustila svojega moža ali stebri družbe, pri kateri je Ibsena uporabila kot podlago, na katero je nalepila citate avtorjev, ki so po njenem mnenju polni moške nadutosti. Temu slogu ostane zvesta tudi v nadaljevanju, prozno in dramsko delo tako nasajata v neki kontinuiteti, saj pri obeh ostaja zvesta svojim temam. V svojih dramah je zelo politična in tudi zagovarja nujnost političnega gledališča, kljub temu, da sama ne verjame v njegovo učinkovitost.

     

    Avtorica s sekiro

     

    Elfriede Jelinek sledi literarnemu vplivu pisateljev, ki so kritični do avstrijske tradicionalistične družbe in njenega odnosa do preteklosti. Predvsem se zgleduje po Ingeborg Bachmann (Malina, Knjiga o Franci …), ki je definirala pozicije marksističnega feminizma, ko ta praktično sploh še ni obstajal, in po Thomasu Bernhardu (Mraz, Wittgensteinov nečak …), za življenja najbolj osovraženem avstrijskem pisatelju in dramatiku, enem izmed t. i. skruniteljev gnezda, ki jih domovina noče priznati. Obema je skupno, da sta svoj prostor za delovanje našla v sosednji Nemčiji in tam dosegla uspeh, ki ga v domači Avstriji zaradi svoje kritičnosti in nezmožnosti pristanka na habsburški mit (ključni pojem za razumevanje avstrijske identitete: namesto da bi se soočali z aktualnimi vprašanji, posledicami prve in druge svetovne vojne, domačim nasiljem ter nacizmom, se kulturniki obračajo nazaj, v zlati čas velikega cesarstva in na tem gradijo novo avstrijsko identiteto oz. anti-identiteto, saj temelji na zanikanju in pozabi velikega dela zgodovine) nista mogla. Jelinekova se tematsko navezuje na Ingeborg Bachmann v tem, ko išče novo žensko identiteto in izpostavlja problematičnost jezika – Bachmannova je bila namreč prva, ki je začela pisati žensko literaturo drugače, saj se je zavedala neizvedljivosti projekta optimizma jezika, ki je ostajal na ravni besedne analize z upanjem po ustvarjanju ženske jezikovne inačice moško definiranemu vladajočemu jeziku. Vplivi Thomasa Bernharda pa se pri Jelinekovi kažejo predvsem v kritiki kiča in lahkotnosti avstrijske literature in gledališča, ki sta posledica nostalgije za časom habsburške monarhije, ter tematiziranju avstrofašizma, ki je navidezno premagan, a se v resnici, zaradi potlačitve in zanikanja, udejanja na vseh ravneh družbe. Prav tako se v njegovem duhu bori za angažiran teater in gledališče kot moralno ustanovo. Sledila mu je tudi v tem, da je prepovedala uprizarjanje svojih del v avstrijskih gledališčih, se tako odpovedala domovini in postala skruniteljica gnezda.

     

    Svojo marksistično-feministično kritiko avstrijske tradicionalistične patriarhalne družbe še posebej nazorno poda v romanih Ljubimki in Naslada. Oba sta ostri kritiki, ki želita kot sekira presekati z obstoječim družbenim stanjem. Roman Ljubimki je eksperimentalen roman, saj sta glavna lika, dva »primera« žensk, katerih zgodbi izmenično opisuje, le poskusna objekta, jezikovni šabloni, ki ju pisateljica postavi v različne situacije in opazuje. Ena od njiju, Paula, predstavlja »slab« primer, druga, Brigitte, pa »dober« primer, pri čemer je oznaka »dober« mišljena skrajno cinično. Obe ljubimki namreč gojita neko iluzijo ljubezni ter prihodnosti, ki se jima razblini, in obe sta žrtvi tradicionalnih patriarhalnih družbenih vzorcev. Obema je skupna usoda žene, matere in gospodinje, saj v patriarhalnem svetu ne moreta zasedati drugih vlog kot tistih, ki jima jih podelijo moški, to pa zato, ker nista ekonomsko neodvisni in sta tako podrejeni svojima možema. Za Jelinekovo je namreč ključna politična dimenzija feminizma – ženska bo zatirana, vse dokler bo ekonomska moč ostala domena moških. V romanu je ta usoda povzdignjena na splošno raven, Paula in Birgitte sta dvodimenzionalna lika, sta bolj tipa kot osebe in tako predstavljata usodo sleherne ženske, ki se iz roda v rod ponavlja, ženska je vanjo že rojena. Jezik je surov in natančno opisuje nasilje, ki sta ga ljubimki deležni od moških. Še bolj jezikovno radikalen pa je roman Naslada, ki stopnjuje tako literarni eksperiment kot družbeno kritiko romana Ljubimki. Opisuje zgodbo Gerti, žene lastnika tovarne papirja, ki si lasti tudi njo in jo vsak dan posiljuje. Prav tako ima Gerti ljubimca, ki pa ni nič manj surov kot njen mož. Tudi ona je, tako kot Paula in Brigitte, prikazana ploskovito, brez subjektivnosti in individualnih posebnosti. Jelinekova je želela Naslado napisati kot ženski pornografski roman, v katerem bi predstavila spolnost, kot jo dojema ženska. Ta projekt je spodletel, saj se pri tej tematiki ni mogla izogniti uporabi moškega pornografskega jezika. Ugotovila je, da ženske nimajo svojega vulgarnega jezika, zato je nastal anti-pornografski roman Naslada. Dokazala je to, kar je trdila že Ingeborg Bachmann: optimizem jezika je nemogoč. Zgodba nima linearne pripovedi, ampak jo sestavljajo večplastne jezikovne ravni, vsa tematika je zreducirana na jezikovni postopek,  prav tako pa imamo opraviti z zapleteno medbesedilnostjo, zato je roman težko berljiv in razumljiv.

     

    Opus Elfriede Jelinek je dandanes še kako aktualen, saj se zaradi svetovne krize nacionalne države začenjajo zapirati in obujati tradicionalne vrednote, ki naj bi bile v krizi. Patriarhalni sistem se krepi in vse pravice, ki smo si jih ženske pridobile skozi feministično gibanje, so ogrožene. Elfriede Jelinek ima prav, ko trdi, da se v temelju ni nič spremenilo, kljub vsem spremembam, ki jih je prineslo žensko gibanje. Ekonomska moč je še vedno v rokah moških, družbeni sistem pa je še vedno izrazito patriarhalen. Kljub ostrim kritikam pa se Jelinekova izkaže za skrajno cinično avtorico, saj v svojih delih ne ponuja nobene alternative, niti ne daje nobenega upanja v boljšo prihodnost. Kar je cinično, je ravno ta cikličnost: ženska usoda se prenaša iz roda v rod, prav tako moška. Temu ni moč ubežati. Vprašanje je, kako bi bilo s spolnimi vlogami, če bi jih postavili v drug politični in ekonomski sistem, na primer demokratični socializem, ki ga Jelinekova zagovarja. Ali bi se ekonomski vzorci enakosti prenesli na družbeno enakost med spoloma ali bi se nadaljevali vzorci ženske in moške usode.

    Sorodni članki: