9. 9. 2020 / Intervju / Literatura

Elena Medel: »Pesem nam dovoli, da se zaustavimo v času in pristopimo k realnosti na drugačen način.«

Elena Medel je španska pesnica, rojena leta 1985 v Córdobi. Že pri šestnajstih letih je za svoj prvenec Mi primer bikini (2001; Moj prvi bikini) prejela nagrado »Andalucia joven« (»mlada Andaluzija«). Kasneje je leta 2015 izdala knjigo Un día negro en una casa de mentira (Črn dan v hiši laži), v kateri je izdala 3 pesniške zbirke: nagrajeni prvenec, Tara (2006) in Chatterton (2014). Slednja zbirka je leta 2013 prejela prestižno nagrado Loewe za mlade pesnike. Njena poezija je prevedena v angleščino, arabščino, armenščino, baskovščino, francoščino, italijanščino, nemščino, poljščino, portugalščino, romunščino, slovenščino, svahili in švedščino. Poleg pesniških zbirk je objavila tudi dve knjigi esejev El mundo mago. Cómo vivir con Antonio Machado (2015; Čarobni svet. Kako živeti z Antoniem Machadom) in Todo lo que hay que saber sobre poesía (2018; Vse, kar je treba vedeti o poeziji); v letošnjem letu pa je izšel tudi njen prvi roman Las maravillas (2020; Čudeži). Za svoje delo je prejela mnogo literarnih nagrad, med drugimi tudi nagrado Sklada princese Girone za umetnost (2016). Danes živi v Madridu, kjer je ustanovila pesniško založbo La Bella Varsovia. Velja za eno pomembnejših sodobnih španskih avtoric; s svojim delovanjem v projektu Cien de cien pa želi izpostaviti tudi druge španske sodobnice.

Ljubezen do besede ste pokazali precej zgodaj, že v otroštvu. Kdo vas je najbolj spodbudil k branju in/ali pisanju? Se morda spomnite dela, ki vas je najbolj prevzelo?

Nisem odraščala v družini knjižnih moljev; nihče se ni ukvarjal z umetnostjo ali literaturo: moja mama je delala kot tajnica v majhnem podjetju, oče pa je bil zaposlen v trgovini. Kljub temu sta spodbujala izobraževanje, saj sta nama s sestro želela zagotoviti čim boljše življenje. Brati sem se naučila zelo zgodaj, kmalu zatem pa sem začela pisati tudi svoje zgodbe. Ne spomnim se nobenega specifičnega dela, ki bi me spodbudilo k pisanju. Rada pa sem si izmišljevala zaključke televizijskih serij, ki sem jih gledala, in ustvarjala zgodbe z liki iz knjig, ki so mi bile blizu. Iz otroštva sta mi v lepem spominu ostali zbirka Susi avtorice Christine Nöstlinger in Paulina, roman avtorice Ane Maríe Matute.

V času adolescence ste se spoznali z Generacijo 27, katere poezija je v splošnem za mlade bralce težje razumljiva. Kaj vas je vseeno pritegnilo k njej?

Ne bi rekla, da sem spoznala celotno Generacijo 27, ki je estetsko in ideološko zelo raznolika (če odštejemo odsotnost ženskih predstavnic ali avtorjev delavskega razreda); predvsem sem odkrila poezijo Federica Garcíe Lorca z branjem antološke zbirke, ki sem jo dobila ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Ob branju pesmi iz zbirke Poeta en Nueva York (Pesnik v New Yorku) sem čutila podoben občutek kot ob poslušanju glasbe v tujem jeziku: besedila nisem razumela, a so se mi zdela čustva, ki jih je Lorca želel posredovati, jasna, tudi če sem jih interpretirala napačno. Spoznala sem, da je to jezik, ki ga želim govoriti. O poeziji nisem razmišljala kot o literarni vrsti, temveč kot o svojevrstnem jeziku; kot o drugačnem pogledu na svet.

Vaš slog je precej narativen. Morda to izvira iz andaluzijske tradicije, ki jo je začrtal že Lorca?

Verjetno je to bolj povezano z mojim občudovanjem dolgih pripovednih pesmi, a mednje Lorce ne bi vključila. Mislim predvsem na epsko poezijo, kot so na primer islandske sage, ki jih trenutno prebiram; tovrstna poezija mi služi tudi kot nekakšno vodilo pri pisanju naslednje pesniške zbirke.

Zdi se mi, da na narativnost moje poezije neposredno vplivata tudi branje in pisanje proze. Literaturo razumem kot nerazdružljivo celoto, ki se neprestano povezuje v dialog. Tudi v svoje prozne tekste želim vključiti drobce poezije in poetičnega jezika.

V vaših pesmih prevladuje vsakdanjost, v katero pa so vpeti strahovi, stiske, spomini, želje in vprašanja identitete. Se vam zdi, da je tankočutno dojemanje vsakdana duende* današnjega časa?

Zdi se mi, da k poeziji (tako k branju kot k pisanju le te) obstajajo različni pristopi. Prvi je zagotovo čustveni pristop, ki v bralcu nemudoma vzbudi reakcijo: pesem ti je všeč ali pa ti ni, lahko te gane ali pa sovpade z izkušnjami in spomini ter ji posledično doda vrednost. Drugi pristop pa preko refleksije konstruira novo realnost, ki je lastna zgolj tej pesmi. Tovrsten način pisanja me pritegne in me čedalje bolj zanima. Poezijo lahko dojemamo kot odkrivanje samega sebe, a v mojih pesmih samoaktualizacija ni ključna, saj v njih tudi jaz kot oseba nisem bistvena: pomembne so skupne točke, ki jih lahko ponudim bralcu; točke, s katerimi besedilo lahko doživi. V trenutku, ko je napisana (še posebej pa, ko je objavljena), pesem ne pripada več tistemu, ki jo je napisal, temveč tistemu, ki jo bere.

O tenkočutnosti, omenjeni v vprašanju, nikoli nisem zares razmišljala. Sem pa prepričana, da gre za podobno kreativno vez, podoben pristop k poeziji ali umetnosti sploh, ki preveva Španijo že več generacij.

Vaš nagrajeni prvenec Mi primer bikini (2001; Moj prvi bikini) je sad pestrega mladostniškega obdobja in razmisleka o ženski ter moči njene seksualnosti. Kako danes gledate na zbirko, ki ste jo izdali pred devetnajstimi leti?

Občutek je zelo nenavaden. Ko recitiram pesmi iz prve zbirke, se mi zdi, kot da jih je napisal nekdo drug. Nekatere pesmi so nastale že pri trinajstih letih in nevedoč, da bodo nekoč objavljene. Ob pripravljanju zbirke sem se prvič spoznala z urejanjem pesmi v usklajeno celoto; posledično je prvenec ustvarjen predvsem po intuiciji. Med nastajanjem knjige Un día negro en una casa de mentira (Črn dan v hiši laži) sem morala prvenec ponovno prebrati in presenetilo me je, koliko lastnosti zgodnje poezije sem obdržala in nadgradila tudi kasneje. Moje pesnenje tako gradijo narativnost, prisotnost iracionalnih podob, muzikalnost in poudarek na sodobni ženski perspektivi s političnim podtonom. Danes svoj prvenec razumem kot preizkus, ki je začrtal pot sledečim zbirkam.

V zbirki prevprašujete tudi nedosegljive fizične ideale, ki jih mladi ponotranijo preko medijev. Vredno se mi zdi izpostaviti zadnji verz pesmi Bellum jeans: »Y es un lujo morir habiendo prescindido del desayuno.« (»In prestiž je umreti ob izpuščenem zajtrku.«) Bi svojo poezijo označili kot feministično, družbeno angažirano?

Seveda. Vse, kar napišem, izvira iz lastne izkušnje: sem ženska delavskega razreda, rojena v mestu na jugu Španije sredi osemdesetih let; živim na obrobju velikega mesta (Madrid) in sem prekarna delavka. Moje življenje je simbolični kraj, iz katerega pišem. Dandanes je vse politično in vse je politika. Vsa naša dejanja in odločitve so plod našega političnega stališča. Celo tisti, ki se bahajo o svoji apolitičnosti, so del tega sistema: soljudem sporočajo, da jih svet, v katerem živijo in katerega del so, ne zanima. Kako kot pisatelj vključiš bralca, če ti kot osebi ni mar za svet ali sočloveka?

Poleg tega soustvarjam projekt Cien de cien, ki sem ga začela kot antologijo španske poezije, katere avtorice so ženske dvajsetega stoletja. Glavni namen je izpostaviti neznane pesniške glasove zunaj »kanona«, ki so pritegnili mojo pozornost. Projekt mi je omogočil razmislek o razlogih, zakaj dela, ki so ali pa niso nastala izpod peres avtoric, ne dobijo svojega (zasluženega) mesta v literarni sceni. Trenutno predvsem razmišljam, kako bi projekt še razširila, ga naredila bolj dinamičnega.

V knjigi Un día negro en una casa de mentira (Črn dan v hiši laži) ste združili tri pesniške zbirke, ki so nastale v različnih obdobjih vašega življenja. Zakaj ste se odločili za takšno izdajo?

Knjiga združuje tri zbirke, štiri zine in pesmi, ki so bile prej objavljene zgolj v revijah in antologijah. Pred nastankom so bile tri zbirke in trije zini sicer že izdani, a so bili razprodani in jih nikjer več ni bilo mogoče kupiti. Založnik, s katerim sem sodelovala, ni želel objaviti vsake knjige posebej, zato je nastala takšna zbirka, kot jo poznamo danes. Ne gre za zaključeno celoto; takšna izdaja je bila le način, da so že razprodana dela postala zopet dostopna v knjižni obliki.

Ena glavnih tem vaše poezije je strah pred spremembami ter zaključki. Kakšne spremembe je v vaše življenje in ustvarjanje vnesla pandemija koronavirusa? Kakšen se vam v trenutnih razmerah zdi pomen poezije?

Živim v okrožju Carabanchel v Madridu, v enem izmed mest z največjim številom okuženih in smrtnih žrtev zaradi koronavirusa, ki je hudo prizadel celotno Španijo. Vsi poznamo nekoga, ki je obolel ali umrl v tej pandemiji. Z začetkom septembra je število okuženih zopet začelo naraščati in je vsakršen neobvezen odhod od doma odsvetovan. Potrebovala bom še nekaj časa, da se bom zares zavedla, kakšen vpliv bo na vse nas in seveda na moje pisanje imela nastala situacija. Kar zadeva moje delo, so bile dokončno odpovedane vse moje obveznosti in dogovori, datumi izida prevodov mojega romana so bili spremenjeni; poleg tega moram premisliti, kako nadaljevati delo v pesniški založbi, ki jo vodim. Vse to pa so seveda malenkosti v primerjavi s tegobami in bolečinami, s katerimi se trenutno  soočajo mnogi. Zato se mi tudi zdi, da situacije ne smemo podcenjevati in jemati neresno.

Kakšno vlogo ima lahko danes poezija? Kot sem omenila že prej – poezija je svojevrsten jezik in pogled na svet. Dovoli nam, da se zaustavimo v času in pristopimo k realnosti na drugačen način.

______________________________________________________________________________

*Duende ali tener duende (imeti duende) je težko prevedljiv španski izraz za umetniško vznesenost, emotivnost ali neopredeljivo moč, ki jo lahko dosežemo v ustvarjalnem procesu. Termin po navadi povezujemo z andaluzijskim plesom flamenko; v literaturi pa ga je prvi opredelil Federico García Lorca v svojem metaforično bogatem eseju Duende: igra in teorija (v slovenskem prevodu Andreje Udovč je letos izšel pri založbi Sanje).

               
Foto: Lisbeth Salas