• Datum objave: četrtek, 1. marec 2018
  • Dežela pridnih – Jezik: Moj, tvoj, naš in samo-svoj

    V torek, 27. februarja, se je v klubu Slovenskega mladinskega gledališča odvijal pogovor z dr. Kozmo Ahačičem, ki ga je moderiral Boštjan Narat. Mrazu navkljub je dogodek pritegnil kar precej obiskovalcev, kar pa ni presenečenje, saj je dr. Ahačič, jezikoslovec z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC SAZU, v zadnjem letu s svojim akademskim udejstvovanjem pritegnil pozornost širše javnost, zlasti s projektom Fran, ki kot spletni portal na enem mestu združuje najpomembnejše slovarje slovenskega jezika. Kot Delova osebnost leta 2017 zdaj še globlje posega v javni diskurz s premislekom o pomembnosti slovenskega jezika v sodobni slovenski družbi.

     

    Prav to je bila tudi tema pogovora med Ahačičem in Naratom. Začela sta lahkotno in sproščeno, z vprašanjem o obstojnosti besede »selfi« v slovenskem jeziku in čustvih, ki jih ta beseda sproža v jezikoslovcu. Morda proti pričakovanjem, saj si jezikoslovce radi predstavljamo kot puriste, je Ahačič do »selfijev« in ostalih neologizmov odprt, saj bo neka beseda živa, dokler bo aktualno ali zaželeno to, kar beseda opisuje. Odgovor gosta je tu takoj ponudil možnost za odpiranje centralne tematike, ki jo je Narat izkoristil z vprašanjem o družbeni vlogi jezika in močnih čustvih, ki jih jezik vzbuja. »Jezik smo mi,« je odvrnil Ahačič, »govor o jeziku je govor o nas,« po drugi strani pa z besedami sami posegamo v razmišljanja ljudi in zato ima jezik, tako za posameznika kot družbo, tolikšno veljavo. V nadaljevanju sta sogovornika dihotomiji o posamezniku in družbi dodala še dihotomijo o knjižnem in pogovornem jeziku, o tem, kako znanstveno premostiti razkorak med njima. Ahačič je opozoril, da spremembe jezika potekajo počasi, na primeru dvojine pa pokazal, da le-ta ne izginja, kot mnogi trdijo, samo v določenih segmentih pogovornega jezika se že zgodovinsko gledano ne uporablja več.

     

    Narat je postavil tudi vprašanje o nevtralnosti jezikoslovja; ali kot znanost zgolj opazuje in beleži stanje jezika ali je naloga jezikoslovca predpisovati pravila? Dr. Ahačič pripada generaciji, ki to dvoje nekako sintetizira, to metodološko sintezo pa je vešče povzel s kratko zgodovino slovenskega jezikoslovja od druge polovice 19. stoletja, ki je vodila do današnjega stanja. Proti koncu se je Ahačič dotaknil tudi vloge jezika v umetnosti, predvsem na področju filma in gledališča, kjer je po njegovem mnenju ključno delo dobrih lektorjev, ki iščejo naravno ravnovesje med pogovornim in knjižnim jezikom, medtem ko je v literaturi pomembno, da avtor, ki uporablja pogovorni jezik, pozna zakonitosti knjižnega jezika in o jeziku tudi veliko razmišlja.

     

    Dogodek se je zaključil z vprašanji občinstva, ki so bila praktične narave: ljudi je zanimala na primer kodifikacija današnjega pogovornega jezika, ki se uporablja na družabnih omrežjih, ena gledalka pa je izpostavila ideološkost aktualnega Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Dr. Ahačič je v odgovor navedel projekte znotraj Frana, ki bodo sčasoma služili kot podlaga za nov pravopis (Jezikovna svetovalnica) in slovar (e-SSKJ), nazadnje pa spomnil tudi, da moramo slovar brati kot opis časa, »ne kot predpis za prihodnost«.

     

    Intervju z dr. Kozmo Ahačičem v Mladini:

    http://www.mladina.si/181469/dr-kozma-ahacic-jezikoslovec-in-literarni-zgodovinar/

    Sorodni članki: