7. junij, 2019 / Esej / Literatura / Recenzija
Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in članke, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a v resnici ne misli nič slabega.

David Graeber: Utopija pravil

Martin
Justin

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Prevod: Seta Knop
Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2017

V tem dobrem letu od takrat, ko sem v Beletrinini knjigarni prevzel izvod Graebrove Utopije pravil, sem s knjigo uspel ustvariti precej kompleksen odnos, čeprav je vmes niti enkrat nisem odprl, kaj šele, da bi iz nje kaj prebral. Nad njo sem se sprva navdušil slabo leto po njenem izidu (tudi to je bilo že eno leto nazaj), a iz precej specifičnega razloga: zanimal me je sistem nagrajevanja državljanov, ki so ga razvijali na Kitajskem in o katerem se je takrat začelo pisati v zahodnih medijih – nekakšen podaljšek birokratskega aparata, ki naj bi s pomočjo mobilne tehnologije in razvejanega sistema nadzornih kamer, sposobnih prepoznavanja obrazov, kvantificiral in ovrednotil vsak vidik posameznikovega življenja in ga ustrezno nagradil ali kaznoval. Trikrat voziš prehitro – tvoja ime in obraz se znajdeta na »sramotilni« tabli naselja. Prostovoljno počistiš hodnik bloka – postaneš moralni junak soseske. Zamujaš s plačilom položnic – ne moreš kupovati letalskih kart. Tako nekako. Zazdelo se mi je, da med fenomenom, ki me je zanimal, in Utopijo pravil obstaja očitna simpatija, zato sem nič hudega sluteči urednici pisal, da bi knjigo recenziral, takrat res samo z najboljšimi nameni. Potem pa se je moje zanimanje za tehno distopije očitno ohladilo, nikakor se nisem mogel spraviti k branju in pisanju, dokler nisem na knjigo pozabil. A me ni hotela pustiti pri miru, kmalu po tem sem namreč spet naletel na ime njenega avtorja Davida Graebra (o katerem pred tem iskreno nisem vedel ničesar), ki ga v svojem eseju Fenomen zasedbe Wall Streeta – Mi smo 99 %  iz krasne lanske zbirke Bleda svobodaomenja Jasmin B. Frelih. Tako sem ugotovil, da je bil Greaber očitno eden od organizatorjev gibanja Occupy in da velja za verjetno najpomembnejšega sodobnega antropologa in teoretika levičarskega anarhizma. Ne spomnim se več, ali me je to takrat odvrnilo ali pritegnilo, v vsakem primeru pa se Utopije še dolgo nisem spravil brati. Tudi po tem ne, ko me je januarja letos urednica prijazno pobarala, da bi se pa zdaj res že spodobilo, da o knjigi kaj napišem, in sem si kljub enoletni zamudi dovolil rok odložiti do »konca februarja«. Februar je minil, jaz pa sem raje bral Uncharted: Big Data as a Lense on Human CultureEreza Aidena in Jean-Baptista Michela, ki sta Google prepričala, da jima omogoči dostop do svojih 30 milijonov digitaliziranih knjig, in razvila odprtokodni algoritem ngram viewer, ki zna šteti pojavitve besed ali besednih zvez v knjigah, izdanih med letoma 1500 in 2008. Z njegovo pomočjo sta naredila ogromen korak v kvantitativnemu raziskovanju kulture in družbe (knjiga je v resnici zanimiva in precej zabavna, kratkočasno pa je tudi igranje z ngram viewer), ugotovila, da je dinamiko med angleškimi pravilnimi in nepravilnimi glagoli mogoče opisati z zakoni evolucije; da je v knjigah največkrat omenjen predstavnik generacije 1930 Jacques Derrida (tiste, rojene dve leti kasneje, pa Sylvia Plath), in da je na takšnem seznamu, ki se razteza med letoma 1800 in 1949, zgolj 16 žensk.

Vse to nima nobene neposredne zveze z Graebrovim pisanjem o birokraciji. So me pa, ko sem med prvomajskimi počitnicami knjigo končno prijel v roke, na prvih straneh prijetno presenetili grafi, pridobljeni prav z ngram viewerjem. Ameriški antropolog je ugotavljal pogostost pojavljanja besed bureaucracyin paperworkin naletel na zanimiv pojav: medtem ko se je o birokraciji največ pisalo v sedemdesetih, do danes pa je število omemb močno padlo, omenjanje papirologije in podobnih izrazov že od petdesetih naprej strmo raste. Zato postavi hipotezo: »Nič kaj radi ne govorimo več o birokraciji, pa vendar ta prežema vsak vidik našega bivanja.« Še bolj od vseprisotnost birokracije, dejstva, da je ta postala »voda, v kateri plavamo«, pa ga skrbi pomanjkanje kritike le-te, ki bi prijahala z levice. Po njegovem kritiko birokracije danes premore samo desnica – kot pravi v neki opombi: parlamentarna levica je sprejela birokracijo in trg, medtem ko libertarna desnica premore vsaj kritiko birokracije, fašistična desnica pa kritiko trga –, a verjetno mi ni treba posebno poudarjati, ki pa se mu zdi slaba, saj se preprosto ne sklada z resničnim stanjem. Dovolj povedno je že dejstvo, da politiki od sedemdesetih in osemdesetih naprej stalno ponavljajo mantro »deregulacije«, tanjšanja države in puščanja privatni pobudi prosto pot, hkrati pa nikakor ne izgleda, kot da se količina obrazcev, s katerimi se na vsakem koraku srečujemo, zmanjšuje. Graebru se zdi to dejstvo tako očitno, da ga preoblikuje v zakon, »železni zakon liberalizma«, ki pravi, da bo »končni učinek vsake tržne reforme […], katere namen je poenostaviti birokratske postopke in spodbuditi tržne sile, povečanje skupnega števila predpisov […] in birokratov, ki jih zaposluje država«. V tem kontekstu problematizira sam pojem deregulacije, pri kateri nikoli ne gre za zmanjševanje prepisov, ki bi urejali delovanje neke institucije, ampak zgolj za njihovo spreminjanje v skladu z interesi tistega, ki »deregulacijo« izvaja. V nekem smislu ta sploh ni možna, saj prosti trgi nikoli niso vzniknili kot avtonomna področja svobode, ki bi jih država naknadno utesnila z nadležnimi predpisi, ampak so nastali bodisi kot stranski produkt delovanja države bodisi kot neposreden rezultat vladne politike. Zato »ne obstaja nekaj takega, kot je ‘neregulirana’ banka. In tudi ne more obstajati. Banke so institucije, ki jim je država podelila pooblastilo, da ustvarjajo denar.« V kontrastu z desničarsko kritiko, ki jo zavrne, sam birokracijo namesto z državo blaginje in socializmom poveže s korporativno kulturo. Tako birokratizacijo življenja razume kot proces, v katerem so »birokratski postopki (ocene uspešnosti, ciljne skupine, pregled razporeditev delavnega časa …), ki so se razvili v finančnem sektorju in korporativnih krogih, začeli vdirati v preostalo družbo – šolstvo, znanost, vlado – in naposled preželi skoraj vsak vidik vsakdanjega življenja«. Zato pravi, da živimo v »dobi totalne birokracije«, katere glavna značilnost je prav to spajanje zasebne in državne moči v namen ustvarjanja dobička.

Nadaljevanje knjige, razdeljeno v tri daljše eseje, tako nameni analizi »dobe totalne birokracije«. Pri tem se močno opira na svoje izkušnje delovanja v Gibanju za globalno pravičnost in Occupy Wall Street, hkrati pa obilno črpa iz antropoloških raziskav, ki jih je več let opravljal na Madagaskarju, feministične teorije in popularne kulture. V prvem, imenovanem »Mrtve cone domišljije. Esej o strukturni neumnosti« predstavi splet birokracije in nasilja ter poudari, da birokratske zapovedi nikoli niso utemeljene v argumentaciji in soglasju, ampak so stvar zapovedovanja, ki temelji na možnosti obračunavanja s silo. Pri tem se odmakne od foucaultovskega pojmovanja strukturnega nasilja, ki zmanjšuje pomen fizične prisile v sodobnem vsakdanu in poudarja nasilnost simbolnih praks in struktur moči (seksizma, rasizma, razrednih privilegijev). Graeber pa poudari, da je za te strukture še vedno bistvena prav možnost nasilnega obračunavanja, iz katere so vzniknile in ki jih vzdržuje, čeprav v vsakdanjem življenju do nasilja dejansko pogosto ne pride. Rahlo privoščljivo tako navede primer študenta, ki cele dneve med knjižnimi policami bere s Foucaultom navdihnjene avtorje in razmišlja o vedno manjšem pomenu prisile za sodobno življenje, hkrati pa ne pomisli, da bi ga, če bi hotel v knjižnico vstopiti brez izkaznice, fizično odstranili oboroženi možje, pri tem pa uporabili kakršnokoli za to potrebno silo. Primer je sicer specifično ameriški – sam v Sloveniji še nisem videl oboroženih mož, ki bi ljudi metali iz knjižnic –, vseeno pa se mi zdi, da dobro ilustrira avtorjevo poanto, da gre pri strukturnem nasilju še vedno predvsem za fizično nasilje in da so v njem utemeljeni tudi birokratski predpisi sodobnih demokratičnih držav. Nato pojav strukturnega nasilja poveže s pojmom interpretativnega dela, torej truda, ki ga posameznik vloži v razumevanje motivov, želja, prepričanj itn., drugega, s katerim je v interakciji. S tem želi pokazati, da strukture nasilja ustvarjajo »enostranske strukture domišljije«, kjer tistemu na položaju moči nikoli ni potrebno opravljati interpretativnega dela, saj lahko drugega v nekaj preprosto prisili, medtem ko mora slednji o nosilcu moči stalno razmišljati in ga poskušati razumeti, pri čemer se opira na feministično teorijo gledišča in socialno epistemologijo. Enostranske strukture domišljije krasno ilustrira s primerom »šal« na temo »moraš jih ljubiti, ampak kdo bi v resnici razumel ženske?«, posebno popularnih v Ameriki petdesetih let. Zdi se namreč, da ženske takrat niso imele podobnih težav, in Graeber sklene, da jim, ker v večini niso imele lastnega dohodka, očitno ni preostalo drugega, kot da so dobršen del svojega časa in energije porabile za razumevanje tega, kako na svet gledajo njihovi moški. Po tej digresiji o nasilju in domišljiji avtor sicer zapiše, da se lahko vrne k vprašanju birokracije in se v analizi razlike med birokratskim in teoretičnim znanjem, ki sledi, do neke mere naslanja na pojmovno polje, zasnovano pred tem, a je med branjem težko uvideti, kako se dela eseja med seboj točno povezujeta in dograjujeta skupno poanto. Ponovno sicer predstavi množico lucidnih uvidov in zabavnih primerov, a ni vedno jasno, kako naj bi se dopolnjevali, kar do neke mere škoduje njihovi argumentativni vrednosti. Podobno se mu dogaja v drugih dveh esejih, »O letečih avtomobilih in upadajoči profitni stopnji«, v katerem govori o na videz paradoksalni lastnosti sodobnega kapitalizma, da zavira tehnološki razvoj, in »Utopiji pravil ali zakaj navsezadnje vendarle ljubimo birokracijo«, kjer predstavi filozofsko izredno zanimiv razmislek o igranju in pravilih, svobodi in nujnosti. Pri tem se ne boji govoriti o namizni igri Dungeons and Dragons, znanstveni fantastiki in Zvezdnih stezah, pri katerih ugotavlja popolno odsotnost kakršnihkoli namigov na demokratične institucije in zaključi, da prikazujejo nekakšno amerikanizirano verzijo komunističnega režima, »ki deluje«. Ni mu tuja niti analiza neoplatonizma ali sholastičnih kozmologij in vse to vsebinsko neizmerno bogati njegovo pisanje, hkrati pa s svojim komunikativnim slogom prepletanja tako različnih elementov ustvarja cel kup argumentativnih stranpoti, ki pogosto ne vodijo daleč. Ni pa zato Utopija pravil nič manj kompetentna analiza sodobne birokracije, ki poleg tega, da razrahlja konvencionalna prepričanja o odnosih med birokracijo, trgom in državo, ponudi tudi precej lastnih konstruktivnih domislekov in pojmov, aplikativnih na vsakdanje izkustvo. Zanimiva se mi je zdela predvsem vera v možnost politične alternative, ki seva iz dela; vztrajno prepričanje, da politično organiziranje skupnosti ni nujno povezano z državnim monopolom nad nasiljem. To morda lahko odvrne kakšnega bralca, ki bo v tem videl zgolj naivno (in v delu res netematizirano) vero v človeško naravo, v meni pa je vzbudilo zanimanje za anarhizem – prepričanje, da politična oblast, ki s silo upravlja odnose med državljani, ni nujna osnova oblikovanja političnih skupnosti – kot legitimno politično stališč