15. 6. 2020 / Esej / Literatura / Recenzija

Danilo Kiš: Homo Poeticus

Založba: Beletrina
Leto izida: 2019
Prevod: Dijana Matković 

Pride gora k Mohamedu

Nekoč je obstajal (in morda še dandanes obstaja) kontinuum med jugoslovansko eksotiko na Zahodu in zahodnjaško eksotiko na jugoslovanskih prostorih; nekakšna recipročna odločitev, da se Balkan (in/ali slovenska Srednja Evropa) in Zahodna Evropa ne bosta razumela med sabo. Kiš (vse prej kot duhovit človek) je Jugoslavijo videl kot daljno provinco Evrope, Evropo pa, in sicer še posebej Pariz, kot mesto epigonov, ki so v času svetovnih kriz, po njegovih besedah, pisali pesmi o sončnem vzhodu. Ta kontinuum je z leti postal črna luknja, v kateri so se Kiševe besede izgubile za mlajše generacije, rojene po razpadu Jugoslavije. Zato je pomembno, da je lani pri Beletrini v zbirki Koda po izboru Dijane Matković izšla knjiga Kiševih esejev in intervjujev ‒ vendarle je nujno brskati po preteklosti, kljub temu da smo milenijci njene žrtve, naši starši pa njeni sokrivci.

Kiš, rojen leta 1935, sin očeta Juda in matere pravoslavke, se je, za razliko od očeta, za las izognil Auschwitzu, saj sta se ga starša odločila krstiti v pravoslavno vero iz strahu pred Nemci, ki so se tedaj počasi približevali okupaciji srbskih ozemelj; Novemu Sadu v tem primeru. Izdelek in žrtev vakuuma, ki sem ga že omenila, je umrl v Parizu po letih bolečine, ki ga je »duhovno kastrirala« v obliki raka, leta 1989. Za slovenski prostor je najpomembnejši prevod Kiševe Peščene ure, ki je izšel leta 2014 v prevodu Sete Knop, njegova morda druga najpomembnejša knjiga Vrt, pepel pa je leta 2003 v prevodu Mihe Avanza izšla v zbirki Modernih klasikov Cankarjeve založbe. Knjiga Homo Poeticus je vpogled v Kiša kot misleca druge polovice 20. stoletja: prvi del krasi izbor iz njegovih esejev, drugi del pa v različnih intervjujih na stežaj odpre vrata v dinamičnega Kiša.

Priznati moram, da sem veliko razmišljala, kako naj v tem eseju predstavim Kiša kot enega izmed najrelevantnejših piscev tudi za slovensko bralstvo. Na koncu sem ugotovila, da ga bodo tisti, ki jih Kiš zanima, tudi brali, tisti, ki jih ne zanimajo pisatelji »srednje generacije« (odmislimo za trenutek, da se Kiš ni strinjal s takšnimi oznakami), pa bodo ta izbor Dijane Matković preskočili. Ampak ali ni to še najmanj pomembno, saj takšno logiko lahko uporabimo za marsikaterega velikega pisatelja?

Kiševci

Generacija kulturnikov, ki so sedaj v svojih petdesetih, šestdesetih letih, in so ogrnjeni v tančice refleksije o svetu, v katerem veljajo njihova pravila, so povzdignili Kiša in še vedno prisegajo nanj. On je seveda še starejši, tako rekoč so jim njegove misli o 20. stoletju nekoliko ušle za pičel trenutek. Generacija naših očetov (da, žal, samo očetov), tedaj še vedno tako imenovana mlajša generacija pisateljev, še posebej v Srbiji in na Hrvaškem, je iz Kiša naredila Prometeja, čigar delo je pomenilo, da je vendarle nekaj zanimivega v jugoslovanski vasi. Kiš je bil most, ki je povezoval prvo generacijo allstark superg pri nas s svetom, še posebej s Parizom, s kiševsko poimenovano »veliko kuhinjo«, z nekdanjim New Yorkom, kjer je Kiš dolgo let živel. Vsaj naša družinska knjižnica je izpostavila knjigo Bora Krivokapića ‒ Treba li spaliti Kiša? ‒ kot enega izmed svojih draguljev. Kot novopečena milenijka nisem razumela naslova Krivokapićeve knjige, češ kako si upajo reči nekaj tako drznega za pisatelja, na katerega prisegajo njihove miselnosti o možnostih za boljši svet na Balkanu. Kiš ni bil idealist, generacija naših očetov pa si še vedno ne prizna učinkov svojega idealizma. Tako je Kiš osamljen ali kot je menil sam pisatelj: »Svoje lastno delo, svoj lastni poraz, vidim znotraj tistih okvirov (torej provincialnih), kjer je to delo raslo in kjer mu je usoda rast dodelila, kot nekakšen majhen, ločen poraz v nizu naših porazov, kot vseskozen in večen poskus izhoda iz te duhovne province, izhoda z mitom, temo in postopkom.« Banalnost je neuničljiva kot plastika, pravijo, in nedvomno je nekaj banalnega v idealizmu naših očetov. Kiš bi, se mi zdi, videl nekaj ciničnega v »t. i. odrazu t. i. stvarnosti«.

Mutatis Mutandis

Kaj bi si Kiš mislil o politiki identitet (identity politics) in politični korektnosti, za katero je sam menil, da v marsikaterem primeru izhaja iz filozofije Simone de Beauvoir: »… tega stran metanja vsake druge strasti, razen politične, te odsotnosti poetičnosti, te odsotnosti glasbe, skrajna konsekvenca tega pa je proleterizirana, militarizirana Francozinja, ki v imenu duha postane možata, neženstvena, kot da lepota ni duh!?« Ikono drugega vala je povzel z besedo »poceni«. Opeklo ga je, da se niti ona niti Sartre nista primerno odzvala na stalinizem, na taborišča. Tudi prav, da se je potlej on tako odzval, tudi če lepota, o kateri je de Beauvoir govorila, nedvomno ni duh, temveč naključje.

»Najbolj preziram literaturo, ki se izdaja kot manjšinska, literaturo katerekoli manjšine. Politične, etnične, spolne. Literatura je ena sama in je ni mogoče deliti. Dobra ali slaba. Lahko ste homoseksualec, ne pa Proust; Jud, ne pa Singer. Manjšinska ali ne, to me ne zanima. Če citiram Nabokova, snov mojih knjig je siže. Ali narobe: siže mojih knjig je njihov slog.« Tukaj ne smemo prehitro sklepati, da je bil Kiš mizantrop ali da ni razumel sodobnih tokov. Njegova ideja je bolj prefinjena. V jedru njegove kritike de Beauvoir et compagnie gre za ne-vero v vsebino, ki ljudi (še posebej študente komparativistike in nekatere sodobne kritike) lahko prehitro zavede v miselnost, da je delo dobro, če je angažirano. To je predsodek, ki izhaja iz kulture politične korektnosti, resnica je drugje, v slogu. Če se želimo ukvarjati z literaturo, meni Kiš, se moramo ukvarjati s tehnično prefinjenostjo. To je skorajda nemoralna misel za današnje čase, domala anahrona, tudi za čas 20. stoletja. Za nekatere morda tudi malce boleča. Kiš vendar esej Previdno pri rokovanju: angažirana literatura začenja takole: »Če vzamemo v obzir vse, kar je bilo povedanega in napisanega o angažirani literaturi (kjer je problem angažiranosti prezentiran kot ključno vprašanje umetnosti nasploh, kot magična formula, ki bo enkrat za vselej odkrila smisel vseh umetnosti), ko se vse te magične formule torej reducira na skupni imenovalec, imamo pred sabo dve obči mesti: a) vsako angažirano delo je dobro; b) vsako delo, če je dobro, je angažirano.« Že na lastni koži čutim mrzlico, ki bo nekatere spravila v jezne komentarje zaradi Kiševega odnosa do de Beauvoir. Tudi prav, povsem razumljivo, da ne rečem pričakovano. Kiš bi jim odvrnil s citatom Nabokova, ki se tudi nahaja kot moto Homo poeticusa, da je, če lahko povzamem, angažirana literatura slaba tolažba slabih pisateljev. Toda morda je nekaj v tem, da je Kiš citiral Nabokova, da je citiral Orwella ipd., ne pa denimo Louisa Ferdinanda Celina, antisemita in, težko je to vendar zanikati, velikega mojstra pisane besede.

Jugoslovanski Rushdie

Knjiga Homo poeticus je izbor Kiševih esejev in intervjujev, ki ga je naredila in prevedla Dijana Matković. Intervjuji so različni in se nahajajo v sklopu drugega dela knjige, ki nas pusti spoznati Kiša kot človeka v komunikaciji z ljudmi, ki ga razumejo včasih preveč, včasih premalo, ki ga povzdigujejo na piedestal, pred katerim mu je včasih nekoliko nerodno. Eden izmed novinarjev ga je vprašal, kaj si misli o tem, da ga je Susan Sontag označila kot enega izmed treh najboljših pisateljev na svetu (Kiš je bil tik pred Nobelovo nagrado, preden je umrl). Kiš mu je takrat odgovoril: »Predpostavljam, da je njena ocena po malem v brk ameriškim piscem, kajti med temi pisci, tremi, štirimi, ki jih je naštela, ni niti enega Američana in mislim, da nas ona … torej, ne mislim, da laže, mislim, da je njeno prepričanje iskreno, toda ker je spregledala neke Američane in nas s tem dala v ta mali krog, je to verjetno del neke njihove ameriške literarne kuhinje, ki se mene ne tiče.« Ta informacija, da ga je Susan Sontag tako ocenila in da je on tako reagiral, kljub temu da je odnos med jugoslovansko in svetovno literaturo tako izpostavljen v njegovih esejih, je zelo zanimiva. Predvsem nepričakovana sramežljivost s Kiševe strani ‒ no, vsaj za moj okus. Vendar je vse prej kot smiselno si prizadevati razvozlati Kiša kot osebnost, (paradoksalno) še posebej na podlagi njegovih zapisanih besed. Umika se nam, prehiter je, še danes je kot nekakšen prerok, človeka hitro prizadene tam, kjer je najšibkejši. Naj za zaključek priporočim branje odlične Kiševe biografije (angleškega avtorja in samo v srbskem prevodu v naših prostorih), Izvod iz knjige rođenih, ki je povsem komplementarna zgodbi o Kišu, kakor nam ga je predstavila Dijana Matković.