15. junij, 2019 / Literatura / Recenzija
Sem Kristjan Rakar, star sem 18 let in sem v tretjem letniku gimnazije Ledina. Rad kolesarim, šahiram, berem, grem v gledališče, gledam filme (če so res dobri), špilam/poslušam glasbo and so on and so on.

Christoph Ransmayr: Cox ali Tok časa

Kristjan
Rakar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2018
Prevod: Štefan Vevar
Spremna beseda: Štefan Vevar

Cox ali Tok časa je roman, katerega zgodba ohlapno temelji na resnični zgodovinski osebnosti, Jamesu Coxu (v zgodbi preimenovan v Alister Cox). Le ta je bil poznan in uspešen angleški urar v 18. stoletju, katerega izjemna dela še danes merijo čas v muzejih.

Zgodba se začne, ko Coxa na svoj dvor povabi kitajski cesar Qianlong, ki si želi imeti uro, ki bi merila večnost in za delovanje ne bi potrebovala človeka – perpetuum mobile. Sam ima naziv Gospodar desettisočletja in svojim podložnikom predstavlja neskončnost, Boga. Zaradi tega je obseden z neukrotljivostjo časa. Cox sprejme, v umetnosti, torej izdelavi te »brezčasne ure«, pa najde odrešitev od bolečine, ki mu jo zadaja nedavna smrt hčerke.

Coxa na preteklost ves čas opominja An, cesarjeva priljubljena konkubina, ki je že po izgledu podobna njegovi preminuli hčerki Abigail. Ker pa je zaradi svojega položaja nedotakljiva, urar čustveno trpi. V poglavju Gink Ke, trenutek se ga An le dotakne. Zdi se, da ji da dovoljenje za to kar Prevzvišeni sam, saj vidi njegovo trpljenje. Dogodek ga tako gane, da zajoka, kar je pred cesarjem strogo prepovedano in se smatra za žaljivo. Ta pripetljaj stopnjuje že nakopičeno napetost. Izdelavo ure, ki bi preživela cesarja, Gospodarja desettisočletja, imajo mnogi prebivalci dvora namreč za veliko žalitev. Angleževa prisotnost nasploh je, odkar je prišel, razdirala tradicije in navade. Za dokončanje ure je cesar na primer podaljšal čas, ki bi ga morali preživeti v poletni rezidenci, »podaljšal je poletje«. Umetnik zato upravičeno čuti, da mu mnogi privoščijo smrt, in ta jok to dokončno zapečati. Nevarnosti se ogne tako, da pred odhodom nazaj v Anglijo Qianlongu prepusti nedokončano uro, na katero je treba priviti le še en delček. Tako lahko Gospodar desettisočletja sam zažene večno uro in ohrani svojo oblast nad časom.

Cox tako dobi srečen konec, isto pa ne moremo reči za cesarja. Ko ostane sam z uro, je namreč ne zažene, kar se da interpretirati po svoje. Gotovo ima pomisleke, ker se boji za svojo simbolično moč nad vsem. Čas bi s to uro postal objektiven, dejstvo. Niti Nepremagljivi ga ne bi mogel krojiti v svoj prid. A Ransmayr napiše še nekaj drugega, ko pojasnjuje cesarjevo odločitev: »… kakor da se ga polašča še nekaj drugega, kar je tu ostalo za angleškim mojstrom, hladna sapa, ki je zavela od praznih stružnic in ga čudno oplazila.« Kaj je ta mojstrova hladna sapa? Coxova skromnost, ponižnost, njegovo spoštovanje do časa, smrtnosti, večnosti? Večni Qianlong, ki nam nekje do polovice zgodbe sploh ne da te časti, da bi se prikazal, in res igra vlogo Boga med oblaki, ki se ga vsi bojijo in lahko z eno besedo ubije kogarkoli, tako »drgetajoč od mraza« obupa nad svojo strastjo, obsedenostjo.

Delo torej govori o večni temi zasvojenosti človeka s časom, kar je v umetnosti prisotno že vse od časa Sumercev. Za razliko od mnogih podobnih literarnih del o smrtnosti pa ne išče utehe v iskanju smisla obstoja ali v posmrtnem življenju, temveč najde pomen kar v estetiki minljivosti. Qianlong v poglavju Jehol, ob vroči reki na primer pravi: »… če obstaja zvok, ki je najbolj podoben minevanju časa, potem je to enakomerno šumenje dežja, ki zemljo povezuje z nebom.« V knjigi je precej takih malih modrosti ali rekov, ki so tako značilni za Vzhodnjake. Malo kasneje cesar govori o uri, ki si jo želi: »Tek te ure … prav tek te ure zmeraj zaslišim, brž ko kje, kjerkoli, nastopi tišina.«

Zaradi svojega eksotičnega prizorišča v daljni pestri Kitajski 18. stoletja, predmetov, ki dajejo vtis čarobnosti, motiva zbeganega »kralja« ter trpečega nedolžnega junaka z dobrim namenom, Cox ali Tok časa bolj kot na zgodovinski roman spominja na alegorično romaneskno pravljico, kot jo v spremni besedi označi Štefan Vevar. Zaradi tega ter zares pestrega, skoraj liričnega sloga jezika (pohvala tudi za prevod) je branje unikatno ter izpopolnjujoče – nekateri so jo celo uvrstili med »spiritualno branje«. Podobno kot Coelhovega Alkimista se da Cox ali Tok časa razumeti celo kot »self help book« za zavedne smrtnike. Je pa po mojem mnenju tudi mnogo več.

Največji vtis name je v knjigi naredila domišljija, kateri je dal avtor popolnoma prosto pot in ki se po mojem mnenju v sodobni literaturi prepogosto zavira za ceno relevantnosti, aktualnosti. Pisatelji ne bi smeli čutiti nuje, izvirajoče iz potreb trga, da pišejo le o današnjih geopolitičnih, moralnih, etičnih problematikah in podobno. Seveda so tudi taka dela zanimiva in pomembna umetnost, a včasih si le zaželimo potovanja v zgodovinsko Kitajsko, vse tja do zbeganega, obsedenega Gospodarja obzorij.