2. 4. 2021 / Literatura / Recenzija
Tija Zupančič, 30.10.1988, študentka primerjalne književnosti in literarne teorije. Nadobudna dj-ka in ljubeča mati dveh mačkonov. Ljubiteljica black metala. Oboževalka Srečka Kosovela.

Bianca Bellova: Jezero

Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2020
Prevod: Anjuša Belehar 

Problem ekologije in človekovega poseganja v naravo ter katastrofalne posledice, ki se jim ne bomo mogli izogniti, je predmet in skrb ne samo številnih politikov in aktivistov, temveč tudi sodobnih pisateljev. Ampak Jezero ni samo roman, v ospredju katerega opazujemo propad narave in človeštva, temveč je tudi roman o resignaciji mladega človeka, njegovih bližnjih in celotnega naroda. O nasilju, ki so ga nad njimi izvajali Rusi kot okupatorji. O diametralnem nasprotju med vasico in metropolo ter njihovimi prebivalci. O nesrečnem dečku, ki se je odločil poiskati svojo odtujeno mamo, na katero je imel samo bled spomin iz zgodnjega otroštva.

Jezero, četrti roman češke pisateljice bolgarskih korenin Biance Bellove, je bil leta 2017 nagrajen z dvema prestižnima nagradama: magnesia litera in nagrado Evropske unije za književnost. Roman se prične in medias res, ko babica protagonista Namija izreče opazko: »Zdi se mi, da je gladina nižja, kot je bila nekoč.« Objezerska vasica Boros, kjer se zgodba začne, je sicer fiktivna, vendar bralca asociira na neko revno vas ob Aralskem jezeru. »Barva vode, ki se je v času njegovega otroštva na barvni paleti gibala med turkizno modro in smaragdno zeleno, zdaj spominja na razkrajajoče se blato. Voda je tako slana, da je povsem brez rib.« Pisateljica kraj opisuje kot sivega in temačnega, njegovi prebivalci pa so sprijaznjeni z rusko okupacijo, njihovo zgodovinsko povezanostjo z jezerom in zvestobo Jezerskemu bogu. Pomembne stvari, ki vplivajo na potek zgodbe, so bralcu večinoma skrite in jih delno odkriva skozi branje romana – primer tega je jezero, ki se izsušuje in krči, počasi in postopoma se spreminja v močvirje, vendar vzrok, zakaj je temu tako, do konca ni znan. Jezero je popolnoma zastrupljeno, zaradi toksinov se rojevajo deformirani otroci, vendar kljub temu ostaja glavni vir prehrane in zaposlitve večine prebivalstva. Otroci živijo v apatičnem svetu, kjer jim lizika, katere se načeloma otrok razveseli, ne da niti začasne radosti. Žal kmalu zaradi kontaminiranosti propade tudi predelovalnica rib, kar močno vpliva na usodo ljudi.

Protagonist Nami se po smrti svoje babice in po travmi, ki jo je doživel zaradi nasilja ruskih vojakov, odloči zapustiti vas ter oditi v glavno mesto na drugi strani jezera z namenom, da poišče svojo mamo. In če je barva, ki adekvatno opisuje vasico, siva, je mesto prikazano v živih barvah, kjer se »še pouličnim psom […] bolj mudi«. Tudi »ljudje so drugačni, njihove oči so svetlejše, bolj žareče, njihovi gibi hitrejši«. Tam opravlja različna fizična dela, živi od danes do jutri, na ulici, v bedi, umazaniji in lakoti. Prisiljen se je pridružiti dezerterskim lovcem pri poboju divjih živali, na katerih so se nekoč delali poskusi. Ko mu končno uspe najti mamo, pa spozna, da tudi ona ni srečna in da se ji z begom iz Borosa življenje ni izboljšalo.

Osrednja tematika romana je krutost do ljudi, ki se skozi zgodbo občutno stopnjuje. Ljudje postajajo čedalje bolj odtujeni in brez empatije do sočloveka. Zato bralca okrutnost in človeška brutalnost do zapuščenih živali na otoku, ki v nasprotju z ljudmi živijo v popolni simbiozi, ne začudita. Kot da bi živali ljudem kazale ogledalo: »Tukaj živijo v pravem rajskem sožitju. Volk ob jagenjčku. Ne me jebat.« Ni presenetljivo, da so se lovci odločili pobiti živali, kajti drugega kot nasilja sploh več ne poznajo. Njihovo domnevno vodilo je bil strah, iskreno vodilo pa vzhičenost in potreba po izživljanju in klanju nemočnih živih bitij, kar je razvidno s telesa enega od lovcev: »Ko Nami s pogledom nehote ošine Johnnyjeve dimlje in zagleda erekcijo, ga obide slabost.« Zaradi Namijeve nepripravljenosti po sodelovanju ostane na tem otoku sam kot Robinson Crusoe. Med raziskovanjem otoka odkrije nekdanji laboratorij poln terarijev in opreme, med drugim pa na zidu obešen plakat Državnika in njegovih Osem pravil novega človeka, kar v Namiju prebudi agresivnost in zavedanje: edina nevarnost, ki je na tem otoku, je ta plakat, ki propagira politično ureditev države, ne pa domnevne bolezni.

Jezero je razvojni roman, razdeljen na štiri dele, ki so poimenovani po procesih metamorfoze (Zarodek, Larva, Nimfa in Imago). Namijevo življenjsko pot v poznem otroštvu in zgodnji adolescenci fragmentarno spremljamo približno deset let, v tem času pa je zaradi njegove usode in okoliščin primoran prehitro odrasti in se emotivno in psihično ojačati. Stil pisanja je sodoben in lahko berljiv, roman je napisan primerno za filmsko adaptacijo. Glede na to, da je tematika izjemno težka in moreča, roman ni za vsakega bralca. Pripovedovalec romana je tretjeosebni, temu primerno pa so opisi strogi, odsekani in hladni, ter brez odvečnih okrasov in olepševanj, ob pravih trenutkih pa se pisateljica poslužuje tudi vulgarizmov. Odnosi v romanu so polni žalosti in obupa, neljubeči in nasilni. Tudi perspektivni, potencialno srečni prijateljski in romantični odnosi se zaključijo na bridek način, s posilstvom ali kakšno drugo nesrečo. Izjema ni niti Namijevo kasnejše ponovno združenje z mamo, ki je polno grenkega priokusa in neiskrenosti. Konec je odprt, kar zgodbi doda še dodaten čar, a vsako predvidevanje možnega zaključka ne pripelje do srečnega konca.

V obdobju, ko je totalitarizem po svetu v razmahu in kjer je uničujoč razpon industrializacije tik pred erupcijo, nam pričujoči roman vizionarsko napoveduje, kakšna je lahko usoda človeštva, če se stvari v zelo bližnji prihodnosti ne bodo korenito spremenile.

Bianca Bellova: Jezero (Cankarjeva založba, 2020)