15. maj, 2019 / Literatura / Recenzija
Aleš Jelenko (1986), magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaterih (ne)pomembnih literarnih nagrad na slovenski in tuji sceni. Izdane knjige: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018).

Anja Golob: Da ne da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam odganja a […]

Aleš
Jelenko

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: samozaložba
Leto izida: 2019

Anja Golob se na literarno sceno vrača z novo pesniško zbirko, ki ima za naslov kar celotno prvo pesem v zbirki. Ne le to, tudi naslovnica je povsem prazna; belina pa lahko včasih pove dovolj, če je le-ta na mestu. In ta zbirka je zagotovo dovolj zgovorna že sama po sebi, da si takšne slogovne in dizajnerske lupinge pač lahko privošči.  In če se že tako vrtimo okoli naslova, ne bi bilo prav, če ga v recenziji ne bi napisali v celoti: da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam odganja a ne dorase ne požene korenin ne stebla listov ne zacveti uvene da ne pride več da so vse vse to kar je kar je retuširani plakati dvanajst barv izmozgani ljudje na avtobusih krakajoče ptice zvoki brez terc preosvetljene noči butajoče ob nasipe juter dolgo dolgo prazna dolgo lobanja in da je vse vse to kar je kar je da me žge da več ne pride da ne pride več da ne.

Če zbirko primerjamo s prejšnjo, z Jenkovo nagrado ovenčano zbirko Didaskalije k dihanju, ki je prav tako izšla v samozaložbi, se zdi, da je da ne da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam odganja a […] njeno logično nadaljevanje. Resnici na ljubo gre za nadgradnjo, sploh vizualno; ne le to, da zbirka nima neke klasične naslovne platnice – če so Didaskalije k dihanju vsebovale komaj viden naslov, je tu izginil še ta –, tudi notranjost, natančneje vezava, je povsem unikatna. Pravzaprav jo je težko opisati, vezavo namreč; na trenutke se zdi, da bo zbirka pred očmi kar razpadla, a bralec začuti, da je ta krhkost oz. mesenost knjige tukaj z namenom. Njena poezija tako deluje še bolj lebdeče in nedotakljivo. In vsakič, ko obrnemo list, knjiga zaživi. Tudi tanke rožnato-rdeče niti, ki edine povezujejo liste, se začnejo navidezno pretakati, podobno kot kri po žilah.

Bistvo knjige je torej v njeni notranjosti, v črkah, v besedah, ki govorijo na ves glas: »ta govor odpira lopute / molka.« In Anja Golob tudi tokrat spretno vijuga med dodelanimi verznimi prestopi (pesmi je potrebno (pre)brati večkrat, po možnosti na glas, da jih osvojiš), ponavljanji in besednimi igrami (v verzu »dolgo lobanja« se na primer skriva avtoričino ime).

Najbolj posrečen sklop pesmi, imenovan šesti čut, je tudi najbolj igriv, dinamičen in ritmičen. Pesmi oko, uho, nos, jezik, prst in čut se navezujejo ena na drugo in nakazujejo, kaj naj bi šesti čut sploh bil. V ozadju pa govorijo tudi o smrti: »v prst posadim / prst v prst / posadim počakam zgnije / pa drugega pa vse pa pride leto pride zima / pride vigred pride spet jesen počakam / počakam pa se staram / pa dež pa prst odnese / pa kosti deset lepih zloženkkosti / sredi prsti.«

Ta sklop pesmi mestoma deluje kar malce nadrealistično: z raznimi lobanjami, iztaknjenimi očmi in odrezanim ušesom spominja na nekatere (manj) znane slike Salvadorja Dalija.

Nasploh so pesmi tematsko precej široko zastavljene, tako da naletimo tudi na kakšne bolj direktne, celo rahlo angažirane verze: »brezglave opice v divjanju / oblasti […] // moje opice / moj cirkus,« kar lahko deluje tudi kot aluzija na nas – na ljudi, ki s hlastanjem po še in še v tem kapitalističnem cirkusu res delujemo kot kakšni šimpanzi ali orangutani.

Po drugi strani pa se srečujemo z izrazito liričnimi utrinki, ki zbirki dodajo tisto potrebno mehkobo in čistost: »najtežje je nedvoumno vedeti / da ljubezen izkazuješ zadnjič / a da moraš vzdržati / oboje izkaz in zadnjikrat / če si zares ljubila,« kar so eni izmed močnejših verzov v knjigi.

Da ne da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam odganja a […] vsebuje (le) 30 pesmi, kar je za pesniško zbirko relativno malo, a ne, če je to pesniška zbirka Anje Golob. Dejstvo je namreč, da so pesmi izrazno tako močne, da bi večja količina materiala pravzaprav prej škodila kot pa koristila celotnemu projektu in zbirka bi lahko delovala prenasičeno.

V primerjavi s prejšnjo zbirko bi morda lahko rekli, da nova zbirka sicer vsebuje manj antologijskih pesmi (spomnimo se samo pesmi Mreža nad manežo in sklopa dveh pesmi – Voda vojna, voda zmaga Interferenca), a zato še zdaleč ne trpi kvaliteta celotne knjige. Sicer pa, saj veste – »gre za vprašanje dveh nians« –, saj nam Anja Golob z vsako novo knjigo prinaša sveže, izbrane in prefinjene pesniške stvaritve. In kar je morda najpomembnejše – ne ponavlja se, res se nikoli ne ponavlja, ravno zato vsako njeno knjigo z veseljem vzamemo v roke, da nas navduši in preseneti. Ja, oboje hkrati.