28. julij, 2019 / Literatura / Recenzija
Kaja Marinšek (1993), (bivša) študentka primerjalne književnosti in nemščine. (Pre)velika ljubiteljica kave, modrosti in vsega dobrega, zanimivega ter razburljivega. Tistega skratka, kar požene kri po žilah – najsi bodo to odlične knjige, nemška slovnica, adrenalinski športi, ali pa zgolj lahkotni potepi brez pravega cilja.

Andrés Neuman: Stvari, ki jih ne narediva

Kaja
Marinšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2017
Prevod in spremna beseda: Marjeta Drobnič
                                           

Stvari, ki jih ne narediva je zbirka kratkih zgodb argentinsko-španskega avtorja, ki se je v zadnjih dveh desetletjih v literarnem svetu ustalil predvsem kot avtor romanov in urejevalec ter pisec kratkih zgodb. Posebnost omenjene zbirke Stvari, ki jih ne narediva, ki je v slovenskem prevodu Marjete Drobnič izšla leta 2017, pa je prav v tem – v (na videz majhnih) stvareh oz. pripetljajih domnevno »običajnih« ljudi sodobnega sveta, ki tako iz perspektive pripovedovalca kot tudi bralca pridobivajo na svoji razsežnosti in na ta način zaživijo v povsem novi luči.

Zbirko, sicer razdeljeno na pet sklopov, kamor je vsakič uvrščenih pet kratkih zgodb, na takšen ali drugačen način povezanih z naslovom sklopa, končuje šesti sklop t. i. Zgodbarjevih dodekalogov. Če gre pri posameznih sklopih kratkih zgodb – Stvareh, ki jih ne narediva, Sorodnikih in tujcih, Zadnji minuti, Dokazu nedolžnosti ter Koncu in začetku besedja – za zgodbe oz. bolje rečeno krajše »izseke«, trenutke in dejanja iz življenj posameznih Neumanovih likov, ki so privedli do trenutnega stanja, potem so štirje Dodekalogi, kot v njih zapiše Neuman, »drobna opažanja, ki vznikajo v procesu pisanja […], namenjeni razmišljanju o različnih splošnih vidikih kratkega pripovedništva«. Bralcu so tako v pomoč pri razumevanju Neumanove poetike oz. principu ustvarjanja kratkih zgodb, obenem pa delujejo kot svojevrstna razlaga ali navodilo, kako le-te pravzaprav brati.

Posamezne Neumanove kratke zgodbe pa so svet zase, in sicer tako v smislu izbire likov, okoli katerih se vrtijo, kot tudi v smislu njihovih dejanj, življenjskih zgodb in razmišljanj, na katere se osredotočajo. Kljub svoji fiktivnosti pa slednje nikakor ne delujejo »izmišljeno«; posamezne kratke zgodbe se namreč osredotočajo na posamezne (običajno usodne) izseke iz življenja ter razmišljanja oz. početje svojih glavnih likov. Dejanja in premlevanja, ki jih opisujejo, pa so si različna: opisujejo namreč tako ljubezenske (Stvari, ki jih ne narediva) in družinske (Sorodniki in tujci) odnose kot tudi svojevrstne psihične težave (Zadnja minuta in Dokaz nedolžnosti), s katerimi se soočajo liki, ter literarni svet in »krizo« pisateljskega ustvarjanja (Konec in začetek besedja). Neuman v svoji zbirki na poseben način združi človekova razmišljanja – tista, torej, ki bi lahko pestila praktično vsakogar izmed nas –, ki pa še zdaleč niso »banalna« in vsakdanja, pač pa vedno vodijo do ključnega spoznanja.

Kar Neumanovim zgodbam dodeljuje pečat resničnosti, je tudi sama izbira (glavnih) likov – povsem »običajnih«, vsakdanjih ljudi, ki se gibljejo v različnih krogih: bodisi gre za naključne mimoidoče bodisi za pisatelje, pesnike, predavatelje oz. profesorje bodisi za tiste na visokih političnih položajih oz. pripadnike »podtalnih« slojev, vpletenih v kriminalna dejanja. Pri vsem tem pa princip grajenja kratke zgodbe in njena struktura ostajata bolj ali manj enaki, saj se pripoved povečini začenja in medias res in osredotoča na (sprva) domnevno nepomembno misel oz. dejanje vsakokratnega glavnega lika zgodbe. Ali z drugimi besedami, ki jih navaja Dodekalog: »Liki se prikažejo v zgodbi po naključju, gredo mimo in živijo naprej.« Vendar pa pripovedovalec le malokrat ostane pri »orisu« glavnega lika, saj bralec tekom zgodbe odkriva tudi ozadje, ki pa nikoli ni povsem razjasnjeno; zgodba se na ta način »zaključi« prav tako, kot se je »začela«, in sicer z odprtim koncem, tako pa »obvisi« nekje v prostoru, kot to povzame tudi Tretji zgodbarjev Dodekalog: »Skušnjava odprtega konca: presekati ga v preveč sijajnem trenutku, zapreti ga, ko se odpira.«

Mnogo bolj kot odkrivanje se prava pripovedovalčeva (in s tem Neumanova) moč tako skriva v »skrivanju«, v tem pa tudi svojevrsten paradoks naslova zbirke, kjer so omenjene stvari, ki ostajajo nenarejene, nedovršene, neizrečene. S tem igrajo v življenju likov pomembnejšo vlogo, kot si le-ti morebiti predstavljajo, in nenazadnje poskrbijo za ključno spoznanje, sklep oz. morebitno razrešitev »problema«, ki pa v skladu z osrednjim vodilom zbirke prav tako ostaja zgolj nakazana, ne pa tudi izrečena. Kajti: »Pripovedovanje je zapeljevanje: nikdar povsem ne zadovolji bralčeve radovednosti.« Z lahkoto bi torej rekli, da Neuman naslika življenje slehernika, zaradi česar se bralec z liki zlahka poistoveti, kljub dejstvu, da pretirano »skrivanje« razlogov, ki so pripeljali do omenjenih misli in dejanj, na trenutke zmoti.

Z vsako povedano zgodbo Neuman uresničuje tudi načela iz svojih Dodekalogov; tako denimo pravi, da je pripovedovanje kratke zgodbe ohranjanje »skrivnosti« ter da »v prvih vrsticah kratka zgodba postavlja na kocko življenje […] v zadnjih [pa] vstajenje od mrtvih.« In res je, kajti kljub navidezni »umirjenosti« in »nepomembnosti« začetnega smisla kratke zgodbe bralec dobi občutek, da za začetno situacijo tiči nekaj »več«; napetost tekom pripovedi in dejanj lika narašča, proti koncu pa se strne v spoznanje, ki v zavesti lika nekaj premakne in jo posledično »prebudi«. Le-to pa ne prebudi le njegove zavesti, pač pa tudi bralca, saj »če ne gane, ni zgodbe«.