6. september, 2019 / Literatura / Recenzija
Samanta Hadžić Žavski, rojena 1993 v Celju. Absolventka primerjalne književnosti in literarne teorije. Pišem recenzije in kratke zgodbe. Lotim se vsega, kar mi predstavlja izziv, razen bungeeja in skoka s padalom. In uživanja banan. To pa res niso nobeni izzivi.

Andrej Nikolaidis: Madžarski stavek

Samanta
Hadžić Žavski

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: LUD Šerpa
Leto izdaje: 2017
Prevod: Dijana Matković

Andrej Nikolaidis je pisatelj in kolumnist bosansko-hercegovsko-črnogorskega porekla. Rojen je bil leta 1974 v Sarajevu, kjer je odraščal, leta 1992 se je odselil v Črno goro in od takrat živi v Ulcinju. Napisal je več romanov, najpomembnejši pa so Mimesis, Sin, Dolazak (Prihod) in Mađarska rečenica (Madžarski stavek).

Na naših tleh je prepoznanstvo in privržence pridobil že z omenjenim delom Mimezis, ki združuje in nam slika tragična dogajanja, povezana z nacionalnimi vojnami na področju nekdanje Jugoslavije. Opisov se loti s prvovrstnim, nemalokrat črnim humorjem in ironijo. Nikoladis se izkaže kot avtor brez dlake na jeziku, odlikuje ga direktnost, ki pa nikoli ne zaide v območje vulgarnosti in primitivnosti.

V romanu Madžarski stavek, ki nosi podnaslov Žaloigra,ostaja zvest sebi in nadaljuje z vsem naštetim, kar celo nadgradi z globokimi filozofskimi razmišljanji, mislimi, ki jih nekje vmes zaključi, nato pa vedno znova poišče in pelje še naprej, v nove razsežnosti, v čemer nadaljuje bernhardovsko tradicijo. 

Gre za zgodbo, ki nam jo podaja pisatelj, moški, ki je izgubil svojega dragega prijatelja, genialnega pisatelja, ki je storil samomor. Skozi razmišljanja in spomine nam riše njuno deloma zabavno, deloma tragično, venomer pa globoko prijateljstvo. Zgodba, ki ji umanjka fabula, vedno znova slika človeka, ki se počuti nesprejet, na robu družbe. Gre za izredno inteligentnega človeka, pripovedovalčevega prijatelja Bosanca Joa, ki streže ljudi, ki pljuvajo po njegovem narodu in pametujejo o vojni, ki je njegov narod doletela. Dotakne se tudi prijateljeve psihične bolezni in njegovih najbolj intimnih trenutkov, tako da se lahko nekje na pol poti začnemo poigravati z mislijo, da je ta oseba pravzaprav pripovedovalčev alter ego. Joeu očitno ni preostalo drugega, kot da je v Budimpešti, kamor se je podal, da bi napisal svojo rekonstrukcijo izgubljenega rokopisa nemško-judovskega filozofa Walterja Benjamina, tako kot njegov predhodnik storil samomor.  Walter Benjamin je namreč bežal pred nacističnimi silami in prav tako storil samomor. Roman se dotika tudi trenutne pereče teme begunstva, ki jo spretno prepleta s tisto »prejšnjo temo begunstva na Balkanu«. Včasih ovita v dogodke, včasih pa direktna kritika človeštvu, ki bralcu ne pusti dihati in se vedno znova podaljša in nikoli ne zaključi, podobno kot vožnja vlaka po sibirski železnici.

Dolge pasaže, v katerih je roman napisan, zahtevajo vso našo pozornost, in stavki, ki se prelivajo eden v drugega vse do tiste zadnje postaje, edine pike v celotnem delu, ne spustijo bralca zlahka iz rok:

»/…/ kjer je naročil homemade stout, se naslonil na točilni pult in rekel, dobro je, kadar nihče iz občinstva nič ne vpraša, to je vedno dobro, prenesem lahko vse razen tako imenovanega dialoga, izmed vseh reči najbolj brezupnega, a vendar povzdignjenega na piedestal v tem našem nesrečnem obdobju, ki ni niti poslednje obdobje, temveč tisto, kar je od obdobij ostalo, torej obdobje, obsojeno na slavljenje in poveličevanje odpadnikov umetnosti, filozofije, politike, obdobje, ki se navdušuje nad tistim, kar je bilo v drugih obdobjih predmet posmeha, čas, ki ne pozna sramu, saj je sramotni ostanek časa, obenem pa čas, ko se okoli vsega vzpostavlja dialog, četudi dialog ni nikoli k ničemur doprinesel, nihče ni skozi dialog nikogar v nič prepričal, saj je edini namen dialoga, glede na to, da ne ponuja rešitve konfliktov, odlaganje konfliktov /…/, četudi vsakdo, ki je bral Platona, ve, kako so videti famozni Sokratovi dialogi, ki jih ignoranti uporabljajo za legitimacijo svojih orgij neumnosti, Sokratovi dialogi, pravzaprav Sokratovi monologi, po katerih njegovi učenci, ko pridejo do besede, rečejo ‘tako je, Sokrat, tako in nič drugače’, tako so torej videti antične korenine naše sodobne kulture strpnosti, zaradi česar torej pravim, da je dobro, ko nihče nič ne vpraša, zaradi česar mislim, da bi se morala javna branja dogajati le v cerkvah, kajti tam so ljudje že navajeni, da poslušajo in nič ne vprašajo, je rekel ali pa bi lahko rekel in vsem naročil še en stout, pri čemer je bilo samoumevno, da bom to plačal jaz /…/«

Kratek roman ali, bolje rečeno, dolga poved, ki ne prenese človeških dialogov in nesmiselnih komentarjev, v svojem monologu bruha vse, kar ima za povedati, bolje rečeno razkriva človekovo bit, njegova najgloblja čustva in razmišljanja, ob katerih se bralec včasih krohota, včasih pa komaj zadržuje, da ne bruhne v jok. Jezik je, ironično, v svoji neskončnosti jedrnat in ne zaide v območje sentimentalnosti in stavkov, ki bi bili za zgodbo nepomembni. Andrej Nikoladis je mojstrski pri popisovanju življenja, človekovega bistva ter njegovih najglobljih čustev.