2. 9. 2020 / Literatura / Recenzija
Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in članke, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a v resnici ne misli nič slabega.

Ana Schnabl: Mojstrovina

Založba: Beletrina
Leto izida: 2020 

Z neke oddaljene točke se Mojstrovina, romaneskni prvenec Ane Schnabl, ki je leta 2017 za svojo zbirko kratkih zgodb Razvezani prejela nagrado za najboljši literarni prvenec, zdi precej običajen roman o prešuštvu. On je starejši profesor in pisatelj, ki si je končno opomogel od mladostnega neuspeha in ponovno piše roman; ona je mlada in ambiciozna urednica na največji državni založbi; med urejanjem nastajajočega romana se zapleteta in pol leta uživata v neverjetno zadovoljujočem odnosu; zanj nato izvejo pomembni drugi; ona se loči in izgubi službo; on ohrani oboje, zgolj do pisanja romana mu ni več.

A se od blizu seveda takoj pokaže kot mnogo bolj kompleksna variacija na eno najstarejših romanesknih tem. Urednica Ana Miler je sodelavka tajne policije, ki ovaja avtorje s protirežimskimi tendencami; Adam je »revijaš«, sicer ne najbolj zagnan, pa vendar sodelavec Nove Revije, skupine intelektualcev, ki je javno izrazila svoje osamosvojitvene težnje. Še bolj od teh političnih okoliščin (konkretnost katerih je za sam potek romana arbitrarna: v bolj kriminalno napeti verziji bi Adam lahko bil tudi eksperimentalni pisatelj v Sovjetski zvezi sedemdesetih ali komunist v Hollywoodu štiridesetih let) pa je za roman značilna psihologizacija – pripoved se redko zadovolji zgolj z opisom, dialogom ali poročanjem o dogodkih; bistveni del njenega tkiva zavzemajo refleksije, analize in domisleki obeh osrednjih, občasno pa tudi stranskih likov.

Možnost za to daje romanu izrazito sproščena pripovedna tehnika z brezosebnim zunanjim »pripovedovalom«, ki zlahka prevzema perspektive različnih likov in prosto prehaja med odvisnim, polpremim, premim govorom brez oznak in dialogom. Praviloma se s poglavji izmenjujeta tudi Anina in Adamova perspektiva, skozi kateri bralka spremlja večino dogajanja. Tako najprej spoznamo Adama, ki kadi pred založbo in trepeta zaradi sestanka z urednico, katere sodba o rokopisu njegovega romana Mojstrovina bi lahko bila usodna. »Kako naj ga ne bi bilo strah, če pa nad vsakomer, ki želi pristopiti k umetnosti, visita možnost epigonstva in nevarnost, da za zgodovino ne bo nič več kot prah.« V naslednjem poglavju bralka – sicer v povsem drugih okoliščinah, a na podoben način – pobližje spozna še Ano, ki jo spremljajo mnogo bolj tesnobne misli. Zjutraj se od moževe nežnosti odvrne z – sicer neizgovorjenimi, a sporočenimi – besedami »saj smo, saj sem pošast,« in se nato spusti v spominjanje in analizo svojega pristanka na sodelovanje s tajno policijo. Če je bilo prejšnje poglavje delno refleksija o strahu pred anonimnostjo smrti, je to trpek spomin na strah pred pustinjo odraslosti, »ko postane sedanjost – sedanja služba, sedanje razmerje, sedanje zdravje – najnatančnejša napoved prihodnosti«. Ta je namreč Ano z glavo naprej pognala v sodelovanje z režimom, ki je sicer koristilo njeni karieri, a jo zaprlo v zapor hipokrizije, »v katerem se vsaka nagrada sčasoma sesuje v kazen«. 

Kljub vsem stiskam Ana in Adam v svojem vsakdanu ohranjata ravnovesje, homeostazo, sicer utemeljeno na hipokriziji in ponavljanju priučenih obrazcev vsakdanjosti, a nujno za preživetje. To ravnovesje pa popolnoma razbije njuna afera. Oba sta sicer že prej varala, a se pri tem držala tihih dogovorov: Adam je o tem prej vedno obvestil ženo, Ana je vedno ostajala hladna in redko pustila kaj več kot mimobežno osvajanje. Tokrat pa ni šlo, drug drugega sta popolnoma prevzela. »Naletela sta na nekaj novega. Na prekrivanje, ki se – kakor med ljudmi običajno – ni odrazilo zgolj materialno, v navadah, zanimanjih, v temperamentu ali značaju, marveč v čutenju.« Ne samo, da se pred partnerji ne moreta pretvarjati, da je zveza med njima nepomembna, tudi na njiju deluje nekako transformativno. Adam preneha s pisanjem Mojstrovine, ki naj bi ga kot nekakšnega kontra-Pigmaliona obudila v življenje, zdaj pa to namesto romana naredi Ana. Ona se odloči, da Adama in njegovih kolegov pri reviji ne bo izdala Sofiji in Vitomilu, policajema, ki sta jo nanovačila in zahtevala reden tok informacij o izbranih tarčah.

Tekom romana se Anin in Adamov položaj tako zdi bolj ali manj paralelen; če ne po teži skrbi, pa vsaj po vrsti: oba sta zataknjena v izživetih odnosih, v trhlem ravnovesju javnega in zasebnega življenja. A se proti koncu vzporednost izkaže za optično prevaro pripovednega postopka. Kljub temu, da se oba soočita s partnerjema (Ana pa še s Sofijo in Vitom) in spoznata, da sta poskušala hkrati naseljevati dva protislovna svetova, se samo Ana odloči, da bo poskušala uresničiti »predstavo o sebi, ki si jo je zamislila ob Adamu«. Ta pa se vrne nazaj k ženi, ki ga prepriča s presunljivim govorom, v katerem ljubezen do moškega primerja z zalivanjem travnika s kapalko, pravi, da bi morali »kliše o ženski, ki naredi vse za moškega« preimenovati v »kliše o ženski, ki naredi vse iz moškega«, zaključi pa z izjavo, da je »zahtevnost ljubezni do moškega povsem uskladila z rešitvijo,« saj je njega naredila za svoj življenjski projekt.

Samo Ana tako najde odgovor (ki je hkrati tudi odločitev: »trenutek spoznanja kot trenutek naturalizacije neke odločitve,« kot pravi sama) na problem doseganja avtonomije v vsakdanu, oklenjenem s pričakovanimi scenariji in uveljavljenimi razmerji moči, ki se kaže kot osreden v romanu. Če na začetku aforistično razmišlja, da se avtonomija »meri po tem, na koliko pogojev ti je dovoljeno pristati in koliko ti jih je dovoljeno zavrniti,« na koncu ugotovi, da gre bolj za »sprejemanje svoje usode,« odločitve za tisto, kar se kaže za neizbežno in kar vztrajanje v vzpostavljenem ravnovesju zgolj odlaga. Odloči se za ločitev in prekinitev sodelovanja s Sofijo in Vitomilom, čeprav jo čaka javna sramotitev ob razglasitvi sodelovanja s tajno policijo in izguba službe, pa še Adam ji ni pripravljen slediti. Nesimetrijo nato dokončno zakoliči še epilog romana, ki za nazaj radikalno, a brez jasnih posledic preoblikuje pomenska razmerja v njem. Izkaže se, da smo do sedaj brali Anin roman Mojstrovina, ki je izšel 10 let po dogodkih in ga »Adam« – v resnici pa Aljoša – zdaj začne brati v svojem kabinetu.

Poleg tega intrigantnega konca pa siceršnjo preobloženost romana z refleksijo, ki pripoved pogosto popolnoma ustavi, namesto da bi jo poglobila, ironično odtehtajo prav nekateri Anini uvidi in aforizmi, deli govora Adamove žene Vere in več drugih podobnih mest v romanu (»Človek priložnost, da je manj od tega, kar je obetal, obljubljal, razglašal, vendar vselej vzame in vrši kot pravico« na primer). Slog romana odlikujejo tudi slikoviti zapisi, ki like, prostore, v katerih se gibljejo, in situacije, v katerih se znajdejo, zajamejo v vsej njihovi telesni konkretnosti in pomenski ambivalenci. Krasen je že prvi stavek romana: »Deževale so zavese.« Zdi se mi, da Ana Schnabl v Mojstrovini nekatere momente bivanja res uspe ubesediti bolje, kot jih znamo sicer; da je tako »ekskurzija v analizo«, kot nekje pravi protagonistka, hkrati največja prednost in slabost njenega romana.

               
Ana Schnabl: Mojstrovina (Beletrina, 2020)