9. januarja, 2020 / Literatura / Sveže na sceni
Aleš Jelenko (1986), magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaterih (ne)pomembnih literarnih nagrad na slovenski in tuji sceni. Izdane knjige: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018).

Aleš Jelenko: Nebo(tičnik)

            »Panika v svetu, ki sem mu vzel težo!«
                                                                                                      (Miklavž Komelj)

Linije. Povsod same linije. Linij se namreč težko nasitiš. Gre za nekakšne geometrijske like, nametane po navpičnih sivkastih listih, ki sestavljajo geometrijska telesa – predvsem kocke in kvadre.


Liki se bleščijo. Oddajajo neko rumenjaku podobno barvo, jo streljajo naokoli, medtem ko se izgubljajo v množici enakih. Nemogoče jih je ustaviti. Samo žarijo in ubijajo moj pogled, ki je usmerjen navzgor. Vedno samo navzgor. Če bivaš med ploskvami, je tvoj pogled vselej usmerjen v nebo. Jeklo in beton namreč nikoli ne bosta nadomestila pristne domačnosti, ki jo pogosto iščem zaman. Steklene fasade nimajo v sebi ničesar socialističnega, pravzaprav nimajo v sebi sploh ničesar; povsem so zatemnjene, tako da – kljub lažni prozornosti – ni mogoče videti, ali za njimi utripajo kakšni obrazi. Včasih se mi zdi, da se bodo samostoječi listi začeli premikati, da bodo popadali name, me ovili in stisnili. V takšnih trenutkih se zaprem v svojo sobo, odprem zvezek, iz njega strgam vse liste in jih vržem v peč. Za vsak slučaj. Nikoli ne veš, ali se bodo blodnje dejansko uresničile. Preventiva pa je vselej boljša od kurative. V nosnice se mi zažirajo drobni črni delci smoga, ki preplavljajo celotno območje. Če zrak dobro potegneš vase, ga vonjaš, in če ga vonjaš, ga spravljaš vase, se obtežuješ, da boš nekoč lahko izkoristil zdravstveno zavarovanje. Najraje bi si v nosnice potisnil majhne čepke, v usta pa zabil mehko peno, da ne bi dihal, da ne bi obstajal.


In potem ta horda ljudi, ki se – kot v kakšni ceneni zombijevski grozljivki – brezvoljno giblje na vse strani. Tudi če obstaneš, se giblješ, saj te človeški tok (od)nese s sabo. Vedeti je treba, da se vsem mudi, ker ura teče vse hitreje; da je vse treba takoj in zdaj; da kmalu ne bo več časa za to in to, ker je potem treba iti tja in tja; da se je smrtno nevarno zaustaviti, zadihati in pogledati naokoli, pogledati preko utripajočih luči trgovskih centrov in uličnih svetilk. Pa besede. Besede iz vseh strani, ki jim množičnost odvzema razumljivost, tako da so slišati le še kot šumi. Da pa je mera polna, je tukaj še ta brezčasni avtomobilski hrup, ki to kakofonijo zvokov le še dodatno zasoli. Na trenutke se mi zdi, da večina članov horde teh sunkov v bobnič niti ne zazna, saj si v ušesa tlači plastične slušalke z raznoraznimi pop artisti. Morda jih je strah, da bi hrup nenadoma povsem izginil in ga zato še dodatno okrepijo. Tega strahu z njimi ne delim. Bojim se namreč radikalno nasprotne zgodbe – da vso to nesramno bobnenje in šumenje nikoli ne bi prenehalo, ali še huje: da bi se še stopnjevalo. Takrat tudi trganje in zažiganje praznih listov papirja ne bi pomagalo.

Ko tako razmišljam in zrem navzgor, mi na čelo pade dežna kaplja. Spusti se po obrvi, čez lice, nato pade na tla. Za njo prihajajo nove. Vse več jih je. Padajo mi na ušesa, da izplaknejo ves ta skupek glasov in zvokov; v oči, da iz njih izmijejo sivino, tesnobo in melanholijo; na nos, da iz njega sperejo ves ta smrad in vonj po zatohlosti.

Najbolj zanimivo je, da je horda vse manjša in manjša, dokler povsem ne izgine; dokler voda ne prečisti ulic in v varna zavetja nebotičnikov pospravi vsa bitja na dveh nogah; dokler na steklenih ulicah mesta ne ostane zgolj moje pusto telo. Všito v samoto. In tako je vse skupaj isto kot na začetku: spet sem sam in še vedno gledam proti nebu …