28. 3. 2021 / Kritika / Kultura / Podobe

Maja Smrekar: Optična motnja

Kdaj: 24. 12. 2020–12. 3. 2021
Kje: Kulturni center Tobačna 001, Ljubljana
Kustosinja: Alenka Trebušak
Produkcija: MGML

Ko vstopimo v razstavni prostor Tobačne 001, vstopimo na gledališko prizorišče. Objame nas na prvi pogled idilična scenografija s hišo v naravnem zimskem okolju, pred katero vidimo ponosnega lastnika v lovski opravi s konjem in psom, na desni pa dve veliki lovski trofeji. Nekaj sekund zatem podobo prekine migetajoča svetloba stroboskopa in ko skušamo s pogledom zajeti celoto kulise pred sabo, nas nežno poprši sneg. Na tej točki prvič zaslutimo, da nam naslov razstave Optična motnja sporoča prav to: kar vidimo pred sabo, je zgolj navidezno, saj vendar stojimo v galerijskem prostoru sredi mesta. Postavitev je zanimiva z vidika osrednjega motiva, saj ta nekoliko odstopa od širše znanih umetničinih del, ki se povezujejo predvsem z bioartom in biotehnološkimi orodji (denimo K-9 topologija). Optična motnja nam ponuja odmik v bolj avtobiografsko dimenzijo, saj – kot pove avtorica – vidimo njenega strica pred njegovo hišo.

Foto: Andrej Peunik

Postavitev Optične motnje deluje po principu diorame, kakršno srečamo v muzejih, kjer predstavljajo gozdne živali. Sestavljena je iz fotografij, natisnjenih v velikem formatu in izrezanih iz kapa plošč, ki zaradi učinka plastenja spominjajo na gledališko kuliso. V ospredju stoji lovec – zdi se, da bo zdaj zdaj spregovoril z nami in nam povedal o današnjem ulovu. Scenografija učinkuje odprto in dostopno, vendar prizor preglasi podaljšana balkonska ograja, ki kot mejna črta preseka konja, na katerem sedi lovec. Ograja torej prečka celotno scenografijo in se tako postavi v ospredje diorame. Zamejuje tudi lovske trofeje, ki prepuščene pozabi ležijo na tleh.  

Foto: Andrej Peunik

Pri postavitvi gre za preizpraševanje lovskega stereotipa, ki si prisvaja pravico do nadvlade nad naravo in živalmi. Nadalje postavlja v ospredje odnos Slovencev do lovstva. Pričakovali smo, da bodo nagačene živali razstavljene kot dosežek, kot statusni simbol, vendar doživimo ravno obratno: dva jelena, ležeča na tleh, v snegu, ki sta bila  po tem, ko so ju ubili na vrhuncu moči, zanemarjena. Pričakovali bi, da se bo lovec pred nami pohvalil s svojim ulovom, saj lovci, kot je znano, tekmujejo za trofeje. Podaljšek specifičnega lovskega stereotipa vidimo v vprašanju izkoriščanja narave (naravnih virov), ki so za lovce pri nas že kar samoumevni, saj gledajo nanje s stališča, da so neskončno obnovljivi. Ekološka kriza, s katero se spopada svet, dokazuje, da to ne drži. Ko umetnica radikalno preseka idilično podobo scenografije, s tem nedvomno nakaže razlike med človeškim, urbanim in naravnim oziroma organskim. Položaj lovca je predstavljen kot podaljšek naravnega, vendar trofeje pričajo o njegovi prevladi. Fotografija hiše, postavljene v idilično neokrnjeno naravno okolje, to stališče utrjuje. Enako ograja, ki (grobo) poseže v zasneženo dvorišče. Tega pa avtorica ne predstavlja kot celoto per se, temveč ga prekinja s svetlobo stroboskopa, zaradi česar se znajdemo v verižni zanki dihotomije narava – kultura in človek – žival. Kot pravi umetnica v intervjuju za RTV ob neki drugi priložnosti, je „prav naša živalskost tista, ki nas dela najbolj človeške“.

Foto: Andrej Peunik

Antropocentrizem je v prvem planu tisto, kar Smrekarjeva neprestano preizprašuje, in zdi se, da mu tudi nasprotuje. Negira ga to, da se v tej diorami pravzaprav vse podira: izvemo, da so hišo lastniki izgubili v času tranzicije iz socialističnega v kapitalistični ekonomski model. Lovec nas pravzaprav gleda z obupanim pogledom in balkonska ograja, ki preseka hišo, konja in lovca na njem, simbolizira ravno to točko preloma. V kotu diorame vidimo še ostanke embalaže umetnega snega in ostanke postavljanja, kar nadgradi sporočilnost kulise, saj nakazuje na rušenje iluzije. V tem smislu lahko beremo dioramo kot tako, kot simulaker nekega idiličnega prizora, ki v tem primeru niti ni več idiličen. 

Foto: Andrej Peunik

Edino, kar nam daje slutnjo preživetja, je pes, ki v pripravljenosti sedi in čaka – žival kot element narave, ki sama zase priča o svoji neskončni moči, daleč od antropocentričnega ustroja. V tej scenografiji ostaja pes edini preživeli. Iz avtobiografskih podatkov in avtoričinih preteklih umetniških del tudi vemo, da imajo psi v Majinem življenju posebno mesto.

V širšem smislu gre pri delu Optična motnja za odslikavo sodobne družbenopolitične stvarnosti, ki je – če gre verjeti avtorici, nehote – prežeta z antropocentričnimi principi in pred sabo brezglavo uničuje naravno okolje in živali, ob tem pa si prisvaja njihovo bogastvo in dosežke  in se postavlja na piedestal. Kot vemo, različne znanstvene in filozofske smeri temu nasprotujejo, predvsem v delu, ki človeka postavlja kot enakovreden element v razmerju narava – človek. Po drugi strani pa v delu Optična motnja slutimo brezmejnost in neukalurpljenost, lahko bi rekli tudi neantropocentičnost umetniške svodbode, ki se najbolje izraža v predrugačenju arhitekturnih prvin, kot je hišna ograja, in v pogumu, da človek gradi in uničuje iluzije, ki jih je živel in si jih postavil sam.

                    
Foto: Andrej Peunik