20. decembra, 2019 / Glasba / Reportaža

Zlati abonma: Komorni orkester Franza Liszta @Cankarjev dom, 11. 12. 2019

Neža Marija
Slosar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Datum: 11. december 2019, 20.00
Prizorišče: Cankarjev dom, Gallusova dvorana
Nastopajoči: Komorni orkester Franza Liszta, dirigent Gábor Takács-Nagy, solistka Martha Argerich (klavir), gost Eduardo Hubert (klavir)

Drugi koncert Zlatega abonmaja je vabil s svetovno znanimi imeni klasične glasbe – Komorni orkester Franza Liszta je nastopil pod vodstvom odličnega dirigenta Gáborja Takács‑Nagya in z izjemno pianistko Martho Argerich, ki je v prvem delu delila oder s pianističnim kolegom Eduardom Hubertom. Spored je bil zasnovan povsem klasicistično – z Mozartovima simfonijama in Beethovnovim koncertom za klavir; vendar so ga, kot smo lahko prebrali v koncertnem listu, na predlog Marthe Argerich razširili z deli Schumanna (priredbo za dva klavirja je napisal Debussy) in Debussyja, kar je program še dodatno obogatilo.

Koncert je otvorila Simfonija št. 39 v Es‑duru W. A. Mozarta. Že od samega začetka je poslušalce prevzel dirigent, ki jih je skupaj z orkestrom pritegnil z izjemno in svojstveno energijo. Čeprav brez taktirke, je komorni orkester zelo natančno sledil dirigentu. Za klasicizem značilna stopničasta dinamika in odnos med vsebino in obliko sta tokrat prišla do izraza. Po načinu dirigiranja se je videlo, da ima dirigent ustvarjeno zelo jasno podobo zvoka, ki ga želi dobiti iz orkestra. Če smo dlakocepski, bi lahko našli nekaj “napak” v ne povsem rigoroznem tempu, ki je bil posledica tega, da fraze posameznih inštrumentalnih skupin niso vedno vodile naprej, ampak so včasih nenamerno za trenutek zastale in na ta račun muzikalno neupravičeno nekoliko upočasnile tempo. To je bilo najbolj opazno v tretjem stavku simfonije, kjer je v komornem delu stavka oz. triu premalo zvočno izstopil tudi čelo. Četrtemu stavku je do še čudovitejše izvedbe umanjkalo boljše zaključevanje melodij v pihalih. Kljub tem opazkam je treba še enkrat poudariti, da je bil dirigent zelo prepričljiv in tako natančen, da smo še poslušalci sledili njegovemu dirigiranju do te mere, da smo lahko zelo natančno vedeli, koga moramo v izmenjevanju vodilnih melodij poslušati in kdo je spremljava. Lahko bi celo trdili, da smo včasih slišali tisto, kar je od nas pričakoval dirigent, čeprav ni bilo vedno točno tako tudi odigrano.

Druga polovica prvega dela koncerta je bila povsem v znamenju klavirja, če smo natančnejši klavirskega dua. Martha Argerich je znana po tem, da veliko raje igra z drugimi glasbeniki kot solo, saj je zelo odprta in družabna oseba, kar se je pokazalo tudi na tem koncertu. V času aplavzov je nenehno izjemno sproščeno in simpatično komunicirala z ostalimi nastopajočimi in bolj kot sebe želela izpostaviti ostale in jih pokazati v enakovredni ali še bolj izpostavljeni vlogi napram sebi. S pianističnim prijateljem Eduardom Hubertom sta najprej odigrala Šest študij v kanonski obliki R. Schumanna, ki jih je za dva klavirja priredil C. Debussy. Vzdušje v dvorani se je nemudoma spremenilo v intimno, komorno. Že kanonska oblika skladb je nakazala, da od izvajalcev zahteva vzajemnost in sodelovanje na najvišjem nivoju, praktično zlitje. V tej “igri oponašanja” sta bila izvajalca zelo uspešna, saj so se teme prelivale zelo tekoče, učinek vseh šestih študij pa je bil kot počasi ugašajoča sveča. Iz študije v študijo je intenzivnost v karakterju padala, deloma tudi v povezanosti obeh pianistov, saj nista bila več vedno popolnoma skupaj in je vse skupaj deloma začelo prehajati v bolj medlo zvočno podobo. Najbolj zanimivo pri tem pa je bilo, da tega ne moremo v celoti označiti kot nujno slabo interpretacijo. Še vedno je bila prisotna določena energija, ozračje, ki je bilo daleč od tega, da bi bilo za poslušalca dolgočasno.

V priredbi za dva klavirja je sledil še Preludij k favnovemu popoldnevu C. Debussyja. Z občutkom za impresijo in sproščenostjo v značaju sta izvajalca slikala podobo sanjajoče Favnove domišljije, ki je bila po eni strani zelo dialoška, po drugi pa se je stapljala v enotno zvočno podobo. Pri izvedbi je nekoliko izstopala Martha Argerich v “spremljevalni vlogi”, ki je bila poglobljena in karakterno dodelana. Da resnično uživata v skupnem ustvarjanju, sta izvajalca potrdila s kar dvema dodatkoma, in sicer s skladbama njunega sorojaka A. Piazzole. Argentinca sta odigrala Oblivion in Libertango; dve izmed najpopularnejših klasičnih skladb 20. stoletja sta odzveneli presenetljivo neprežvečeno. V “jazzoklasični” maniri sta pianista prikazala pristop, ki pogosto krasi umetnike, ki prihajajo s celin južneje od Evrope, in s tem še dodatno navdušila občinstvo.

Po odmoru je ponovno nastopil orkester, ki je odigral še Simfonijo št. 32 v G‑duru W. A. Mozarta. Izvedba ene najkrajših simfonij v zgodovini glasbe je bila navdušujoča. Dirigent nas je z orkestrom prestavil v obdobje klasicizma in nam prikazal pristno izkušnjo takratnega komornega dvornega muziciranja. Simfoniji, ki po obliki bolj spominja na uverturo, je sledil še Koncert za klavir in orkester št. 1 v C‑duru L. van Beethovna. Orkestru se je na odru kot solistka pridružila Martha Argerich. Že v orkestrskem uvodu je pianistka s prstno igro po nogah igrala z orkestrom in se postavila s tem v pozicijo “biti del orkestra”. Zato tudi ne preseneča dejstvo, da je imela vse vstope zelo direktne – brez vsakršnih pavz oz. vdihov med orkestrskimi in solističnimi deli. V prvem stavku je bilo tudi zanimivo razmerje, da je orkester pogosteje zaključeval fraze nekoliko dlje kot jih je klavir, kar je bilo opazno predvsem z vidika, da je bila skupna igra med njima na zelo visokem nivoju – tako tehnično kot (in predvsem) muzikalno. Drugi stavek je bil v znamenju intenzivnosti v sicer umirjenem karakterju. Še najbolj je bil moteč kašelj občinstva, ki je na neki točki zmotil celo samega dirigenta, ki je to jasno pokazal z gesto . Tudi sicer je celotno izkušnjo dogodka najbolj zmotilo občinstvo z zelo glasnim kašljanjem, ki je preseglo mejo spoštljivosti tako do ostalih poslušalcev in predvsem do izvajalcev. Koncert je zaključil tretji stavek rondojevske oblike. Čeprav je bil za izvajalci že dobršen del večera, je bil tudi ta stavek odigran čudovito. Zelo dober orkester, kjer je na trenutke iz celostnega slušnega vtisa izpadel samo kakšen preoster solo vložek koga od orkestrašev, je vrhunsko dopolnila Martha Argerich, ki je poskrbela, da je rondo, kjer gre za nenehno ponavljanje motivov, ostal zanimiv. Prikazala je izjemno inovativnost in z vsako repeticijo prinesla novo perspektivo na sam skladateljev material.

Posledica so bile stoječe ovacije polne Gallusove dvorane, ki so bile namenjena čisto vsem izvajalcem. Še najbolj prisrčno pa je bilo to, da sta jih Gábor Takács-Nagy in Martha Argerich prejela z neverjetno skromnostjo in preprostostjo, kar je še v drugi luči pokazalo, za kako odlična umetnika gre. Zato lahko rečemo, da je drugi koncert Zlatega abonmaja upravičil svoj sloves in več kot zadovoljil apetite vseh glasbenih navdušencev.

Komorni orkester Franza Liszta