5. maj, 2016 / Glasba

Tine Hafner: “Če želiš pritegniti mlade, moraš delati na terenu. Tudi dober seznam nastopajočih ne more nadomestiti dela na terenu. Nujna je aktivistična nota.”

Jan
Podbevšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Tine Hafner je v spomin na svojega pokojnega očeta leta 2009 vzpostavil slednjemu v čast vsakoletni glasbeni memorial. Festival je v osmih letih prerasel okvirje začetno zamišljenega spomina na unikatnega profesorja matematike in  strastnega ljubitelja raznoterih godb, glasb in muzik ter postal festival, ki vsako leto ponudi najbolj relevantne domače in regijske glasbenike. Letos je številnim prizoriščem po Gorenjskem Memorial dodal še dogajanje v Cerknem. Festival In Memoriam Prof. Peter Hafner je eden najzanimivejših domačih ne-poletnih festivalov. Je vitalen in se še vedno razvija. Potenciala je ogromno. Upajmo, da ga bodo kot takšnega v prihodnje dojele tudi lokalne oblasti. S Tinetom smo se pogovarjali o njegovem očetu, ideji, nastanku in financiranju festivala, MENTu, kulturni situaciji na Gorenjskem in njegovih osebnih naj koncertnih željah. Izčrpno. Festival se pričenja danes (Borghesia, Prismojeni profesorji bluesa, Edo Maajka, Pridjevi, Marko Brecelj, Pižama …). Ne zamudite ga!

 

Ob pogledu na nenavadno ime festivala vsakemu naprej pade v oči ime profesorja Petra Hafnerja. Kdo je to bil? Tudi v Ljubljano se sliši, da je bil profesor legendaren lik.

 

Prof. Peter Hafner je moj pokojni oče, delal pa je kot profesor matematike na škofjeloški gimnaziji. Na glasbeni sceni je bil prisoten od pojava punka dalje. Ne sicer ravno v organizacijskem smislu, čeprav je v zadnjih letih pripravljal tematske glasbene večere v Rdeči ostrigi. Osebno sem pri njem najbolj cenil, da za razliko od svoje generacije nikoli ni ostal ujetnik svoje mladosti, v njegovem primeru osemdesetih, ampak je sledil glasbi vse do svoje smrti leta 2009. Njega si lahko videl na jazzovskem torku v Cankarjevem domu, naslednji dan na Metelkovi, potem v Cerknem, nato v Rdeči ostrigi; skratka, šlo je za raziskovalca glasbe.

 

Ta nenavadna kombinacija profesorja matematike in glasbenega navdušenca ga je precej zaznamovala. Vsaj na prvo žogo te povezave niso najbolj pogoste ali očitne. Da je bil Peter res poseben človek, pričajo tudi njegove šolske prigode. Naj jih nekaj opišem.

 

Še pred začetkom novega tisočletja, ko so se začenjale resnejše komercialne uporabe interneta pri nas, je enega dijaka, ki je nosil majico Dead Kennedysov z napisom “Too Drunk to Fuck”, vprašal po tem, če pozna album Fresh Fruit for Rotting Vegetables. Seveda dijak ni nosil majice zaradi zasedbe, temveč zaradi napisa. Oče se je sredi šolske ure odpravil do računalnika v knjižnici, sprintal nekaj podatkov o zasedbi z interneta, prinesel liste dijaku in mu rekel: “Da boš sploh vedel, čigavo majico nosiš.”

 

Praktično nikoli se ni posluževal pošiljanja ljudi iz razreda. Ljudje so se na njegovih urah imeli dobro, poučeval je na precej nenavadne načine, a takšne, da je znal ljudem približati matematiko. Oče je pred pisanjem testa slučajno videl, da ima nekdo plonk listek res mini formata. Skočil je do fotokopirnice, kjer je v tem istem mini formatu natisnil test. Ob prihodu v razred je vsem razdelil normalni A4 format testa, temu dijaku pa ta mini format testa. In rekel: “Na, da bo pravi format.” Če bi meni nekdo to naredil, ne bi nikoli več plonkal. Prav s takšnimi potezami si je tudi pridobil veliko spoštovanja. Podobnih zgodb je nešteto.

 

Bilo je vsem znano, da sta bila pri njemu zelo jasno ločena delo v šoli in druženje po tem. Čeprav je šel s svojimi dijaki velikokrat na pivo, jim je dal vedeti, da naj tega ne izkoriščajo med poukom. Imel je veliko spoštovanje. Tudi ko je enkrat na leto koga ven poslal, je to naredil glasbeno. Pokazal je na vrata in rekel: “Tam so Jim Morrison i drugovi.”

 

 

Peter Hafner

Peter Hafner

 

 

Po opisih sodeč je bil unikat.

 

Ja, res je. Če se zdej vrnem samo k glasbenemu kontekstu Petrovega življenja, je pomenljivo tudi naslednje. Sedma zvečer je bila za njega sveta. Četudi smo šli kdaj na kakšen obisk, smo morali biti ob tej uri nujno doma, ker je Pero želel poslušati in posneti vsakokratno Tolpo bumov. Če je meni kot mulcu kdaj naročil, da moram posneti Toplo bumov, in sem jo kot zmedeni osnovnošolec tu pa tam pozabil, sem se raje naredil, da spim, kot da bi se moral z njim soočiti.

 

Doma imamo čez tisoč avdio kaset Tolpe bumov in Razširjamo obzorja. Morda imamo celo več arhiva iz devetdesetih kot sam Radio Študent. (smeh)

 

Zanimivo je tudi to, da tako kot jaz ni imel izpita za avto in se je velikokrat na koncerte po Sloveniji vozil kar s kolesom.

 

Če se premakneva iz samega lika k festivalu. Kako je nastal In Memoriam Prof. Peter Hafner?

 

Alter-Fest je bil neke vrste predhodnik našega festivala, vendar danes se ju velikokrat narobe enači. Alter-Fest se je pričel leta 2005, ko sem bil star 18 let. S prijatelji smo v tistem gimnazijskem obdobju veliko hodili po različnih festivalih, še posebej nam je bil všeč Krawal v Železnikih. Prišel sem na idejo, da bi lahko nekaj podobnega naredili tudi v Škofji Loki. Takrat smo potem tudi rekli Perotu, če bi se nam pridružil in nam pomagal z idejami. Na prvih dveh edicijah festivala je med in po koncertih tudi glasbo vrtel. Seveda smo že takoj na začetku udarili ob klasične probleme birokracije, ki seveda zahteva, da so vsi elementi legalni, npr. šank itd. Zato smo na koncu pristali v Ostrigi. Res je bilo dobro.

 

Nato pa je prišlo leto 2009, 13. marec, ko Perota ni bilo več. Ko sem ga zadnjič v življenju še videl (preden so ga odnesli pogrebniki iz naše hiše), mi je nekaj globoko v meni reklo, da mu bom posvetil festival. Ravno v tem času tisto leto smo z ekipo kolegov pripravljali tudi peti Alter-Fest. Predlagal sem, če bi ga posvetili Petru Hafnerju, hkrati pa bi finančno pomagali tudi mojemu bratu Juretu, profesionalnemu deskarju na snegu in nekdanjemu svetovnemu mladinskemu prvaku v paralelnem veleslalomu. Takratni line-up je bil pretežno sestavljen iz ljudi, s katerimi sem se tekom organiziranja Alter-Festa spoprijateljil. To so bili Damir Avdić, Marko Brecelj, Tomaž Pengov, Dani Kavaš, Tovariš Strmoglavljen, Nikki Louder, Muškat Hamubrg, Ana Pupedan …

 

Odziv je bil takrat res dober. Na festival je prišlo ogromno sorodnikov, nekdanjih Petrovih dijakov, polno ljudi. Ta izvedba festivala je bila seveda mišljena kot enkratni dogodek. Vendar bolj ko se je približeval isti čas prihodnje leto,  bolj sem premišljeval o tem, da naj gre Alter-Fest svojo pot, mi pa z memorialom nadaljujemo. Naj se vzpostavi ta po vzoru katoliških obletnih maš kot glasbena obletna maša. Skozi čas se je sicer struktura publike na festivalu precej spremenila, manj je sorodnikov in sopotnikov Petra, in več ljudi, ki ga niso nikoli poznali. Kar ni nič slabega, saj se tako nove in nove generacije spoznavajo z njim.

 

 

Tine in Peter

Tine in Peter Hafner, Pri rdeči ostrigi

 

Kako se je festival razvijal skozi leta? Je že vsa leta v Ostrigi? Ima morda festival kakšno intenco, da bi bil nekega dne večjih dimenzij ali bi ga rad zadržal v klubskem ozračju?

 

Prve štiri leta je bil zelo orientiran na Ostrigo, peto leto pa smo ga počasi potisnili v Loko, šesto leto je bil prisoten po celem mestu, lansko leto smo dodali še Kranj in letos še Cerkno. Kar se tiče razvoja bi rekel, da je moja filozofija ta, da mora festival organsko rasti. To poskušam stalno zasledovati. Drugo leto sem si predstavljal, da bo podobna struktura publike, kot je bila prvo leto, in sem si že zamislil ta festival kot nekakšno platformo za razvoj mladih in še neuveljavljenih bendov. Takrat so npr. pri nas nastopili še ne eno leto stari Nina Bulatovix. Čez čas sem ugotovil, da za to mi v Škofji Loki nimamo pogojev, predvsem finančnih. Nato sem začel eksperimentirati. K četrti ediciji je z manjšim finančnim vložkom zraven pristopil Klub škofjeloških študentov, potem pa sem videl, da bo potrebno pripeljati bolj znane zasedbe, če želim, da bo tudi podtalne zasedbe videlo več kot osemdeset ljudi. Takrat sem potem dobil denar na enem razpisu, nekaj je prispeval Elektro Gorenjska, še bolj se je vključil Klub škofjeloških študentov in festival je začel rasti. Zadnja tri leta smo podprti s strani Ministrstva za kulturo, kar nam je močno olajšalo delo. Veliko lažje je delati z nekim zagotovljenim zneskom denarja, kjer nisi odvisen samo od morebitnih sponzorjev ali prodanih vstopnic. To ti prinese možnost planiranja in eksperimentiranja.

 

Ne bojiš se delati napak. 

 

Tako je. Jaz si lahko zdaj privoščim tudi takšen eksperiment in seznam nastopajočih, ki bi ga finančno pokrili tudi samo z obiskovalci iz drugih krajev Slovenije. Naslednje leto za konec tega štiriletnega obdobja podpore Ministrstva želimo pokazati, da nam je podpora pomagala, in dvigniti festival na najvišji nivo do sedaj.

 

Že od začetka nismo želeli biti samo glasbeni festival in v zadnjih treh letih nam to kar zelo dobro uspeva. Postavljamo razstave, izpeljemo kakšno okroglo mizo, se lotimo družbeno kritičnih vsebin, gledamo filme, skratka nismo samo glasben festival, temveč tudi širše kulturno-izobraževalen.

 

Kar pa se tiče same velikosti, pa trenutno niti nimam ambicij niti si ne predstavljam, da bi ta festival postal megalomanski dogodek. Glede intimnosti pa se da, seveda odvisno od lokacije, govoriti do približno petsto ljudi. Trenutno nimamo nekih mega planov, recimo napolniti Škofjeloški grad, nikoli pa ne veš. Je pa to potem spet povsem nova faza projekta, nov zalogaj.

 

 

publika fest bolje

Publika na Memorialu, Pri rdeči ostrigi // 2013

 

 

Gleda na seznam nastopajočih se zdi, da imaš precej izdelana merila za glasbeni izbor. Kaj vse spada v vašo glasbeno programsko shemo? Kako izbiraš glasbenike in bende?

 

Najraje vidim, če pridejo zasedbe, ki jih cenim tako glasbeno kot tudi drugače. Še posebej v začetku je bilo to v ospredju, a tudi danes je to še do neke mere prisotno. Podobno kot Peter ni ostal v osemdesetih, tudi mi poskušamo slediti razvoju glasbe in glasbenih scen. Smo žanrski raznoliki in odprti. Da pa ni preveč vse skupaj konfuzno, poskušamo en petek posvetiti kitarski muziki in drugega elektronski. Obe oznaki jemljem zelo široko. Pod elektronsko štejem tudi npr. Moveknowledgement in pa Dubzillo – pomembno je, da se uporablja neke elektronske elemente. Podobno je s kitarskim delom, kjer prepletamo vse – od garaže do psihedelije. Sem spadajo seveda tudi metalci, čeprav metal zasedbe, zanimivo, nismo še nikoli gostili.

 

Po pregledu seznamov nastopajočih bi rekel, da gre večinoma za bolj ali manj znane face znotraj alternativnih godb, za face, ki so večinoma v ospredju na Radiu Študent, Hrupmag in Mladini?

 

Ja, s tem bi se strinjal.

 

Torej je selekcija reportoarja vezana na njihove glasbene izbore?

 

Ne, tega pa ne bi rekel. Dejstvo je, da se pokrivajo, ni pa nujno. Včasih smo mi tisti, ki od njih prevzamemo ideje, zgodi pa se tudi, da oni pri nas vidijo kakšen zanimiv bend. Vsako leto sem poskusil v ospredje postaviti zasedbe, ki so bili tudi tem medijem še razmeroma neznani. Leta 2010 smo gostili Bakalino in Nino Bulatovix, ki jih takrat ni poznal še nihče. Prav tako je leta 2011 le redko kdo poznal Punčke ali pa kasneje Vlasto Popić. Haiku Garden so pri nas lani nastopili par mesecev po tem, ko so imeli prvi špil. Prav tako pred leti Arhibald Arhibaldovich.

 

 

napravi mi dete 2012 hafner

Napravi mi dete // 2012 // Foto: Aljaž Hafner

 

Najverjetneje se v zadnjih dneh precej pojavlja to vprašanje, ker je precej očitno, pa vendarle: zakaj ste festival premaknila s konca septembra na začetek maja?

 

Ja, res me ogromno ljudi to sprašuje. Ni pa nič posebnega v ozadju. Z isto skupino ljudi, ki delamo Memorial, ustvarjamo še en festival, ki se imenuje Pisana Loka. Problem je terminske narave. Poteka namreč deset dni konec avgusta. V zadnjih dveh letih nas je sosledje teh dveh festivalov popolnoma izmučilo in je bilo vedno težje izpeljati še Memorial. Pa tudi to bi še šlo. Drugi razlog za prestavitev pa je še število preostalih dogodkov v tistem mesecu oz. dveh. V prvi polovici leta se ne dogaja praktično nič, v avgustu, septembru in oktobru pa je ogromno zadev, da ne omenjam otvoritve klubske sezone v ne tako oddaljeni Ljubljani, Cerknem itn. Tudi za ljudi, ki bi radi prišli na več stvari, je to finančno precejšen zalogaj, pa še maj je vremensko bolj ugoden od konca septembra in začetka oktobra.

 

Prej si govoril, da je vaš glavni oz. najbolj stabilni finančni vir podpora Ministrstva za kulturo. Zanima me, ali je kakšna možnost, da bi se financirali tudi s strani oglaševalcev? Bi festival take vrste lahko bil zanimiv za oglaševanje ali pa za sponzorstva?

 

Poskušal sem navezati stik z mediji, kot so Mladina in Radio Študent, ki so nam vsebinsko blizu in bi lahko pokrivali podobne vsebine. Vendar se v trenutnih težkih razmerah že sami borijo iz dneva v dan, kaj šele, da bi koga sponzorirali. Rekel sem sicer tudi »dajte oglaševati festival, pa bomo kak oder poimenoval po vas«, vendar si tudi tega ne morejo privoščiti. Želijo seveda kar se da dobro izkoristiti svoj reklamni prostor. S sponzorstvi je ponavadi tako, da se do njih pride samo, če kdo nekoga pozna, pa še to mora biti ta donator vezan na malo bolj drugačno glasbo. Skeptičen sem do tega, ali je lahko festival tega tipa v Sloveniji zanimiv za oglaševalce. Po drugi strani pa, očitno je lahko zanimiv. Tako je letos sponzor festivala postal Elektro Gorenjska, ki se mu na tem mestu zahvaljujem za podporo.

 

Kako razumeš festival MENT? Pri njem ne gre samo za navaden glasbeni festival, ampak je tudi mesto srečanj raznoterih glasbenih profesionalcev, od menedžerjev do organizatorjev koncertov. Kak pomen ima po tvoje ta platforma in kak pomen ima za vaš festival?

 

MENT gledam zelo pozitivno, mislim pa, da ima še več potenciala. Za sceno se mi zdi izredno pozitivno, da naši bendi igrajo pred polnimi klubi ali pa pred polno Šiško. Super je MENT tudi zaradi tega, ker na njem lahko na novo spoznaš kakšno glasbeno sceno iz sosednjih držav. Mi smo zelo fokusirani predvsem na Balkan, veliko slabše pa poznamo dogajanje na Madžarskem, v Italiji in v Avstriji. Ta področja zelo malo raziskujemo, kaj šele baltske scene, s katerimi se MENT močno povezuje. Iz tega vidika je tudi zame kot organizatorja koncertov ta festival zanimiv, ker tu vidim določene zanimive bende, ki bi jih drugače težko videl. Letos na primer sem se že menil z Belorusi Super Besse za koncert v Loki v okviri enega dogodka. MENT se mi zdi pomemben tudi z vidika mreženja. Na njem vem, da bom videl ljudi iz cele Slovenije, ki delajo podobne stvari kot mi. Da se enkrat za razliko tudi v živo kaj pomenimo in ne samo preko mailov.

 

Ni pa na MENTu vse tako super. Konferenčnega dela sem se sicer udeležil samo prvo leto. Super mi je bilo poslušat panele, a za nas festival niso imeli nobenega pomena. Tam so govorili ljudje s festivalov, kjer ima njihov najmanjši oder tak »budget« kot naš cel festival. Seveda je povezovanje ok, ampak zdelo se mi je, da je šlo predvsem za povezovanje velikih rib. Kaj pa mi, male ribe? Bil sem razočaran zaradi tega, ker se mi je zdelo, da za to periferno, podtalno sceno festival ni bil produktiven. Zanimiv ja, produktiven ne. Kot pa sem že prej rekel, vsekakor verjamem v MENT in mislim, da bi ne samo lahko, ampak moral omogočati tudi malim, da imajo več od njega. Tudi bendi, ki so tam, so prišli iz majhnih prizorišč, iz klubov. Za moje pojme bi morali imeti še nekaj za manjše ribe.

 

Manjka ti torej neka platforma, ki bi povezovala manjše organizatorje na širšem področju?

 

Ja, to ja. Saj v Sloveniji se vsi poznamo, bilo pa bi se zanimivo povezati s podobnimi malimi organizatorji iz vsaj sosednjih držav.

 

Ko sem malo pregledal vaš program, sem ugotovil, da vi povezujete prav vse prostore na Gorenjskem (Layerjeva hiša, C.M.A.K. Cerkno, Pri Rdeči ostrigi …), kjer se odvijajo redno ali občasno dogodki alternativnejših godb. Manjka samo kranjski Trainstation Squat. Kakšno je sicer doživljanje drugačne glasbe na Gorenjskem? Koliko se sploh posluša alternative?

 

Gorenjska je regijsko precej nenavadna. Imaš Kranj in Škofjo Loko, občasno so tu še Železniki, potem se pa že ustavi. Sama Gorenjska je sicer velika, vendar najbrž tudi ti nisi še nikoli slišal za kakšne prostore iz Bohinja, Jesenic, Tržiča in Radovljice.

 

V Kranju so vse te omenjene muzike zelo zastopane. Trenutno imamo kar dve prizorišči, Layerjeva hiša in Trainstation SubArt, ki zelo dobro delata, v Škofji Loki pa je v ospredju Pri rdeči ostrigi, ki pa od leta 2014 dalje nima več rednega programa. Finančno ta ni bil vzdržen. Dogodki v Ostrigi se še odvijajo, vendar zelo sporadično. Vendar je z Memorialom in še nekaj dogodki to še vedno oporišče drugačne glasbe. Zastopanost kvantitativno ni slaba, je pa skoncetrirana na ta tri središča.

 

Koliko se ti zdi, da so danes mladi še raziskovalci glasbe? Če primerjaš, na primer, s svojo generacijo?

 

Težko rečem. Že iz svoje generacije sem poznal zelo malo ljudi, ki so bili glasbeni raziskovalci. Če dam konkreten primer Punčk – odkril sem jih, ko so bile stare osemnajst let in so imele par koncertov za seboj, in jih takrat v okviru YugoReza predstavil. YugoRez je bil nekaj podobnega kot malo kasneje YuGo v Kino Šiška. Moja filozofija je bila naslednja: »Odfukimo vso to glasbeno jugonostalgijo in pokažimo, da na tem območju še nastajajo zanimivi bendi«. Takrat sem našel kopico bendov preko Myspacea, vendar sem bil eden redkih, ki je tako raziskoval. Sem ter tja so šli mladi na kak znan plac, kjer glasbe niso poznali, niso pa bili kar pripravljeni hoditi naokoli.

 

Dovzetnost za glasbo obstaja. Tudi za alternativo. Je pa težko o tem posplošeno govoriti, zato bom dal dva primera. Meni so v Škofji Loki starejši nenehno govorili, da danes mladih več kitare ne zanimajo. Edino, kar naj bi jih zanimalo, je bila komercialna elektronika. Jaz sem temu nasedel. Kmalu po tem so mi Koala Voice pokazali tudi čisto drugo plat dogajanja pri mladih in me demantirali. Še pred Klubskim maratonom in malo po zmagi na Špil ligi, ko so bili še vedno »no name«, so dijaki pripravili v Ostrigi koncert, na katerega je prišlo več kot sto mladih. Če bi ga jaz organiziral, bi jih bilo težko več kot dvajset. Bili so sposobni mobilizirati vse svoje sošolce in prijatelje.

 

To so druga generacija in tudi mi, ki smo samo deset let starejših od njih, nimamo dobrega vpogleda in dostopa do tega, kaj jim dogaja. Zato je na to vprašanje težko odgovoriti enoznačno. Jaz zelo težko prepričam enega mulca, naj gre na Memorial, kjer bodo za njega nastopali sami neznani bendi. Njegovi sošolci bi ga v to takoj prepričali. Zelo dolgo časa sem bil prepričan, da mlajših generacij ne zanima več glasba, ampak zdaj vidim, da ni tako. To sem videl tudi pri pomoči na festivalu Pisana Loka, kjer nam je prostovoljno pomagalo dvajset dijakov, ki so po koncu festivala spraševali, ali bo letos tudi Memorial in če lahko kako pomagajo. Če želiš pritegniti mlade, moraš delati na terenu. Mi se prevečkrat zaciklamo v »konzumerstvo«, kjer mislimo, da lahko dober seznam nastopajočih nadomesti delo na terenu. Nujna je aktivistična nota. Poskrbeti moraš, da stalno prihajajo novi in novi ljudje v mladinske centre in samonikla prizorišča. Bojim se, da bo po celi državi nastal generacijski prepad in potem bo najlažje reči, da mladi niso zainteresirani.

 

 

n'toko 2011

N’toko // 2011 // Foto: Grega Mali

 

 

Ok, še tri »pop in« vprašanja? Česa se letos najbolj veseliš?

 

Tega, da sem dobil razlog, da bom moral festival drugam prestaviti. (smeh) Konkretno se najbolj veselim tega, da gremo v Cerkno, težko pa izpostavim en bend. Morda se še najbolj veselim dveh velikih večerov, torej nastopov Borghesie in Eda Maajke.

 

Se ti kakšen bend ali posameznik iz regije že vsa ta leta izmika, pa bi ga rad videl na odru Ostrige?

 

Ni nekaj takega. Morda kakšna manjša stvar, ampak te bom že še pripeljal. Zdaj sem se spomnil: res bi delal TBF.

 

Kaj pa kak tuj bend?

 

Sanjam že zelo dolgo o tem, da bi The Fall videl enkrat v Škofji Loki, preden Mark E. Smith umre. Na Terraneu 2011 je bil res briljanten. Mark E. Smith je res noro posrečen, prezenten in karizmatičen. Kot da bi Blaža Ogorevca postavil na oder in mu dodelil bend. Samo smejal sem se njegovim dogodivščinam na odru, ko je tekom koncerta kitaristu izklapljal ojačevalec, vrgel leder jakno na činele in na koncu dal bodička svoji ženi za klaviaturami.

 

 

 

 

Tine Hafner