31. 3. 2021 / Glasba / Recenzija

shame: Drunk Tank Pink

Datum izida: 15. januar 2021 
Založba: Dean Oceans
Produkcija: James Ford

Shame je britanska alternativna post punk skupina, ki prihaja iz južnega Londona. Zasedbo sestavljajo Eddie Green (kitara), Josh Finerty (bas kitara), Charlie Forbes (bobni), Sean Coyle-Smith (kitara) in Charlie Steen (vokal). Drunk Tank Pink je njihovi drugi studijski album, ki je bolj kompleksen in zrel kot njihov prvi album z naslovom Songs of Price.

Na svojem novem albumu so shame v središče obravnave postavili notranji konflikt človeka in njegovo izolacijo od sveta okoli njega. Drunk Tank Pink lirično opiše idejo iskanja novega sebe in kako se naučiti živeti s samim seboj. Album je natančno izklesal plodoviti producent James Ford, ki je najbolj znan po sodelovanju z Arctic Monkeys.

Ideja za naslov albuma temelji na barvi, za katero po raziskavi dr. Alexandra Schaussa verjamemo, da predstavlja zatiranje nasilja. Sama niansa te roza barve je dobila ime “Drunk Tank Pink” ali “Baker-Miller pink”, ker so jo uporabljali v celicah ameriških zaporov.

Na albumu Drunk Tank Pink se močno čuti vpliv ameriške skupine Talking Heads, najljubše skupine kitarista zasedbe Seana Coyle-Smitha, in dveh angleških skupin Wire in Idles. Album ni v nobenem oziru posebna zvočno-tematska inovacija, bend shame na njem nadaljuje izročilo post-punk glasbe 80-ih in 90-ih. 

Plošča je sestavljena iz enajstih skladb, ki opisujejo človeški občutek zlomljenega srca in kako človek na koncu ostane samo z lastnimi mislimi. V Drunk Tank Pink se pisec besedil in vokalist Charlie Steen osredotoči na svojo notranjost in tesnobo človeškega uma v času, ko je ločen od preostalega sveta. Skladbe govorijo tudi o sanjarjenjih, podzavesti ter človeški odtujenosti.

Skladba “Alphabet”:

Vsebina albuma je kontrastna: vsebuje namreč tako dinamične in energične skladbe kot tudi melanholične. Album se odpira s skladbo “Alphabet”, ki je bila prvič predstavljena širši javnosti že v septembru in je proizvod težkega obdobja začetne izolacije v času koronavirusa, v katerem je vokalist Steen na novo odkril samega sebe, in nadrealističnih sanjarjenj, ki jih režiser Tegen Williams prikaže v odličnem videu za to skladbo. Steen opiše skladbo kot direktno vprašanje “Are you waiting/to feel good?”, z njim pa meri na vprašanje zadovoljstva in notranjega miru v življenju. Sledi “Nigel Hitter”, najnovejši singel benda, ki ga sami opišejo kot enega izmed temeljev albuma. Fokus skladbe je na prikazu vsakodnevnih rutin, ki so ponazorjene s ponavljanjem besed “It just goes on”. V vokalu se čuti monotonija, ki jo prinaša že začetek skladbe in narašča v vedno bolj energičen kaotičen konec.

S pesmijo “Born in Luton” se ni težko identificirati, saj govori o številnih težkih spremembah v obdobju lastnega odraščanja. V “March Day” najdemo zvočni kolaž med kitaro in bobni, ki ga dopolnjujejo monotone vokalne besede. Peta skladba na albumu je “Water In the Well”, ki vsebuje new wave vibracije in optimističen impulz, obarvan z energičnimi bobni in prijaznimi kitarskimi riffi. V sredini albuma kot katarza nastopi najpomembnejša skladba na albumu, “Snow Day”. Dramatična in ranljiva zgodba, podprta s Steenovim zlomljenim srcem in redukcijo samega sebe na škatlico lastnih čustev. Pri njej gre za turbulentni mešanico emocionalnega prepleta, na eni strani občutka brezizhodnosti, na drugi strani pa volje za novi začetek, ki se zvočno odraža v ponavljajočem intrigantnem kitarskem motivu.

Skladba “Water in the Well”:

Naslednja – “Human, for a Minute” – je še ena, ki izrazi Steenovo osamljenost in ranljivost z besedami “Why don’t you stay, just for today”, zvočno pa je zgrajena preko melanholičnih repetitivnih glasbenih struktur. “Great Dog” je osma in najkrajša skladba na albumu, z močnim in energičnim ritmom. Naslednja pesem z imenom “6/1” je v celoti pankerska, saj gre za dinamično in hitro skladbo, ki nosi s seboj občutek vojne in mučenja. “Harsh Degrees” je skladba, v kateri se človek kaotično znajde v svojih mislih, in nas kot vodnik pripelje do zadnje skladbe, “Station Wagon”, ki je bolj mirnega tempa. Ta označi spokoj in vstajanje v novo življenje, razbremenjeno lastne identitetne krize.

Pri albumu gre za spreten kolaž med dinamičnimi ritmi in melanholičnim razpoloženjem, za igro med indie-jem, alternativnim rockom in post-punkom. Z novim dolgometražcem so shame razvili svojo glasbeno identiteto v smeri večje unikatnosti in dokončno glasbeno odrasli. Poleg tega pa jim je uspelo tudi to, da se v času “nove realnosti” vsi najdemo v tekstih albuma Drunk Tank Pink.

Skladba “Snow Day”:

               
shame - Drunk Tank Pink