9. junij, 2016 / Glasba

Marko Hatlak: “Muzika ni teorija, treba jo je čutiti.”

Jan
Podbevšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Harmonikaš vseh zvrsti in strasti – Marko Hatlak. Na intervjuje bi lahko odgovarjal vsakodnevno, saj ima koncert skoraj vsak večer. Kljub temu se na odru vedno znova kaže v drugačni luči: nastopa kot klasični glasbenik, igra tango s FUNtangom ali z mednarodno priznanim violinistom Stefanom Milenkovićem in s Kapobando predstavlja etno “musko”. Njegov najnovejši projekt je Marko Hatlak band, s katerim se bo prvič predstavil v petek, 10. 6. 2016, v Kinu Šiška. Ta je po svoje revolucionaren, saj ne le da ima Hatlak “svoj band”, ampak se nam bo predstavil tudi z avtorsko glasbo in vokalom. Odgovor na vprašanje, zakaj je Hatlak tako večplasten, prodirajoč in so njegovi koncerti več kot vredni obiska, se ponuja v spodnjem intervjuju.

 

 

Vam je klasična glasba dala kaj, česar drugi glasbeniki nimajo?
Vsekakor je klasična glasba osnova vsem glasbenim stilom. Naučiš se tehnike, lestvic, branja not … Gre za pristop, kjer imaš na nek način vse podano, zapisano; ne sme te zanesti, čeprav te včasih sama glasba sili v to, da bi odjadral na čustvih. Po svoje občudujem jazziste, ki igrajo nekako v “šifrah”, imajo podano melodijo, potem pa sami (s pomočjo zapisanih harmonij) kot kreatorji oblikujejo glasbo, da ta zares zazveni v pravi luči, s pravo barvo. V klasični glasbi tega ni, zato mora biti vse popolnoma natančno in kontrolirano odigrano. Ta “nadzor” je potem podlaga vsem zvrstem in pristopom igranja, ki jih izvajam.

 

Kdaj ste začutili, da ste se “izčrpali” v klasični glasbi in je čas za nove stile, zvrsti?
Ne morem reči, da sem se izčrpal v klasični glasbi, saj jo še vedno izvajam in imam v mislih nove projekte. Me pa zanima veliko stvari in v sebi dolgo nosim ideje, želje, projekte, ki si jih želim izvesti nekoč v prihodnosti. Najnovejši projekt z “lastnim” bandom me je “žgečkal” že dolgo in lanski nastop z Big bandom RTV Slovenija je sprožil dokončno odločitev, da ustanovim še svoj band s še sedmimi odličnimi glasbeniki. Seveda sem sprva izhajal iz klasične glasbe, ki je zaznamovala moje prve projekte, vendar so me navduševale tudi druge zvrsti in tako sem razširil njihov spekter. Ne gre za “razvoj”, ampak ustvarjanje prostora za nove pristope in izzive. Komponiral sem že prej, vendar sem šele sedaj začutil, da je čas, da se predstavim tudi v tej avtorski luči, kot pevec in ne le s harmoniko.

 

So vaše izkušnje in igranje ostalih zvrsti vplivale na zdajšnje izvajanje klasične glasbe?
Predvsem bolj jasno opazim razlike med zvrstmi, vidim več podrobnosti in posebnosti, ki delajo zvrst samosvojo. Pri izvajanju klasične glasbe je pomemben notranji mir, gre za poduhovljen nastop, brez odvečnih kretenj, ton in karakter sta drugačna, saj ne nazadnje izvajamo “stare” avtorje iz drugih obdobji, zato je potreben tudi drugačen pristop. Sicer pa se mi trenutno meša od vadenja, res je noro! Poskušam se osredotočiti na vsak projekt posebej, ga čim bolje pripraviti in ohranjati visoko kvaliteto. Sem pač svobodni umetnik, kar sem si želel postati, vendar na ta način ne morem izbirati, kdaj bi počival in igral, koliko koncertov bi imel in kako bi jih razporedil. V prihodnjih dneh me najprej čaka nastop z Marko Hatlak bandom v Kinu Šiška, nato nastop s FUNtangom in baletom SNG Opera in balet Ljubljana na Kongresnem trgu, potem solo (klasičen) koncert v Augsburgu itd.

 

Kakšne se vam zdijo razmere v klasični glasbi danes (popularnost, prihodnost, položaj mladega umetnika …)?
Danes je prostora za zelo malo zvezdnikov, trg ne ponuja veliko možnosti, bolj so na udaru druge zvrsti, npr. tehno glasba. Bolj je prisoten koncept nekakšnih inštalacij, ki večkrat ne zahtevajo posebne kvalitete, čeprav se meni ta zdi zelo pomembna. Mogoče je nekoliko več prostora v državah, kot sta ZDA in Nemčija, kjer še vedno obstajajo in nastajajo novi “zvezdniki klasične glasbe”. Vendar pa tudi publika ni več osredotočena zgolj na par zvrsti, ampak se je razširila na vse obstoječe tokove v glasbi, ki jih ni malo. Danes ni več dovolj, da si “samo” dober, poleg glasbenika moraš biti tudi menedžer, športnik, psiholog itd. Poleg tega je velikokrat odločujoče, da si ob pravem času na pravem mestu, s kom sodeluješ … Finančno se v klasični glasbi ne splača vztrajati, zato se to počne za dušo in posredovanje sporočil svetu, publiki, ki te posluša.

 

Po klasični glasbi ste najprej odločili za raziskovanje tanga. Kaj je pripeljalo do sodelovanja z različnimi zasedbami, s katerimi ste izvajali/izvajate tango (Distango, FUNtango, Milenković)?
Najprej sem tango, še v času študija v Nemčiji, izvajal s skupino Distango. Leta 2004 je sledila ustanovitev skupine FUNtango, ki je prav tako kvintet. Potem pa sem bil na koncertu Stefana Milenkovića in ta je vprašal, če še kdo občuduje oz. igra tango in vsi so s prstom pokazali name. Sledila je večerja, menjava zgoščenk in na koncu sodelovanje. Nastal je (tokrat) kvartet, kar se precej razlikuje od kvinteta, s še dvema jazz glasbenikoma. Igramo tudi starejši tango, vendar je igrati s takšno legendo, kot je Stefan Milenković, izjemna čast in priložnost, da preizkusiš sebe, kje so (če so) meje in jih hkrati tudi premikaš. Muzika ni teorija, treba jo je čutiti.

 

Potem ste nadaljevali in preizkušali ostale žanre, vse od etno glasbe, jazza, funka, še malo klasike itd. Jemljete vse kot nov izziv ali se vam zdi, da izčrpate neko snov, sebe?
Nobenega projekta ne začnem “iz nič”. Vse stvari se dolgo kujejo, ni dovolj samo navdušenje, potrebno je zbrati ekipo, narediti aranžmaje itd. Vleče te intuicija, vendar je treba izbrano izpeljati na nivoju. Ljubezen in ogromna želja sta začetek, potem je tu še “pravi trenutek” in šele nato (kvalitetna) izvedba. Konkretno pri najnovejšem projektu, Marko Hatlak band, želim ustvariti pravo zabavo, da ljudje uživajo, plešejo, ne pa da pijančujejo – želim, da se prikaže neka spontana virtuoznost. Ne vem, kaj bo nastalo in kam bo vse skupaj peljalo, zagotovo se zgodijo napake, vendar se moramo iz njih učiti in težiti k viziji, ki jo imamo, da smo na koncu zadovoljni vsi (publika in mi).

 

 

marko-hatlak-1_biggalleryimage

 

 

 

Kaj oz. kako izbirate inštrumente in glasbenike, s katerimi načrtujete projekt?
Izbiram oboje hkrati. Nekaj mi mora “narediti v trebuhu”. Ko na primer poslušam Karmen (Pečar Koritnik) med igranjem, se naježim. Ali pa Tadej Kampl, on je prava raketa! Izbiram, ugotavljam, s kom želim sodelovati. Na neki način gre za ljubezen, za žogico, ki si jo podajaš (ali pa si je ne). Vključen sem v nekaj stalnih projektov, ki mi toliko pomenijo, da jih ne želim zaključiti, saj imajo vsi drugačen pristop, igro: Kapobanda je “akustična”, vzameš inštrument in narediš akcijo in kot solist moraš ves efekt ustvariti sam; band je spet drugačna, nova izkušnja … Seveda se včasih, tako kot v ljubezni, zgodijo avanture, tega ne izključujem, vendar na koncu vedno ostane tista prava, skupna, dopolnjujoča se ljubezen.

 

Kje so potem meje? Kaj vas še privlači, katere zvrsti vas še vabijo, kje pa se mogoče res ne vidite?
Za zdaj imam dovolj, trenutno ne potrebujem ničesar (novega) več. Vedno sem si želel svoje projekte, imel sem želje in predstave o tem, kaj bi rad počel, izvajal. Resda to zahteva veliko odgovornosti in dela, ampak saj smo še mladi, si še upamo in zmoremo. Zato si želim eksperimentiranja: trenutno nosim v glavi idejo, da bi sodeloval s sopranistko, tudi z Davidom Šuligojem, ki je basist pri Iztoku Mlakarju in med drugim odličen poznavalec zgodovine glasbe. Razmišljam o številnih projektih, bomo videli, kaj bo, vendar pa se zaenkrat, kljub tempu, ne mislim odpovedati stalnicam.

 

Kako to, da se niste »skomercializirali« kot nekateri drugi klasični glasbeniki (2Cellos, Maksim Mrvica, Vanessa Mei …)?
Jaz nisem tako velik kot našteti glasbeniki. Nimam takšnega števila oboževalcev. Mogoče so si oni izbrali lažjo pot, meni je še vedno pomembno to, kaj čutim in želim sam. Niso mi pomembni samo trendi in želje publike, da bi se obračal zgolj nanje. Včasih pomislim, kako odlična glasbenika sta na primer 2Cellos in se vprašam, zakaj svoje prave kvalitete ne pokažeta na odru. Sam želim dati ljudem predvsem čim bolj kvalitetno in z energijo nabito glasbo. Zavedam se, da z vsakim novim projektom delno “tvegam”, mogoče bodo nekateri rekli, da sem sedaj čisto preveč zašel v zabavne vode in da to ni več to, ampak dokler sem zvest samemu sebi, stojim za tem in želim ljudem dati najboljše.

 

Se publika in koncerti razlikujejo glede na države, kjer igrate? Kaj pa občutki, energija na odru in odzivi občinstva, so odvisni od tega, s katerim projektom oz. zvrstjo nastopite?
Vsekakor so razlike v publiki, saj to po svoje zahteva vsaka zvrst zase. Pri klasični glasbi je vse skupaj zalo ponotranjeno, urejeno, gre za drugačno estetiko. Tukaj se ne ploska med stavki, ni pretiranih vzklikov kot pri nekaterih drugih žanrih, ko nastane cel žur iz koncerta. Na Irskem se ljudem dobesedno “utrga”, to je vik in krik, čustva kar bruhajo iz ljudi, gre za neko sproščanje. Podobno je v Španiji. Na primer v Londonu ali Nemčiji so veliko bolj zadržani: po svoje upravičeno, saj se je tam zgodilo že “vse”, tam so imeli Bacha, Beethovna itd,. Vse to so že doživeli, zato jih je (mogoče) težje prepričati, vendar če igraš srčno in iskreno, publika to začuti in pokaže. Sam rad svoje koncerte tudi moderiram in pri nas je treba publiki najprej dopovedati, naj se sprosti, da je to namen glasbe in da so zato prišli na koncert. Na tej točki potem tudi Slovenci postanemo odlično občinstvo.

 

Kaj pa glasbene kritike, se vam zdijo koristne ali ne, oziroma ali sploh lahko kritiziramo glasbo?
Sam sem mnenja, da ne piši kritike, če ti koncert ni všeč. A ni že dovolj jasen znak, da neki koncert (sploh) ni bil vreden kritike? Gre za ure in ure vloženega dela, ki ga potem nekdo iz “fotelja” sodi, ker se mu pač ne zdi v redu. Ne nazadnje je iz kritike razvidno tudi spoštovanje, ki ga ima kritik, ne le do osebe, ampak tudi do njenega dela in truda, ki ga je morala vložiti: koliko ur vadenja in organizacije je potrebno, da se izpelje neki koncert. Zdi se mi, da kritiki vrednotijo preveč skozi sebe, skozi svoja doživljanja. Morali bi biti “zunanji” komentatorji, ki bi zaobjeli celotno dogajanje, odzive publike, in jih potem posredovali čim bolj objektivno, potem pa naj si vsak posameznik ustvari svoje mnenje, ne da mu je vsiljeno

 

Za konec se obrniva še v prihodnost. Želite vedno samo nastopati in snovati nove projekte ali boste nekoč morda učili oz. počeli kaj drugega?
Gotovo bi nekoč rad učil, vendar sem sedaj na tem vlaku koncertiranja, ki mi pobere ves čas, ampak dokler sem na njem, je potrebno vztrajati, saj ko enkrat izstopiš, težko prideš nazaj. Tudi delo z otroki ti potem kot učitelju vzame ves čas. Zaenkrat me še vedno vodi želja biti pred ljudmi in v tem uživati – glasba mora biti užitek. Vsekakor se v takšnem tempu ne da živeti celo življenje, že zaradi zdravja ne, vendar bom vztrajal, dokler bom čutil, da lahko. Vsekakor bom v glasbi ostal celo življenje, sproti pa bom videl, kje vse se bom udejstvoval: ali bom dirigent, ali bom komponiral, učil, ali pa bom počel še vse kaj drugega.

 

 

Snemanje albuma: https://www.youtube.com/watch?v=8Qz22gEB4m4
Skladba “Ljubljana”: https://www.youtube.com/watch?v=5CAgEz5dfdo

HatlakBand_splet1