Kromatika 7 @Gallusova dvorana, CD, 18. 4. 2019

Neža Marija
Slosar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Prizorišče: Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Datum: 18. 4. 2019

Koncerti predvelikonočnega časa so tradicionalno povezani s sakralnejšimi, marsikdaj temačnejšimi, intimnimi ter vokalno-instrumentalnimi programi. In takšen je bil tudi program 7. cikla Kromatike, kjer se je orkestru RTV Slovenija pridružil Mešani pevski zbor Glasbene matice (pripravil jih je Sebastjan Vrhovnik) ter pevci solisti: Mojca Bitenc, Monika Bohinec, Martin Sušnik in Domen Križaj. Slišali smo dela dveh velikanov evropske klasične in klasicistične glasbe – Josepha Haydna in nekoliko manj klasicističnega Roberta Schuberta.

Koncert je otvorila Simfonija št. 44 v e-molu, imenovana tudi Žalna, Josepha Haydna. Že takoj na začetku smo lahko opazili veliko suverenost dirigenta Rossena Milanova, ki ni pretiraval z gestami in mahanjem, vendar ga je orkester čutil in mu načeloma zelo dobro sledil. Prvi stavek je odlikovala preprostost in sledenje menjavam harmonij. Pogrešali pa smo nekoliko več dialoga v frazah, ki so kompozicijsko sestavljene kot “vprašanja in odgovori”. Drugi stavek, ki je v tej simfoniji zanimivo plesni – menuet s triom, je bil prav tako izveden povsem korektno, kjer bi veljalo izpostaviti izjemno bas sekcijo, poleg katere je zanimivo sedel fagotist. Igrali so intenzivno, vendar ostali orkestraši karakterno niso tako močno sodelovali z njimi, kar je prineslo nekoliko primanjkljaja pri raznovrstnosti karakterjev. Tretji, počasni stavek je zaznamoval nekoliko obotavljajoč se in neroden začetek, kar se je kazalo tudi pri premalo “sladko” odigranih okraskih. Po drugi strani pa smo lahko samo uživali v čudovitem pianu, ki ga je orkester pravzaprav ustvaril v drugem delu stavka. Nasploh je bil orkester pri izvajanju simfonije veliko boljši v tišji dinamiki in pri ritardandih kot pri gradaciji fraz. V tem duhu je odzvenel tudi zadnji stavek, kjer pa lahko pohvalimo tudi tehnično lepo artikulirane hitre note. Orkester je zato upravičeno kljub nekaj možnim izboljšavam prejel bučen aplavz.

Druga na sporedu je bila Haydnova Večerna pesem Bogu v E-duru v izvedbi Mešanega pevskega zbora Glasbene matice. Če bi zbor primerjali z orkestrom, je bil zbor v svoji izvedbi nekoliko manj prepričljiv. To se je slišalo predvsem pri slabšem vodenju fraz ter slabši pozornosti na disonance. Tudi zvočnost je bila premajhna, pri čemer je eno ključnih vlog odigral sopran, saj se je zdelo, kot bi se sopranistke ustrašile nekoliko težjih delov, zato so jih posledično zapele v krču, premalo odprto in zveneče. Kljub temu je bila izvedba še vedno povsem korektna in poslušljiva.

Zelo primerno pa je koncert sklenila veličastna Maša št. 5 v As-duru Franza Schuberta. Energija izvedbe se je stopnjevala od samega začetka. Če se nam je sprva zdelo, da niti orkester niti zbor ne zazvenita s polnimi pljuči, se je do konca skladbe njuna prepričljivost in po svoje veličastnost stopnjevala do te mere, da smo bili poslušalci po slišanem zadovoljni. Že po prvih stavkih je bilo jasno, da je “bučnost” izvajalcev na odru Gallusove dvorane močno preglasila orgle, ki smo jim poslušalci lahko nekoliko bolj prisluhnili zgolj v nekaterih tišjih delih, pri čemer pa naj vseeno izpostavim dejstvo, da je bil organist Tomaž Sevšek Šramel izjemno natančen v igranju in je tako tehnično kot muzikalno sledil dirigentu. Prav tako se je opazila razlika v kakovosti med pevci solisti, pri čemer je bila sopranistka boljša od altistke, baritonist pa boljši od tenorista. Vsi udeleženci so se nekako preko stavkov sestavljali v celovit sestav in tako so se poenotili. Zato ne čudi dejstvo, da je bilo včasih opazno pomanjkanje v dialogu med udeleženci, ko bi morali nadaljevati in peljati skupne fraze, menjavati razpoloženja ali preprosto slediti dirigentu, pri katerem je ponovno vredno izpostaviti dejstvo, da “ni kompliciral”, ampak je preprosto vodil in ustvarjal glasbo. Pred zadnjim stavkom (Agnus Dei) je celo povsem mirno počakal, dokler ni eden od poslušalcev, ki mu je zvonil telefon, slednjega poiskal in ugasnil, kar je trajalo kakšno minuto ali dve in seveda prekinilo samo izvedbo Maše.

Velikonočni četrtek je z izborom programa, poustvarjalci, ki so program izvedli, in samo izvedbo, izzvenel zelo umirjeno, a hkrati pompozno. Duhovno polno, a ne v zgolj religioznem smislu. Na podlagi zapisanega bi zato kot pozitivno stvar bolj kot samo izvedbo raje izpostavila celoten koncept ali paket, ki smo mu bili priča na sedmem koncertu cikla Kromatika.