• Datum objave: petek, 3. julij 2015
  • Komentar: Ne Flow, Flop Festival!

    Foto: Živa Kočevar

     

     

    V nedeljo se je v Ljubljani zaključil prvi Flow Festival pri nas, ki v Helsinkih poteka že od leta 2004. Kakor sem že omenil v napovednem članku pred festivalom, so različni glasbeni poznavalci in del mlajše ljubljanske populacije kar nekaj let sanjarili in diskutirali o možnostih izvedbe festivala kova Flow. Čeprav ima Flow poudarjen svojevrsten eko koncept s kopico možnega neglasbenega udejstvovanja, gre v osnovi za “urbano dogodje”, ki s svojim glasbenim programom spretno vijuga med alternativo in mainstreamom ter med kvaliteto, novitetami in množico. Razloge, zakaj je izvedba takšnega festivala do zdaj veljala za izredno zahtevno, sem tudi že naštel v omenjenem članku, in čas je, da naredimo inventuro videnega in slišanega ter pokažemo preko praktičnih primerov, kaj se lahko zgodi, če se lotiš organizacije podobnega dogodka tako nepremišljeno in premočrtno. Prenos samo koncepta festivala Flow več kot očitno ni bilo dovolj.

     

     

    Kaj kmalu je postalo jasno, da bi se lahko festival Flow preimenoval tudi v festival Flop. Res je, na prvi pogled je festival izgledal super. Ob petkovem prihodu na prizorišče se nisem mogel načuditi urejenosti prostora, vizualni privlačnosti slikarij in okraskov ter kopici funkcionalnim podrobnostim in dejavnostim (plezanje, sprehod po lično zapakirani pop up trgovinici, ogled berghainovske inštalacije Jaše, omamni okusi Hood Burgerja …), ki si jih lahko opravljal med hojo po praznem prostoru Tobačne, kjer je festival potekal. A problem se skriva ravno v besedi praznem”. Dobro, nihče ne pričakuje, da se bo minuto po odprtju festivala na njem trlo ljudi, a število ljudi se tudi po treh urah ni pretirano izboljšalo. Upam si trditi, da je bilo na festivalu večji del njegovega dogajanja prisotnih več natakarjev, novinarjev in organizatorjev kot preostalih udeležencev festivala. Vse bolj se dozdeva, da lahko govorimo o zamujeni priložnosti, ki je tako zelo neuspela, da lahko organiziranje podobnega festivala ustavi za kar nekaj let. Finski organizatorji so tako rekoč uprizorili ekonomski harakiri. Na festivalu, na katerem so ob februarski najavi sprva računali po 8000 ljudi vsak dan, jih niti na najboljši dan ni bilo več kot 3000. Da o številu prodanih vstopnic ne govorimo …

     

     

    Zakaj je bilo tako? Najprej se pomudimo pri manj pomembnih razlogih. Vsekakor lahko slabši obisk v manjši meri pripišemo tudi klasičnim »vremenskim« pojasnitvam. Res je, v soboto je padal dež, druga dva dneva je čez dan na betonu močno pripekalo sonce, pretekli teden pa so se tudi že začele šolske počitnice in mnogi so odšli na morje. A že slednji razlog je predvsem posledica slabega terminskega načrtovanja festivala. Finci so ob odločitvi, da pri nas postavijo festival, naredili vsaj dve kardinalni strateški napaki: a.) čeprav je prvi vodja domačega Flowa Mikko Lehtinen v marcu v intervjuju za Hrupmag govoril o analizi trga, je več kot očitno niso naredili ali pa zelo površno in b.) izbrali so zelo slabo začetno ekipo.

     

     

    a.) Analiza trga: Če bi Finci zares raziskali naše tržišče, bi prišli do nekaj zelo zanimivih ugotovitev, ki bi se jim bilo smiselno prilagoditi. 1. Ljubljana je strateško res dobro pozicionirana, a to predvsem kot prometni evropski koridor, za tovornjakarje, mafijaše in preostale mimobežnike. Ljubljana že vsaj od konca Novega rocka več ni prostor, ki bi pritegnil v Slovenijo na glasbene nastope ljudi iz sosednjih držav, pa čeprav so le-te blizu. 2. Izbrana je bila napačna ciljna publika. Naj citiram vodjo finskega Flowa Tuomasa Kallio: »naši udeleženci so malce starejši in znajo ceniti kakovost« (MMC intervju, 25. 6.). Žal, v Sloveniji je takšen kulturni prostor, v katerem srednja generacija srednjega razreda, ki že ima družine in razmeroma dobro plače, ne pozna prav nobenega izvajalca iz najavljenega line-upa (tu so izjema le Pet Shop Boys).

     

     

    11664808_10204609913664845_1035942751_o

    Pet Shop Boys
    Foto: Živa Kočevar

     

     

    Edini, ki so poznali objavljene glasbene akte, je mladina, stara med 16 in 30 let. In ta mladež ima le redko v žepu 95 €. Še toliko težje v tistem tednu, ko je le par dni prej v Zagrebu za 40 evrov (+20 evrov za kampiranje) potekal petdnevni INmusic festival s še bolj atraktivnim in raznolikim glasbenim programom. Tisti z bolj butičnim in izbranim glasbenim okusom pa so raje vrgli 13 evrov za 9-urni festival Stiropor, ki je potekal le dva dni prej. Velja tudi, da zadnji teden pred počitnicami Ljubljana skorajda vedno gosti kakšno glasbeno legendo. Tokrat je npr. na Dan državnosti nastopil v Dvorani Stožice Bob Dylan. Da o drugih lokalnih festivalih, ki so se začeli ta vikend, ne govorimo (Lent (Maribor), Kočevje se prebuja, Gora Rocka (tolminsko/goriško/primorsko območje) …). Mentalite in navad enega naroda oz. skupnosti je nemogoče kar v hipu prenesti na drugega. A vendarle ostaja ključno dejstvo, da so izbrali napačno ciljno publiko. Desetine mojih znancev, starih med 20 in 30 let, je večkrat dnevno delilo na Facebooku uradno stran festivala. Vse to zavoljo sodelovanja pri nagradnih igrah, ki so ponujale brezplačne karte. Takšnega navala na te igre ni bilo še nikoli.

     

     

    b.) Izbor slabe začetne ekipe: Prav neverjetno se mi zdi, da ob obilici precej mladih ekip, ki pri nas organizirajo festivale (npr. MENT, TRESK …), koncerte itd., izbereš mladce, lokalne frajerje in modelke, ki tega v življenju še niti slučajno niso počeli, poleg tega pa so še nepoznavalci scene, za njihovega vodjo pa postaviš Finca, živečega nad Bikofejem, ki je bil med najglasnejšimi nasprotniki in uničevalci dejanskega lokalnega urbanega središča, tj. starega Bikofeja in ki prav tako nima pojma o organiziranju podobnih dogodkov. Napačne odločitve so kapljale ena za drugo. Konec februarja kolektiv napove festival in že v prvem hipu ven vrže prav vse protagoniste in impresivne tuje akte. Spodaj napiše “more to come”. Čakamo in čakamo in ta “more to come” se počasi spremeni v “no more to come”. Po začetnem bumu prav tako čakamo na kakšno oglaševanje, a se nič ne zgodi. Kolektiv, ki je delal festival, je bil popolnoma brez idej. Vse, kar so znali narediti, je, da so preko Facebooka nenehno poudarjali osem najbolj poznanih svetovnih aktov in tu se zgodba zaključi. Festival, ki ima tako raznovrsten koncept, je v očeh opazovalca naše medijske krajine izpadel kot navaden glasben dogodek.

     

     

    11666015_10204609923185083_1597272270_o

    Foto: Živa Kočevar

     

     

    Ok, ko že mislimo, da je tak festival idealna priložnost za novačenje in dajanje priložnosti novim talentom, mladim, še neznanim lokalnim bendom in producentom, se ne zgodi noben natečaj ali dogodek v tej smeri. Ker se najverjetneje do začetka maja ni prodalo niti 500 kart, v igro vstopijo finski organizatorji in začnejo se plačane medijske objave v svetovnih medijih. Festival Flow v Ljubljani se začne redno uvrščati na najbolj zaželene in najboljše svetovne poletne festivale. Malce noro, kajne, glede na to, da se doma ni dogajalo nič v zvezi s festivalom oz. se je kolektiv bolj kot z organiziranjem ukvarjal s samim seboj, tj. z nenehno menjavo kolektiva. Seveda je obenem potrebno poudariti, da so se stvari v zadnjem mesecu in pol spremenile. Tudi ta mladi kolektiv, za katerega je po svoje logično, da je zagrabil za to edinstveno priložnost, se je ob kadrovskih okrepitvah, tu mislim predvsem na izboljšan piar in boljše vodenje, naučil zadeve delati bolje, vendar za kakšno ceno? Ob tem vprašanju se je morda smiselno vprašati še kakšno in ali sploh kakšno podporo so imeli dolgo časa domači organizatorji pri Fincih? So jih ti morda prepustili samim sebi oz. bili precej dolgo časa apatični in ne ravno našim v pomoč? Nekaj zagotovo ni delovalo na relaciji domačih organizatorjev in finskih patronov.

     

     

    Da je bila kriza z malo prodanimi vstopnicami resna in da si organizatorji niso želeli privoščiti popolnoma praznega prizorišča pričajo tudi številne podeljene karte. Na samem festivalu sem slišal obilo zgodbic, kako so ljudje prišlo do kart, a posebej me je zmotila tista, ko so se ljudje na press okenčkih izdajali za novinarje, festivalski delavci pa so jih kar naprej spuščali, čeprav niso bili na nobenem seznamu. Kaos. Da je organizacija šepala tudi na samem festivalu, pove tudi dejstvo, da mnogi manj poznani akti niso vedeli, kdaj morajo biti na odru. Poseben minus si organizacijski kolektiv zasluži tudi za neizdajo posebnih festivalskih kart, na katerih bi bila časovnica, krajša predstavitev glasbenikov in zemljevid festivala.

     

     

    Za konec lahko rečem le škoda za zamujeno priložnost. Festival, ki je ob začetni najavi močno obetal, se je z vidika organizacije in ekonomije sfižil, pa čeprav smo se imeli mnogi, ki smo bili tam, zadovoljivo predvsem zaradi nekaj dobrih glasbenih aktov, o katerih pišem v tem pregledu glasbenega dogajanja. Upajmo, da so se Finci kaj naučili iz te prvenstvene edicije festivala pri nas ter da finančni minus ni takšen, da ne bi naslednje leto (z obveznimi strukturno-organizacijskimi spremembami) festivala ponovili.

     

    (povezava do REPORTAŽE Flow Festivala TU)

    Sorodni članki: