7. koncert Modrega abonmaja @Slovenska filharmonija, 23. 6. 2019

Neža Marija
Slosar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Datum: 23. maj 2019
Prizorišče: Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Nastopajoči: Orkester in zbor Slovenske filharmonije, Grete Pedersen (dirigentka), Ilse Eerens (sopran), Anders J. Dahlin (tenor) in Matthew Brook (bariton)

Na 7. koncertu Modrega abonmaja Slovenske filharmonije smo se poslušalci za nekaj časa preselili v obdobje klasicizma, znanega po dvorskem muziciranju, ter aristokraciji, ki si je v udobju lastnega bogastva zastavljala večna bivanjska vprašanja človeka.

Na sporedu je bil namreč eden najbolj znanih oratorijev, in sicer Letni časi (oratorij za tri soliste, zbor in orkester) skladatelja Josepha Haydna. Gre za njegov zadnji napisan oratorij (napisal je štiri), ki ga je, kot je sam rekel, mukoma spisal na libreto barona van Swietna. Slednjega je navdušila obsežna istoimenska pesnitev Jamesa Thomsona. Pri tem je vredno opozoriti na to, da je bil pri pisanju libreta baron van Swieten manj spreten oz. vseh filozofskih idej ni uspel preliti v dobro predlogo za skladatelja, ki je »tarnal nad banalnostjo in suhoparnostjo ter neustreznostjo posvetne vsebine, ki se umika pričakovanim vzorcem; namesto tehtne tematike, značilne za oratorije […], je tokrat v ospredju opisovanje narave, vremenskih pojavov in vsakdanjega življenja.«* Kljub temu je Haydnova kompozicija zabrisala pomanjkljivosti libreta in celotno delo z zvočnostjo in izjemnim občutkom za orkestracijo povzdignila na višjo raven. Haydnu je uspelo ustvariti veličastno umetniško delo, ki je zanimivo tudi za sodobnega poslušalca, sploh če je seznanjen s kontekstom nastanka.

Prepričana sem, da se vsega tega zaveda tudi Greta Pedersen, dirigentka oz. natančneje norveška zborovodkinja, ki je vodila orkester in zbor Slovenske filharmonije ter skupaj s tremi solisti –– Ilse Eerens (sopran), Anders J. Dahlin (tenor), Matthew Brook (bariton) – poskrbela za zelo dobro izvedbo oratorija. Že sama postavitev orkestra in zbora ni bila najbolj običajna. Kontrabasista sta stala vsak na svoji strani za godali, zbor je bil prav tako razdeljen na polovico in postavljen kot orkestrska sekcija za godali ter je skupaj s pihalno-trobilno in tolkalsko sekcijo zaokrožal celoten sestav, pri čemer so stale na eni strani v ospredju ženske, na drugi pa moški. Na ta način se je ustvarila drugačna zvočna školjka, ki je po eni strani ne tako zelo številno zasedbo še bolj (komorno) povezala, hkrati pa ji je dala določeno zvočnost, ki je omogočala natančnost in polnost. Na ta račun je verjetno tudi dirigentka lahko dirigirala brez taktirke, kar pomeni dodatno natančnost in zahteva od zasedbe še večje sodelovanje in poslušanje.

Vendar so ravno odsotnost taktirke ter s tem določena teža in navsezadnje natančnost možni razlogi za to, da je bil začetek ne tako zelo poln energije in odločen, kot bi lahko bil. Manjkalo mu je nekoliko teže, vendar je že prvi vstop solistov poskrbel za povsem nov pridih k celotni izvedbi. Kljub nekoliko slabši orkestrski pripravi na vsebinski začetek oratorija je najprej Matthew Brook v vlogi Simona (kmeta) poskrbel za odločen začetek, njegovo uvodno misel je melodično smiselno nadgradil Anders J. Dahlin kot Luka (kmečki fant), Ilse Eerens kot Hana (kmetova hči) pa je prvi nastop solistov zaokrožila v pomladnem duhu – kot prvi spomladanski zvonček, ki po zimi napove čudovito novo rojstvo narave. V nadaljevanju je izstopal fagotist, ki je stopal v kontrapunkt s Simonom v njegovi ariji, saj je zelo dobro sledil njegovemu fraziranju, čeprav je slednji včasih nekoliko slabše izpeljal tehnično zahtevnejše dele z izrazitimi melodičnimi vrhovi. Nasploh se je včasih zgodilo, da so tehnično zahtevnejši deli poskrbeli za to, da je karakter izgubil nekoliko sladkega pridiha. Pri celotni Pomladi je umanjkalo nekoliko koherentnosti, pogleda in povezanosti s celoto, zato so nekateri elementi izpadli preveč nasilno in nepovezano (basfagot) ali so celo ustavljali tekočnost linij. Vse to se je sicer skozi celotno skladbo izboljševalo v duhu klasicistične mogočnosti in nepretencioznosti.

Poletje se je tako začelo s preslabo izkoriščeno skrivnostnostjo, ki jo je skladba omogočala. Na ta račun je bilo tudi prelivanje melodij nekoliko slabše, je pa bila zato gradacija posameznih linij zelo natančna in svojstvena, nadgradil jo je še zelo lep solo roga, ki se je nadaljeval v z interpretacijo čudovito podkrepljeno »vzhajanje sonca«. V nadaljevanju je orkester sicer previdno (ampak dobro) spremljal soliste, pri čemer smo bili lahko priča izjemnemu občutku za vibrato tenorista. Pri Poletju je ponovno umanjkalo malo več nasprotij, sploh ko bi moral nastopiti občutek groze.

Premoru je sledil v celoti gledano verjetno najboljše izveden letni čas – Jesen. Tukaj je bilo moč slišati zvočno povezanost vseh udeležencev, ki so stopali v medsebojni dialog in pri tem ustvarjali energijo jesenske radosti. Tehnično so bile stvari natančno izpeljane in v dobrem tempu, ki je deloval živo in, kar je najpomembneje, nerigidno, pri tem pa bi rada pohvalila tudi usklajenost solistov pri interpretaciji ter občutku za sodelovanje, saj se je to poznalo tudi pri najmanjših podrobnostih, kot je bil na primer usklajen vibrato v duetu Hane in Luke. Zbor in orkester sta aktivno sledila dirigentki in s tem nudila potrebno podporo ali pa sta stopila v ospredje, ko je to bilo potrebno.

Jeseni je kot zadnja sledila Zima. Na začetku nekoliko premalo odločna menjava karakterja ni izkoristila vsega potenciala zvočnega slikanja, ki ga je sicer skladatelj kompozicijsko dobro nastavil. V nadaljevanju sta energija in predvsem koncentracija ostali na zelo visokem nivoju, kar je bilo ključnega pomena za končni vtis, ki ga je izvedba pustila. Na tem mestu velja omeniti še dva »manjša« solista, in sicer Tomaža Sevška na čembalu in Igorja Škerjanca na violončelu, ki sta občasno spremljala recitative solistov, kar jima je uspelo zelo dobro, pri tem pa je izstopal čembalist, saj je sledil dogajanju z izjemnim občutkom za skupno igro. Proti koncu je celota z nekoliko preslabo vodenimi linijami in neenakomernim tempom oz. na trenutke pretiranimi agogičnimi elementi ustavila sicer lep potek fraziranja. Zaključek je ponovno prinesel izjemni občutek »klasicističnega optimizma in preprostosti«.

Čeprav precej prazna Gallusova dvorana je bila po izvedbi naravnost navdušena. Na videz povsem preprosta dirigentka, neizstopajoči solisti in predani pevci ter orkestraši so uspeli ustvariti atmosfero igrivosti, natančnosti in hkrati sproščenosti – odlike, ki so ene najpomembnejših, ko poslušamo delo, kot je zadnji Haydnov oratorij.


*to je citat iz koncertnega lista, avtorica Špela Lah

61691670_435044477320822_507205774749990912_n