7. junij, 2016 / Film/TV

Z dvignjeno glavo (La Tête haute)

Zarja
Vršič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Glede na to, da gre šele za režiserkin tretji dolgometražni film, gledalčevo pozornost najprej pritegne uveljavljena igralska zasedba, kjer poleg Catherine Deneuve srečamo še druga priznana igralska imena kot na primer Benoîta Magimela in Saro Forestier. Z dvignjeno glavo je otvoril lanskoletni filmski festival v Cannesu, letos pa je prejel cezarja za najbolj obetavnega igralca (Rod Paradot) in najboljšega stranskega igralca (Benoît Magimel).

Zgodba se vrti okrog Malonyja (Rod Paradot), težavnega mladostnika z materjo samohranilko in odvisnico od drog (Sara Forestier), zaobsega pa čas približno desetih let njegovega odraščanja. Da se bo fant gibal na margini, je razvidno že v uvodni sekvenci filma, ko mati šestletnega Malonyja po neuspešnem razgovoru s sodnico za mladoletne (Catherine Deneuve) kar pusti in z njegovim jokajočim mlajšim bratcem odvihra iz prostora. Čustva, ki jih gledalec vidi na dečkovem obrazu, so zgovornejša od kakršnega koli nadaljnjega dialoga. Kljub sodničini odkriti simpatiji, ki jo goji do fanta (priskrbi mu dobrega socialnega delavca in mu nenehno daje nove priložnosti, da bi si končno uredil življenje in se poboljšal), se Malony še vedno pogosto zapleta v težave. Če bo tako nadaljeval še naprej, mu grozi zapor, saj se bliža šestnajstemu letu, ko je že kazensko odgovoren, obenem pa se mu izteka pravica do šolanja. Nazadnje pristane v eni od izoliranih vzgojno-izobraževalnih ustanov s številnimi drugimi mladoletnimi prestopniki, kjer se med drugim zaplete s hčerko ene od vzgojiteljic. Kljub odprtemu koncu pa se zdi, da se bo za glavnega junaka zadeva navsezadnje srečno razpletla in da zanj vseeno obstaja določeno upanje. S tem se film izogne tudi preveč enodimenzionalni družbeni kritiki.

Skozi prikaze različnih situacij, v katerih se znajde protagonist, uspe filmu dobro ujeti njegov konfliktni odnos s svetom. Filmski medij je v tem primeru do polnosti izkoriščen; prikaz fantovih čustvenih stanj in nihanj je najbolje uprizorjen skozi sliko, medtem ko je besedna komunikacija nemalokrat nepopolna, okrnjena in zavajajoča, odraža pa tudi Malonyjev problem pri odkritem komuniciranju z okolico in soljudmi.

Z dvignjeno glavo je korektno in realistično posnet film s prepričljivo zgodbo, ki poskuša orisati probleme, s katerimi se spopada francoski najstnik s socialnega dna. Vsekakor pa je na tem mestu treba vzeti v obzir kontekst, v katerem je film nastal. V francoskem filmu je brutalni realizem, ki z neobčutljivo hladnostjo v vseh detajlih prikazuje življenja pripadnikov z obrobja družbe, kot tendenca prisoten že od sredine devetdesetih let, vključuje pa vsem dobro poznane naslove kot denimo Sovraštvo (La Haine, 1995), Prerok (Un Prophète, 2009), Otrok (L’Enfant, 2005), Fant s kolesom (Le Gamin au vélo, 2011) in podobne. Mednje se z vsebinskega in slogovnega vidika tako umešča tudi Z dvignjeno glavo. Gledalca, ki vsaj malo pozna najsodobnejšo francosko filmsko produkcijo, bo film zaradi tematike, ki se med drugim tiče tudi precej aktualne problematike francoskega izobraževalnega sistema, verjetno pritegnil, po drugi strani pa zaradi svoje žanrske konformnosti ne bo toliko šokiral in tako žal ostal v mejah pričakovanega.

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=oucJZHGN9ic[/embedyt]