27. decembra, 2019 / Film/TV / Recenzija
Študent primerjalne književnosti na filofaksu, kitarist, ljubitelj osladnih pop komadov iz sedemdesetih, Wagnerjevih glasbenih dram in nizkoproračunskih B filmov.

Vojna zvezd: Vzpon Skywalkerja (Star Wars: Episode IX – The Rise of Skywalker)

Urban
Leskovar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: J. J. Abrams 
Igralska zasedba: Daisy Ridley, Adam Driver, Oscar Isaac, John Boyega, Carrie Fisher, Mark Hamill
Datum izida: 20. december 2019 (ZDA), 20. december 2019 (Slovenija)
Ocena: 4/10

Recenziranje Vojne zvezd predstavlja svojevrsten izziv, ker pod drobnogled postavljamo enega največjih popkulturnih fenomenov z več kot štiridesetletno tradicijo. Vzpon Skywalkerja ni le zadnje dejanje novonastale trilogije, ki jo je lansiral film Sila se prebuja (The Force Awakens, 2015), ampak je obenem tudi dokončni sklep zgodbe, ki jo je v prejšnjem tisočletju začela originalna trojica filmov: Novo upanje (A New Hope, 1977), Imperij vrača udarec (The Empire Strikes Back, 1980) in Jedijeva vrnitev (Return of the Jedi, 1983). Deveta epizoda je tako neposredna dedinja zgodbe, ki pečata ni pustila le v sferi filmskega spektakla, ampak je postala nerazdružljivo povezana z našim vsakdanom. Toda kaj je danes ostalo od vesoljske pravljice, ki je pred tolikimi leti zaznamovala generacijo? Preden lahko odgovorimo na to vprašanje, si moramo ogledati, kakšne spremembe je v zadnjih letih doživljala znamka Vojne zvezd. Pisalo se je leto 2012, ko je Disney, največji predstavnik šovbiznisa, za vrtoglave 4 milijarde dolarjev odkupil pravice za omenjeno franšizo. Z izidom sedme epizode, Sila se prebuja, so naleteli na kritiški in komercialni uspeh, film pa je bil ob izidu tretji najbolj dobičkonosen film vseh časov, takoj za Avatarjem (Avatar, 2009) in Titanikom (Titanic, 1997). In čeprav je bila zgodba le pretajena reciklaža Novega upanja (tako imenovani soft reboot), so jo vsaj ob izidu dolgoletni oboževalci (mednje spadam tudi sam) vzeli za svojo.

Takoj po začetnem uspehu pa je sledil upad zanimanja, kar vsaj v retrospektivi ne preseneča, zlasti če v zakup vzamemo dejstvo, da so nam prodajali eno in isto zgodbo oziroma različico slednje. Čeprav se gibljemo po ogromni oddaljeni galaksiji z neskončnimi možnostmi in neusahljivo diverziteto kultur in planetov, pravzaprav vedno dobimo le naslednje: mladega protagonista, ki se pod okriljem mentorja uri, da se lahko v tretjem dejanju bori proti železni nadvladi imperija. Oglejte si kateri koli film Vojne zvezd, ki ga je produciral Disney in ugotovili boste, da se vsi rigidno držijo točno tega kalupa, ki ga je vzpostavila že originalna trilogija. Kadar si zamislimo mizansceno Vojne zvezd, pričakujemo ustaljen koktejl elementov: X krilce, AT-AT hodce, TIE borce jurišnike in laserske meče. Brez tega ni Vojne zvezd, zato je manevrski prostor za nove, sveže ideje, ki bi lahko revitalizirale franšizo, neobstoječ. Edino osma epizoda, Poslednji jedi (The Last Jedi, 2017), je poskušala z zrelejšim pristopom, pravzaprav dekonstrukcijo oboževane komercialne znamke. Poigravanje s pričakovanji oboževalcev se jim v finančnem smislu ni obrestovalo, nastali film pa je doživel mešano recepcijo.  

V luči te ambiciozne polomije ni presenetljivo, da Vzpon Skywalkerja igra bolj preverjeno, varno igro in daje oboževalcem točno to, kar si želijo in pričakujejo. Rezultat je zgodba, ki je zgolj izgovor za niz vizualno prenasičenih akcijskih prizorov, ki so na koncu le jalov poskus oživljanja nostalgije. Ne gre toliko za celovito pripoved kot bolj za frankensteinovsko pošast, sestavljeno iz različnih drobcev, ki karakterizirajo podobo franšize. Vzpon Skywalkerja sploh ni film, ampak navadna kompilacija, tematska vožnja z vlakcem po krajini Vojne zvezd, ki smo je že do grla siti. Ni prostora za originalno, vse je le spomin na to, kar je Vojna zvezd bila. Namesto tega, da bi nam postregli z novim, nam s prstom venomer kažejo nazaj v preteklost. Naši gledalski odzivi so torej omejeni na »Oh, tega se spomnim.« Disneyeva obuditev nikoli ni postala zares samostojna, ampak lahko obstaja zgolj v navezavi na originalno trilogijo.

Obenem se ob ogledu ne morem otresti občutka, da je Disney zaradi rekordno nizkega zanimanja za nekoč najbolj donosno popkulturno lastnino vseh časov resignirano priznal poraz še pred prvim snemalnim dnem. Dvignili so roke in prevzeli princip: »Dajte neumni raji tisto, kar hoče, tudi če je za to treba žrtvovati utemeljen zaplet, večplastne like in zadovoljiv dramaturški lok.« Filmu (to poimenovanje uporabljam z zadržkom) manjka kakršna koli sled ustvarjalne vizije, ostaja le sterilen korporacijski produkt, ki ni organsko oblikovan, ampak se zdi, da je nastal v laboratoriju, kot rezultat raziskav oddelka za marketing, ki na vse pretege išče točko kompromisa, s katero bi zadovoljili čim večje število ljudi.

Ko se zgodba prevesi v tretje dejanje, je že vseeno. Pred našimi očmi se odvija še (tokrat pa zares) zadnja megalomanska bitka med uporniki in zlim Imperijem. Na tisoče in tisoče vesoljskih ladij se spusti v »epski« spopad, ki bo odločal o usodi celotne galaksije. Končno pridemo tja, do zaključka celotne sage, ki se je začela pred štiridesetimi leti in ob tem ne začutimo ničesar. Tu se lahko spet vprašamo: »Kaj je ostalo od vesoljske pravljice, ki je pred leti zaznamovala generacijo?« Ni je več. Ostaja je le poklon tistemu, kar so pred štiridesetimi leti krstili za Vojno zvezd.

Zakaj so ustvarjalci tako strahovito podcenjevali lastno občinstvo? Zakaj nas pitajo s preobiljem akcije, ki se ne povezuje v širši tematski okvir zgodbe, ampak ostaja sama sebi namen? Zakaj je vsak prizor celica zase: ali res mislijo, da nismo sposobni slediti celotnemu filmu? Disney je doumel, da večina občinstva v kinu več pozornosti posveti kokicam in sporočilom na messengerju, zato je ustvaril produkt, ki ga je možno spremljati tudi, če naša pozornost ni stoodstotno na filmskem platnu. Povabim vas torej, da si v kinu ogledate ta spektakel, pazite pa, da boste med projekcijo redno uporabljali svoj mobilni telefon, se prenajedali s kokicami in splakovali grlo s kokakolo. Tako boste uživali v filmu točno tako, kot je bilo zamišljeno.[


Napovednik: