29. 5. 2020 / Film/TV / Recenzija
Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in članke, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a v resnici ne misli nič slabega.

Tigertail

Režija: Alan Yang
Igralska zasedba: Tzi Ma, Joan Chen, Christine Ko
Datum izida: 10. april 2020   
Ocena: 6/10  

Grover (Hong-Chi Lee), tajvanski mladenič, ki podnevi z mamo dela v tovarni, zvečer pa v baru na koncu ulice pleše na thai-pop poznih šestdesetih, stoji na bolečem razpotju. Ostati v Tajvanu, v strastnem razmerju z Yuan (Joan Chen) obsojenem na propad, saj ji njeni bogati starši ne bodo pustili poroke z delavcem, ali izkoristiti ponudbo lastnika tovarne, ki mu je pripravljen plačati pot v Ameriko pod pogojem, da se ta poroči z njegovo hčerjo in jo vzame s seboj? Odločitev je hipna in nakazuje trmo, ki se je bo protagonist v življenju naučil oklepati: idiličnemu večeru z Yuan sledi jutranji prepir z mamo, ki sinove obljube o pobegu iz revščine zavrača kot neuresničljive sanje, temu pa diskretni pogovor s šefom, poroka in vožnja s taksijem, ki mladoporočenca s kovčkoma pelje na letališče.

Ti prizori iz življenja, ki je že na začetku filma izpostavljeno kot težavno in travmatično, so prikazani kot spomini zdaj sicer premožnega, a ločenega in osamljenega Groverja (Tzi Ma). Postavljajo kontekst za njegove poskuse, da bi se zbližal s svojo odraslo hčerjo Angelo (Christne Ko). Zaradi njegove strogosti, predvsem pa dolgih delavnikov, jima nikoli ni uspelo zares ustvariti odnosa, a je težko reči, da je bil Grover preprosto slab oče. Kot tekom filma postane jasno iz njegovih obsežnih flashbackov, sta bili trma in strogost priučeni reakciji na izjemno težavno življenjsko situacijo, v katero je bil postavljen in jo je poskušal rešiti. Nemogoča odločitev za pot v Ameriko, prisiljen odnos z ženo Zhenzhen (Fiona Fu), ki se nikoli ni otoplil, njegova stroga vzgoja iz časa, ko se je moral kot otrok skrivati pred kitajskimi oblastmi, ki so iskale neregistrirane prebivalce… Vse to je prispevalo k oblikovanju togega odnosa med protagonistom in njegovo hčerjo in vse to morata preseči, da bi se lahko zares zbližala.

Preseganje priseljenske travme, ki določa njun odnos, se začne s pripovedovanjem: Grover po praznovanju kitajskega novega leta, ko s hčerjo sama ostaneta v njenem stanovanju, reče: »Nekoč je bila neka ženska,« in se ji tako prvič odpre. Film se nato prelije v sekvenco prizorov s potovanja (ki jih spremlja »poignant music«, kot so mi razložili Netflixovi podnapisi), na katerem oče Angeli pokaže polja riža, med katerimi je preživel otroštvo, tovarno, v kateri je delal, in zdaj porušeno hišo v vasi Tigertail, v kateri sta živela z mamo. Tu ga premagajo solze, ki jih je zadrževal vse od otroštva, ko mu je babica zabičala, da jok ne bo ničesar rešil in da naj raje poskuša preživeti.

Kljub zgodbi o preseganju bremen zgodovine, ki ločujejo generacije priseljenskih družin s potencialom za intenzivno in pristno filmsko pripoved, pa Tigertail ne deluje preveč prepričljivo. Celovečerni prvenec Alana Yanga, sicer predvsem producenta in pisca nanizank, je režijsko in scenaristično precej neambiciozen. Večinoma posega po znanem repertoarju kadrov, ki naj bi gledalcu s kar najmanj truda prenesli sporočilo: klavir, ki ga Grover po selitvi v Ameriko kupi, da bi se z ženo »skupaj naučila igrati« in imela vsaj nekaj, kar bi ju povezovalo, postane odlagališče za časopise; ko se žena začne družiti s sosedo, prav tako priseljenko iz Tajvana, Groverja zvečer pričaka prazen hladilnik z nekaj plesnive hrane. Ali pa kasneje, ko so že uspešna ameriška družina in Angela na nastopu s klavirjem zamoči, oče pa jo v avtu nadere, namesto da bi jo potolažil (in skoraj dobesedno ponovi besede svoje babice z začetka filma, če je občinstvo nanje slučajno pozabilo).

Angela dela v temni pisarni, ki jo razsvetljuje samo računalniški ekran in namizna lučka; protagonist, ki sam večerja … Seveda lahko uporaba takšnih »povednih kadrov«, stereotipov, režiserju pomaga hitro predati potrebne informacije in tako napredovati z zgodbo, a v Tigertailu njihova raba zagotovo ni spretno odmerjena.

Poleg tega je nenavadno tudi, da film, ki se tako obremenjuje z ekonomskim položajem svojih likov in revščino predstavi kot »izvorno zlo«, ki bistveno zaznamuje potek življenja protagonista, nikoli ne pokaže, kako je Groverju in njegovi družini na koncu uspel vzpon v srednji razred. Vidimo ga, kako drgne tla v svoji mali drogeriji, kako se seli iz majhnega in zanemarjenega newyorškega stanovanja, nato pa kar kot lastnika velike predmestne hiše. Seveda film ne govori o njegovem ekonomskem uspehu v Ameriki, zato je pomislek morda neumesten, a je ta izpust kljub temu zgovoren. Šele ekonomska stabilnost srednjega razreda – protagonistov dejanski »uspeh« v Ameriki – omogoča pogoje, v katerih bi bilo smiselno in nujno spopasti se s travmo in povedati svojo zgodbo, zato se zdi filmski prikaz tega vzpona kot nečesa samoumevnega (čeprav neskončno napornega) prelahek, len in na koncu problematičen.

Že nekaj časa poskušam na Netflixu gledati predvsem manjše, lokalne produkcije, filme, ki bi si jih – ob tistih, ki lovijo oskarje – z veseljem ogledal tudi v kinu. Eden takšnih je bil na primer Atlantics (2019), prav tako prvenec francoske režiserke senegalskega rodu Mati Diop, ki je v Cannesu dobil glavno nagrado žirije. V nasprotju z njim pa me je Tigertail rahlo razočaral. Bolj kot Netflixov poskus spodbujanja zanimivih in kvalitetnih mednarodnih filmov, ki sicer morda ne bi našli sredstev, deluje kot sicer lokalno obarvan, v treh jezikih posnet, na koncu pa vseeno precej standardiziran produkt.