17. 3. 2020 / Film/TV / Recenzija

The Witcher (1. sezona)

Ustvarjalka: Lauren Schmidt Hissrich
Režija: Alik Sakharov, Alex Garcia Lopez, Charlotte Brändström
Igralska zasedba: Henry Cavill, Anya Chalotra, Freya Allan, Joey Batey, Jodhi May, MyAnna Buring
Datum izida: 20. 12. 2019 (Netflix)
Ocena: 7/10

Odkar se je izjemno popularna fantazijska televizijska epopeja Igra prestolov (Game of Thrones, 2011-2019) nenavdušujoče zaključila, so se na obzorju televizijske industrije začele pojavljati napovedi novih serij fantazijskega žanra. V naslednjih letih lahko pričakujemo televizijske adaptacije Gospodarja prstanov (The Lord of the Rings), fantazijskih knjig Kolo časa (The Wheel of Time) in znanstvenofantastične pustolovščine Stephena Kinga, Temni stolp (The Dark Tower). Ena najbolj nestrpno pričakovanih je bila zagotovo serija The Witcher (kar so  v reviji Joker prevedli kot Čarovnikar), ki se je na Netflixu začel predvajati konec decembra 2019. Gre za adaptacijo serije romanov in kratkih zgodb poljskega pisatelja Andrzeja Sapkowskega, ki so bili napisani pred skoraj 30 leti, vendar so postali popularni šele z nastankom trilogije istoimenskih videoiger. Prva sezona televizijske adaptacije Witcherja ustvarjalke Lauren Schmidt Hissrich je požela mešane odzive, tako med kritiki kot tudi med bralci knjižne sage in ljubitelji iger.

Dogajanje je postavljeno v tipičen srednjeveški fantazijski svet magije, pošasti in bojevanja, osredotoča pa se na tri središčne osebe. Naslovni lik je ciničen, zlovoljen in redkobeseden witcher Geralt iz Rivie (Henry Cavill), genetsko mutiran lovec na pošasti, ki potuje iz kraja v kraj in se preživlja s pobijanjem nevarnih stvorov, kadar ti nadlegujejo okoliško prebivalstvo. Zaradi spleta okoliščin se seznani z Yennefer (Anya Chalotra), čarodejko izjemnih sposobnosti, ki v svetu, v katerem ima skoraj vse, išče edino stvar, ki ji je bila odvzeta. Istočasno spremljamo tudi zgodbo deklice Ciri (Freya Allan), ki se poda na nevarno misijo iskanja Geralta, s katerim sta usodno povezana.

Henry Cavill v vlogi witcherja

Čeprav zveni enostavno, je zgodba pravzaprav kompleksna in zahteva veliko gledalčeve pozornosti. Sčasoma postane jasno, da se na videz prepletene zgodbe treh osrednjih oseb ne dogajajo sočasno temveč več let ali celo desetletij narazen, nato pa se v zadnjih nekaj epizodah časovne linije uskladijo. Kronološka disonanca, ki je (če je izvedena z izjemno preciznostjo in narativno spretnostjo) sicer odličen način filmskega pripovedništva, je tu uporabljena precej okorno in nejasno. Razlog verjetno tiči v tem, da celotna prva sezona serije temelji na zaporedju kratkih zgodb Sapkowskega, kar se kaže v precejšnji fragmentarnosti in kaotičnosti pripovedi.

Literarno sago omenjenega avtorja sestavlja osem knjig. Prvi dve vsebujeta kratko prozo, sledi pa jima še šest romanov. Prva zbirka vsebuje sedem kratkih zgodb in te so literarna baza za prvo sezono serije. Bolj kot enovita celota delujejo kot samostojne pripovedne enote, v katerih izvemo nekaj osnovnih informacij o svetu in pošastih, ki ga naseljujejo, o osrednjih likih, njihovih življenjih in dogajanju: vse to predstavlja ključno dispozicijo za nadaljevanje knjižne sage. Sapkowski je natančno zastavil značaje oseb, podrobno opisal dogajalni prostor ter se posvetil tudi oblikovanju in pojasnjevanju političnega spletkarjenja, ki je v njegovem svetu še kako prisotno. Zgodbe so spretno in zanimivo napisane, vendar le v posameznih odsekih prikazujejo prigode glavnih likov. Nudijo uvod v kasnejše dogajanje in so manj temačne od romanesknih nadaljevanj.

Prav to, da prva knjiga ne predstavlja celostne pripovedi, ampak več ločenih, je morda razlog za zaznavno majavost in razdrobljenost prve sezone televizijske serije. Ustvarjalci so marsikaj dodali, ob tem pa se niso osredotočili na nekatere ključne elemente v posameznih zgodbah, ki so pomembni za razvoj pripovednih oseb. Kronološke vrzeli so delno sicer skušali zapolniti z Yenneferino predzgodbo in z zgodnjo vključitvijo Ciri. Določeni dogodki, do katerih v knjigah pride šele mnogo kasneje, so vsebinsko že vključeni v prvo sezono televizijske adaptacije, kar je do neke mere razumljivo in s pripovednega vidika celo koristno, vendar vse skupaj (predvsem v začetnih epizodah) še vedno deluje malce nestabilno. Dogajanje se pogosto odvija prehitro, ustvarjalci pa si niso vzeli časa za osredotočenje na tiste podrobnosti iz knjig, ki so pomembne za razumevanje resnične narave pripovednih likov.

Čarodejka Yennefer (Anya Chalotra)

Do omenjene težave pride že v prvi epizodi, ki vsebinsko sovpada s četrto zaporedno zgodbo prve knjige. Gre za situacijo ideološkega soočenja večjega in manjšega zla, v katero se Geralt, ki ne verjame, da je zlo mogoče meriti, noče vpletati in ostaja nevtralen. To mu na koncu tragično spodleti: primoran je posredovati in v knjigi je zelo natančno pojasnjeno, zakaj – ne more dopustiti poboja nedolžnih civilistov, ki bi postali kolateralna škoda maščevalnega izsiljevanja. V televizijski adaptaciji je njegovo vpletanje veliko manj jasno in deluje skoraj kot izgovor ustvarjalcev za desetminutni akcijski intermezzo epskega mlatenja z meči, ki je, roko na srce, vrhunsko koreografirano. Na žalost pa zgodbi odvzame enega ključnih detajlov za razumevanje naslovnega lika.

Ker se The Witcher primerjavam z Igro prestolov tako ali tako ne more izogniti, lahko to uporabimo za izpostavitev enega od vidnejših problemov serije: v Witcherju je za obširnejše razumevanje fantazijskega časa in prostora problematično pomanjkanje predhodne dispozicije ali t.i. »worldbuildinga«. Na kratko, o času in prostoru dogajanja, prebivalcih, rasah, pošastih, zgodovini likov in kontinenta ne vemo praktično ničesar. Igra prestolov je »worldbuilding« izpeljala zelo učinkovito: podroben plastičen zemljevid sveta se predstavi že v uvodni špici, kasneje pa sta prostor in čas še dodatno razdelana preko vsebinskega dogajanja in spretno izpeljane naracije. Fantazijski svet Sapkowskega je obsežen, kompleksen in premišljeno strukturiran. V televizijski adaptaciji se zemljepisna pedantnost podre, imena neznanih krajev se brezpomensko kopičijo, zasneženim gozdovom, vročim puščavam, tropskim pokrajinam in blatnim srednjeveškim vasicam pa manjka prostorska in pomenska umestitev v dogajanje. To pri gledalcih ustvarja kontekstualno zmedo in otežuje, da bi zgodba, sicer vredna ogleda, popolnoma pritegnila njihovo pozornost. 

Geralt v videoigri (The Witcher 3, 2015)

Med elementi, ki jih je serija izpeljala odlično, je predvsem predstavitev glavnih likov. Henry Cavill je v vlogi turobnega uničevalca monstrumov izjemno prepričljiv s svojo nepričakovano osorno robatostjo, ki nasprotuje njegovi siceršnji »supermanskosti« in izvrstno pritiče karakterju Geralta. Seveda pa slednji še zdaleč ni enodimenzionalen – pod grobo zunanjostjo in godrnjavostjo čarovnikarja se skriva presenetljiva človeškost, lastnost, ki mu je prav neprizanesljivi in ozkogledni predstavniki človeštva ne priznavajo. Anya Chalotra je požela pozitivne kritike s svojo upodobitvijo pretkane maginje Yennefer, prav tako zapletenega, večplastnega lika na videz cinične in hladne ženske izjemnih magičnih moči in travmatične preteklosti, ki je v resnici zdolgočasena in nesrečna, saj ima na dosegu roke vse razen tistega, kar si zares želi. Nekaj komične sprostitve prispeva Jaskier (Joey Batey), v knjigah imenovan Dandelion, gobezdav trubadur in Geraltov občasni sopotnik, ki rad zabrede v težave. Mlada, še neznana igralka Freya Allan, ki upodablja princeso na begu, Ciri, je prepričljivo prikazala tragičnost mladega dekleta, ki čez noč izgubi dom, družino in varnost, ter se iz princeske, vajene udobja, spremeni v nezaupljivo dekle, ki je videlo preveč nasilja.

Ciri (Freya Allan)

Čeprav so ustvarjalci televizijske adaptacije ves čas poudarjali, da se opirajo na knjige, so vsesplošno atmosfero fantazijskega sveta pošasti z zaznavnim pridihom slovanske mitologije vsaj delno črpali iz že obstoječih videoiger. Prva igra iz leta 2007 je nastala kot dodatna zgodba za navdušence knjižne sage, ker pa je hitro in nepričakovano postala zelo popularna, sta sledili še dve, nekoliko bolj dodelani, kvalitetnejši in vsebinsko bolj zaokroženi. Videoigre The Witcher se vsebinsko dogajajo po koncu vseh knjig in niso adaptacija, pač pa neke vrste nadaljevanje. So svetovno znane in pravzaprav zaslužne za to, da so prepoznavnost dobile tudi knjige. Predvsem v drugem in tretjem delu je fantazijski svet, kakršnega si je zamislil Sapkowski, predstavljen izjemno natančno, predvsem pa sta odlična prikaz in karakterizacija glavnih likov. S podrobnim zemljevidom sveta, čudovito slikovito grafiko,  grotesknimi pošastmi in borbeno slovansko folk glasbo so igre ustvarile specifično vzdušje, ki je po mnenju oboževalcev sage konsistentno s knjižnim. To je sprožilo visoka pričakovanja za televizijsko serijo, ki so bila, vsaj v tem kontekstu, spodobno izpolnjena.

Dejstvo je, da se (če smo se pripravljeni prebiti čez prvih nekaj epizod)nadaljevanka sčasoma majavo postavi na noge in ustvari bolj ali manj celovito pripoved, ob čemer ji lahko vsekakor priznamo to, da je vsaka epizoda boljša od prejšnje. Celotna sezona deluje kot nekakšna predzgodba oz. uvod v nadaljnje dogajanje, v dejansko zgodbo, na kar zadnji prizor pravzaprav »cliffhangersko« namiguje. S tega vidika je 1. sezona solidno izhodišče za nadaljevanje, ki ima, glede na ves izvorni material, ki je na voljo, izvrsten potencial.

V splošnem je The Witcher, kljub nekaterim očitnim pomanjkljivostim, obetavna televizijska serija kvalitetne produkcije in režije ter z izvrstno igralsko zasedbo. Ustvarjalcem se je odlično posrečilo zajeti atmosfero neizprosnosti, grotesknosti in krutosti sveta iz literarne predloge, kar je poudarjeno s srditimi, odlično koreografiranimi boji, čudovitimi posnetki pokrajin, umetelno izdelanimi kostumi in prikladno glasbo, pa tudi z dobršno količino razgaljenih oprsij, seksa in prelivanja krvi.

Napovednik za 1. sezono: https://www.youtube.com/watch?v=ndl1W4ltcmg