4. 4. 2021 / Film/TV / Recenzija

The White Tiger

Režija: Ramin Bahrani
Igralska zasedba: Adarsh Gourav, Rajkummar Rao, Priyanka Chopra
Datum izida: 22. januar 2021 (Indija)
Ocena: 7/10

The White Tiger je zgodba o ambicioznem mladeniču Balramu indijskega rodu, ki se odloči življenje vzeti v svoje roke. Film je posnet po večkrat nagrajeni istoimenski knjižni uspešnici Aravinda Adiga in pod režisersko taktirko Ramina Bahranija, ki v svojih filmih pogosto izpostavlja družbenokritična vprašanja in raziskuje življenja ljudi z roba družbe.

Film se začne kot pismo, ki ga glavni junak Balram piše kitajskemu premierju, ko ta obišče Indijo. Njegova pripoved nas spremlja ves film. Sprva imamo občutek, da gre za lahkoten film, vendar nam kmalu odstre težko problematiko indijske družbe.

Balram se je že kot deček počutil drugačnega od svojih sorodnikov, vrstnikov in vaščanov – v šoli je bil zgleden učenec, bister in sposoben misliti s svojo glavo. Nekega dne mu učitelj pripoveduje zgodbo o belem tigru, ki naj bi bil izjemna redkost. Ob teh besedah se ozre na Balrama in namigne na njegovo edinstvenost, kar deček tudi začuti in si zada cilj, da bo postal ta beli tiger. Na žalost mu življenje kmalu prekriža načrte, saj si zaradi revščine šolanja ne more več privoščiti. Kljub temu pa se njegove sanje ne sesujejo v prah, ampak jih ohrani globoko v sebi in čaka na dan, ko se mu bo ponudila priložnost, da jih udejani.

Zaposli se pri bogati družini, ki upravlja tudi njegovo domačo vas. Postane osebni voznik posestnikovega sina Ashoka in njegove žene Pinky, ki sta se pred kratkim vrnila iz Amerike. Zaradi njunega ameriškega načina življenja imata na Balrama drugačen pogled kot preostali člani družine in ga ne sprejemata kot služabnika. Vendar pa ne moremo spregledati zakoreninjenih predsodkov, ki občasno pridejo na dan tudi pri bolj razgledani in svetovljanski mlajši generaciji.  

V filmu sta izpostavljeni nenehna borba malega človeka za preživetje in skoraj nična možnost, da bi postal karkoli drugega kot to, kar mu je bilo s kastno ureditvijo pripisano že ob rojstvu. Prisilno delo in dogovorjene poroke so del vsakdana. Film se dogaja v današnjem, modernem času, ko imamo občutek, da je svet vsaj toliko napredoval, da je suženjstvo že daljna preteklost, vendar še zdaleč ni tako. Vidimo kruto realnost indijske družbe, nizko vrednotenje človeškega življenja in nezmožnost vzpenjanja po družbeni lestvici. Enkrat suženj, vedno suženj. Mladi Balram pa s svojo iznajdljivostjo išče pot, ki bi njegovemu življenju vrnila smisel.

Balram, ki je bil vzgojen za služenje drugim, tudi sam vestno in predano opravlja svoje delo. Ponižanje in zasmehovanje prenaša kot del vsakdana, vendar pa vidimo, da v njem tli jeza nad splošno nepoštenostjo in lastno nevednostjo. Jezo kroti vse do trenutka, ko se iz oči v oči sooči z dejstvom, da je za svoje nadrejene zgolj številka, še en delavec, ki je nadomestljiv kot vsaka stvar, ki jo odvržejo, ko ni več uporabna, zanimiva ali koristna. Ko Ashokova žena Pinky zakrivi tragično nesrečo, se Balram izkaže kot primeren kandidat za prevzetje krivde, če bi prišlo do policijske preiskave. V zmedi niti Balram ne ve, ali dela prav ali ne. V filmu tudi vidimo, kako nemogoče je narediti nekaj po svoji volji, če je posameznik pripadnik nižjega sloja na družbeni lestvici, ne da bi s tem ogrozil tudi svoje domače. Posledice namreč nosi vsa družina. V skrajnem primeru tudi ni izključeno, da bo družina za prestopek plačala s smrtjo. To ustvarja začaran krog, saj se človek ne more bati samo zase, ampak se mora bati tudi za svoje domače.

To dejstvo film zelo nazorno prikaže. Pošteno delo je drastično podcenjeno, zato je popolnoma nemogoče uspeti, si z zaslužkom prislužiti višjo stopnjo na družbeni lestvici ter si omogočiti boljše življenje.

Vprašanje, do kakšne mere smo odgovorni drug za drugega, se ponavlja čez ves film. Balram ve, da ga odgovornost, ki jo čuti do družine, ne bo rešila revščine in pripeljala do boljšega življenja, zato je postavljen pred težko odločitev, koga postaviti na prvo mesto. Družina ga ves čas obsipava z moralnimi nauki, na katere Balram sicer ni imun, a vseeno pred seboj vidi cilj postati beli tiger. Balrama njegova iznajdljivost na koncu nagradi s tem, da lahko končno ustanovi svoje podjetje. Ali je podjetje nastalo po moralno neoporečni poti ali ne in ali si je uspeh zares zaslužil, pa ostaja odprto za interpretacijo. V ospredje je seveda postavljeno moralno vprašanje legitimnosti Balramovega uspeha, vendar pa je dilema globlja, saj gledalec sočustvuje z malim človekom, ki ima omejene življenjske priložnosti.

Film ni tipično bollywoodski; brez težav bi ga lahko primerjali z evropskimi ali ameriškimi filmi. Brez pretiravanja pokaže stvari in okoliščine takšne, kot so. Namen filma je preostalemu svetu prikazati življenje z velikimi družbenimi razlikami in ujetost v indijski kastni sistem. V filmu se prepletata angleški in indijski jezik, s čimer je režiser želel vnesti nekaj kreativnosti. Angleški jezik v Indiji velja za jezik privilegiranih, vendar pa ga v filmu govori tudi skromnejše vaško prebivalstvo.

Film lahko v gledalcu večkrat vzbudi jezo na nepravičnost in brezbrižnost, pa tudi egocentričnost in aroganco, saj jasno pokaže, da imajo denar, moč in status žal tudi možnost odločanja o življenju drugih. In kot pravi Aravind Adiga: v trenutku, ko pokažeš denar, znajo vsi tvoj jezik.  

The white tiger naslovna