10. 2. 2021 / Film/TV / Recenzija

Nikoli redko včasih vedno (Never Rarely Sometimes Always)

Režija: Eliza Hittman
Igralska zasedba: Sidney Flanigan, Talia Ryder, Theodore Pellerin, Sharon Van Etten, Ryan Eggold
Datum izida: 13. marec 2020 (ZDA)
Ocena: 9

Že dejstvo, da je Nikoli redko včasih vedno ‘film o splavu’, potegne za sabo goro prtljage, predvsem politične; žensko telo je že desetletja (no, stoletja) ideološko bojno polje in pravica do upravljanja z njim je – paradoksalno – ‘kompleksna tema, o kateri je treba javno razpravljati in o kateri ima lahko vsak mnenje’. Navdih za scenarij, ki je nastal že leta 2014, je Eliza Hittman dobila iz časopisnega članka. Ima torej vse nastavke za prepričevalno didaktično dramo, ki z jasno usmeritvijo naslavlja splav kot stvar širše družbene polemike, a stori prav nasprotno – E. Hittman namreč zanima subjektivno. Z neomajno pristnostjo in brez sentimentalizma naslika odisejado dekleta, ki poskuša opraviti splav. Nikoli redko včasih vedno skozi intimno izkušnjo najstnice mojstrsko izpelje feministični slogan iz šestdesetih Osebno je politično (The personal is political); hkrati pa je film, predvsem ker je marsikatera vlada ugotovila, da je korona kriza precej pripraven izgovor za spodjedanje temeljnih svoboščin in je pravica do splava pogosto ena prvih žrtev, boleče aktualen.

Sedemnajstletna Autumn (Sidney Flanigan) iz Pensilvanije je noseča. V lokalni kliniki ji domnevo potrdijo s testom iz supermarketa, ki ga pospremijo s približno oceno trajanja njene nosečnosti (deset tednov) in ultrazvokom (da vidi svojega bodočega otroka). Nato sledi izobraževalni film o zlu (splavu) in Autumn ugotovi, da bo morala problem rešiti drugače. Ko tudi internetna ‘klinika’ (beri: pest tabletk vitamina C in udarci v trebuh) ne opravi svojega, se obrne na sestrično Skylar (Talia Ryder), sodelavko v trgovini. Šop bankovcev, izmaknjenih iz blagajne, ju posede na avtobus za New York, kjer bo Autumn lahko opravila poseg brez privolitve staršev. Tako v velemestu vstopi v postopek, ki jo bo dodobra zdelal, a konec koncev – odrešil.

/…/ žensko telo je že desetletja (no, stoletja) ideološko bojno polje in pravica do upravljanja z njim je – paradoksalno – ‘kompleksna tema, o kateri je treba javno razpravljati in o kateri ima lahko vsak mnenje’.

Tesnobno vzdušje v filmu se začne stopnjevati; postopek se nekoliko zavleče, denarja zmanjkuje in dekleti se morata po najboljših močeh orientirati v mestu (pravzaprav v svetu), ki jima pod noge ves čas meče nova patriarhalna polena – naj bodo v obliki moškega, ki ju opazuje z roko v hlačah, protestnikov pred kliniko ali mučnega birokratskega procesa, ki ga mora Autumn premagati pred posegom. Ta svoj vrh doseže v prizoru, v katerem mora svetovalka na kliniki s precej zadržano Autumn izpolniti vprašalnik o zdravstvenem stanju in preteklosti s spolnostjo. V dolgem, neprekinjenem prizoru obrazna mimika igralke Sidney Flanigan (ki je v svoji prvi vlogi izjemna!) nežno razkriva naraščajočo stisko in napetost, ki jo čuti ob vedno bolj osebnih vprašanjih.

V kliniki so prizori jasni, definirani in osredotočeni na like, medtem ko je tavanje po New Yorku, še posebej ponoči, zabrisano in medlo, prehodno stanje v čakanju na naslednji pregled in razplet zgodbe. Pravzaprav se večji del filma odvija v liminalnih prostorih – tako fizično kot metaforično – Autumn je najstnica, ujeta v tranziciji med otroštvom in odraslostjo in hkrati med pasivnostjo in nadzorom nad sabo ter nad svojim telesom. Izpraznjene avtobusne postaje in vagoni podzemne železnice zbujajo občutek nelagodja, obenem pa se, prav zaradi odsotnosti ljudi, zdijo varnejši od nabito polnih ulic. Fotografija Hélène Louvart je naravno osvetljena in precej asketska, neprijetno pomirjujoče mejne prostore pa odene v bledo barvno shemo in s tem sledi vzorcu vizualne odslikave notranjih čustev protagonistke.

E. Hittman zgodbo podaja s premišljeno subtilnostjo, izogne se čustveni melodrami in vsakršnim didaktičnim argumentom; namesto tega se z bližnjimi posnetki osredotoči na obrazno mimiko in pusti gledalcu, da si povezave ustvarja sam. Dialog zreducira na minimum in ga nadomesti s taktičnim molkom in sporazumnimi pogledi in kretnjami. Stisk dlani, naj bo med Skylar in Autumn ali Autumn in svetovalko, je diskretna gesta, ki, postavljena v fokus kadra, izpoveduje neomajno solidarnost in sočutje, predvsem pa poudarja medsebojno razumevanje med dekleti in ženskami, ki se zavedajo svojega položaja v družbi.

Šop bankovcev, izmaknjenih iz blagajne, ju posede na avtobus za New York, kjer bo Autumn lahko opravila poseg brez privolitve staršev.

Med ogledom filma so se mi misli vedno znova vračale k diskusiji o splavu, ki sem jo pred časom spremljala na Instagramovem profilu ‘ženozlom’ (šlo je za deljenje mnenj in izkušenj) – predvsem k ženskam, ki so prekinitve nosečnosti opisale kot ‘samoumevno odločitev, nič posebnega, običajen poseg’. Ta niansa med izkušnjami, ki jo raziskuje tudi film, prepogosto ostane prikrita; kot družba očitno lažje sprejmemo zgodbe o dolgotrajnem mučnem premisleku in nepopisni moralni teži, ki naj bi se neizogibno spustila na ramena vsake ženske, ki naredi splav, in s tem nekako upravičila njeno odločitev (seveda ne smemo zanemariti mnogih težkih in travmatičnih izkušenj, izpostavljam le, da so te v širšem diskurzu pogosto neupravičeno obravnavane kot edini način spopadanja s splavom).

Nikoli redko včasih vedno s tenkočutnim realizmom odlično posreduje kompleksnost procesa prekinitve nosečnosti v družbi, ki ženskam le stežka priznava nadzor nad lastnimi telesi. Na gledalca se obrača kot na opazovalca in hkrati skoraj kot na soprisotnega v dogajanju – ne pričakuje sočutja in razumevanja, a zahteva, da prisluhnemo. E. Hittman prisluhne svoji protagonistki in se ne ukvarja z okoliščinami in razlogi. Ko svetovalka vpraša Autumn, zakaj želi prekiniti nosečnost, ta po kratkem premisleku odgovori ”Preprosto nisem pripravljena biti mama ”. In to je dovolj.

Never Rarely Sometimes Always