31. 3. 2016 / Film/TV

My Neighbour Totoro: Filmski večer komparativistov in prevajalcev @THL, 14. 3. 2016

Film My Neighbour Totoro (Tonari no Totoro) je idealen uvod v svet kralja japonske animacije Hayaoa Miyazakija, po mnenju mnogih najboljšega režiserja animiranih filmov vseh časov. V ponedeljek, 14. marca, smo si ga v Trubarjevi hiši literature ogledali na medoddelčnem filmskem večeru primerjalcev in prevajalcev, ki sta ga organizirala Filmska sekcija oddelka za prevajalstvo in DŠPK.

 

Totoro govori o preprostosti in nedolžnosti otroštva, o času, neomadeževanem s skrbmi in odgovornostmi odraslosti. Nekoliko bolj specifično: pripoveduje zgodbo o štiričlanski družini. Sestavljajo jo veder in prisrčen oče, prav takšna, a na trenutke nenavzoča, hospitalizirana mati ter dve sestri, ki ju spremljamo večino časa: mlajša, štiriletna, je letom primerno zvedava in igriva, nekoliko starejša pa poskuša po najboljših močeh utelešati odgovornost in zrelost, a obenem še zmeraj ostati otrok. Ko kmalu po selitvi v gozdu naletita na njegovega skrivnostnega gospodarja, je pred njima nenavadna pustolovščina.

 

V poučni razpravi, ki je sledila (zaradi tujejezičnega gosta velikodušno v angleščini), sta se Eva Konič in Ernest Alilović, predstavnika obeh oddelkov, z občasno pomočjo gledalcev spraševala o prav vsem: med drugim o statusu ogromnega in prisrčnega naslovnega lika v japonski in svetovni kulturi, o trenutnem položaju njegovega stvaritelja (ter ne nazadnje o neznanskem trudu, ki ga od nekdaj vlaga v prav vsakega od svojih filmov), o navadah, običajih in ljudskih zgodbah o duhovih, značilnih za deželo vzhajajočega sonca, ter o ogromnih razlikah med vzhodno in zahodno animacijo, tako tehničnih kot vsebinskih. Zlasti slednje so bile v pogovoru lepo orisane.

 

Eva Konič in Ernest Alilović med pogovorom.
Eva Konič in Ernest Alilović med pogovorom.

 

Za spremembo je oznaka »družinski film« ustrezna, saj lahko v njem brez težav uživajo prav vsi, naj so stari 7 ali 70 let. Z zahodnega gledišča pa še bolj presenečajo njegove druge lastnosti. Dobrega in zlega denimo ni, so le ljudje, ki kdaj ravnajo prav, spet drugič storijo napako. Podobno presenečenje nudi dejstvo, da kljub fantazijskim elementov ni nikakršnih selitev v čudežne svetove: venomer zremo »zgolj« v čudovito japonsko podeželje. Prav tako film nikakor ni nasičen z dogajanjem. A naštete lastnosti se celo pri skeptiku, ki jih ima sprva za negativne, izkažejo za prav nasprotne: pomanjkanje delitve likov na pozitivne in negativne je, če nič drugega, koristno zato, ker otroško občinstvo pripravlja na realnost, ki je pogosto vse prej kot pravljična. Čudežnih svetov ni, ker okolje, ki je na voljo, več kot zadošča in obenem zaradi določenih fantazijskih elementov podžiga domišljijo. Drugače povedano: ustvarimo si jih kar sami. In nazadnje: kljub temu da se v filmu ne zgodi prav veliko, je od njega tako rekoč nemogoče odvrniti pogled …

 

Glede na veliko število udeležencev, med katerimi nikakor ni manjkalo zvestih privržencev omenjenega mojstra japonske animacije, ni bil presenetljiv predlog, da bi mu medoddelčni filmski večeri odslej posvetili več pozornosti.

 

Do zadnjega kotička polna Trubarjeva hiša literature.
Do zadnjega kotička polna Trubarjeva hiša literature.

 

Posnetek celotnega pogovora:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=xIhIHGPmzhs[/embedyt]

 

Mimogrede: Eva in Ernest imata tudi svoj podcast, kjer se pogovarjata o literaturi.