29. avgust, 2019 / Film/TV / Recenzija
Študent primerjalne književnosti na filofaksu, kitarist, ljubitelj osladnih pop komadov iz sedemdesetih, Wagnerjevih glasbenih dram in nizkoproračunskih B filmov.

Mož, ki je ubil Don Kihota (The Man Who Killed Don Quixote)

Urban
Leskovar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: Terry Gilliam
Igralska zasedba: Jonathan Pryce, Adam Driver, Joana Ribeiro, Stellan Skarskgard, Olga Kurylenko, Jordi Molla
Datum izida: 19. maj 2018 (Cannes), v Sloveniji ni bilo kino distribucije
Ocena: 7/10

Nov projekt Terryja Gilliama, režiserja in člana legendarne angleške zasedbe Monty Python, je po skoraj 20-letni produkcijski nočni mori le ugledal luč sveta. Gilliam, zloglasni enfant terrible filmske industrije, je bil po večletnih naporih, težavami s financiranjem in iskanjem igralcev že leta 2002 pripravljen, da uresniči svojo vizijo. Dinamični dvojec Don Kihota in Sanča Panse sta igrala francoski igralec Jean Rochefort in Johnny Depp, ki je tedaj le pred kratkim pod Gilliamovo taktirko posnel kultno uspešnico Strah in groza v Las Vegasu (Fear and Loathing in Las Vegas, 1998). Film je bil s proračunom 32 milijonov evrov najdražja produkcija, financirana zgolj z evropskim denarjem. Kljub zajetnemu kupu denarja in dejstvu, da je projekt vodil eden izmed najbolj čislanih režiserjev, je snemanje po vsega šestih dneh dobesedno splavalo po vodi. Poplave bibličnih razsežnosti so namreč poškodovale snemalno opremo, pokrajino puščave Bardenas Reales pa spremenile do te mere, da bi nadaljnje snemanje postalo nemogoče zaradi težav s kontinuiteto. Neposredna bližina vojaškega letališča, kjer so zračne sile NATO pridno vadile svoje napadalne manevre, pa je bila trn v peti snemalcev zvoka. Zadnji žebelj v krsto je bil odhod Jeana Rocheforta, ki mu je vneta prostata predvsem pri jezdenju povzročala nemalo težav. Don Kihota pa si brez zvestega konja Rosinanta ne gre predstavljati. Po večkratnih poskusih, da bi projektu znova vdahnil življenje, po neštetih menjavah igralske zasedbe (le z vlogo Don Kihota so se spogledovali prej omenjeni Jean Rochefort, Robert Duval in John Hurt), je film leta 2017 le dobil podobo, ki jo poznamo danes.

Zgodba se prične na španskem podeželju, kjer naveličani režiser Toby (Adam Driver), ki je v preteklosti izgubil strast do svoje obrti, snema filmsko adaptacijo Don Kihota. Kot v večini Gilliamovih stvaritev je pred nami mešanica metafikcije in slapstick komedije, udarna kombinacija, na katero avtor prisega še iz časov Monty Pythona. Toby na vrhuncu svoje ustvarjalne krize popolnoma nenačrtovano odkrije film, ki ga je posnel kot mlad perspektiven študent režije. In kot bi pričakovali, gre za filmsko adaptacijo Don Kihota. Metafikcijsko brezno pa se s tem še bolj poglobi. Narava Tobyjevega karakterja z dodatkom umetniške blokade spominja na lik Guida Anselmija, protagonista Fellinijeve klasike Osem in pol (8 ½, 1963), podobnosti pa je moč opaziti tudi v samonanašalnosti obeh režiserjev, ki svoje življenjske mejnike vkomponirata v zgodbo filma in z njimi z različnih gledišč polemizirata. V svoji izgubljeni mojstrovini Toby spet odkrije ustvarjalni zagon, zato se odpravi iskat igralca, ki je upodobil Don Kihota (Jonathan Pryce) in Angelico (Joana Ribeiro), dolgo pozabljeno simpatijo in obraz neomadeževane Dulsineje. Ko najde svojega namišljenega viteza, ugotovi, da se ostareli igralec nikoli ni poslovil od svoje vloge, in je sveto prepričan, da ni nihče drug kot Don Kihot iz Manče. Za nameček Tobyja zamenja za oprodo Sanča Panso, mu ponudi osla, in ga vzame s seboj na svoje pustolovščine.

V družbi blodnjavega starca se Tobyjev svet pričenja drastično spreminjati, dejanskost mu postaja neoprijemljiva, prej jasno začrtana meja med resničnostjo in fikcijo je vse bolj zabrisana, dokler tudi sam ne postane ujetnik svoje lastne vizije. Resničnost postaja del fikcije in obratno. Na začetku majavi in nezaupljivi odnos sčasoma postaja prijateljski, kot da bi se Toby nalezel brezkompromisno sanjaškega značaja Don Kihota, ki mu postaja vse bolj podoben. Splet dogodkov doseže vrhunec, ko ruski oligarh Miškin (Jordi Molla) v roke dobi Angelico, Toby pa se odloči, da jo bo v slogu junaških viteških podvigov osvobodil iz primeža hudobnega kralja. Vseeno film ni brez hib, predvsem posebni efekti so ceneni in nikakor ne spadajo v večmilijonsko produkcijo, v prenekaterih situacijah pa bi bilo bolje, če bi jih ustvarjalci preprosto izpustili. Tudi humor, ki ga sicer krasi navihana infantilnost, pogosto izpade prisiljeno in nenaravno. Čeprav je otroška narava šal eden izmed prepoznavnih znakov Gilliamovega stila, dotični humor deluje zastarelo in se bo le stežka dotaknil sodobnega občinstva, ki je navajeno na bolj ciničen stil.

Ali je po letih čakanja Mož, ki je ubil Don Kihota upravičil visoka pričakovanja? Vsekakor bo film potešil vse zveste Gilliamove privržence, ampak se le s težavo lahko kosa z režiserjevim zgodnjim opusom, predvsem s filmi kot sta Brazil (1985) in 12 opic (Twelve Monkeys, 1995). Težavam navkljub si je celovečerec vsaj zaradi dogajanja v ozadju in produkcijskega pekla vredno ogledati, vse bolj pa postaja jasno, da se je Gilliam podobno kot Toby moral nalesti zanesenjaške sanjavosti Don Kihota, saj v nasprotnem primeru film nikoli ne bi obstajal.

Napovednik: