9. 6. 2020 / Film/TV / Recenzija

Love Wedding Repeat

Režija: Dean Craig
Igralska zasedba: Sam Claflin, Olivia Munn, Eleanor Tomlinson,
Joel Fry, Freida Pinto, Aisling Bea, Jack Farthing, Tim Key
Datum izida: 10. april 2020 (VB)
Ocena: 5/10 

Nov Netflixov film režiserja Deana Craiga je predelava francoskega filma Plan de Table iz leta 2012. Na prvi pogled gre za povsem običajno komedijo zmešnjav, ki temelji na konceptu naključnosti oziroma na neskončnem številu različnih možnosti. Začne se s spodletelim prvim poljubom Jacka (Sam Claflin)  in Dine (Olivia Munn) v Rimu: prekine ga Jackov znanec. Leta kasneje se par ponovno snide na poročni dan Jackove sestre Hayley (Eleanor Tomlinson). Na začetku vse poteka gladko, kot bi bilo pričakovati na dan »svečane združitve dveh ljudi v večni ljubezni«. Seveda pa ne gre vse po načrtih: idila se prične podirati z nepričakovanim prihodom Hayleyjinega nekdanjega ljubimca Marca (Jack Farthing), ki jo v omotični kokainski meglici namerava prepričati, da sta si usojena, pa naj stane, kar hoče. Hayley preprečevanje potencialne katastrofe naprti bratu Jacku, ta pa se ob vsem tem trudi končno osvojiti Dinino srce. Ker, kot omenjeno, film temelji na konceptu naključnosti in lahko najmanjša podrobnost drastično spremeni potek dogodkov, je v naglici prikazanih veliko različnih scenarijev razvoja poroke, med temi pa sta specifično izpostavljena dva: najslabši, tisti, v katerem gre absolutno vse narobe, ter najboljši, ki vsem vpletenim zagotovi najsrečnejši možni konec.

Film se osredotoča na gručo angleško govorečih svatov, ki se v italijanskem okolju ne znajdejo najbolje; nerodno postopajo, komunicirajo z jecljavim flirtanjem, nepotrebnim dolgovezenjem in trapastimi šalami. Čeprav se najde nekaj osamelih scen, ob katerih se lahko nasmejimo, je vsesplošen humor filma v najboljšem primeru mlačen, ponekod pa celo prostaški in neprijeten. Pojavljajo se Jackovo strupeno bivše dekle Amanda (Freida Pinto) in njen nesamozavesten partner Chaz (Allan Mustafa), ki je obseden z velikostjo svojega genitalnega premoženja, Hayleyjina priča Bryan (Joel Fry), ki želi narediti dober vtis na slavnega italijanskega režiserja, klepetava in vsiljiva Rebecca (Aisling Bea) ter skrajno dolgočasen Sydney (Tim Key), ki se, čeprav sploh ni Škot, na poroki pojavi v kiltu.

Zgodba je precej enostavna in od gledalca ne zahteva prehudega napenjanja možganov. Liki so enostranski, brez kompleksnosti in globine ter pogosto dajejo vtis skrajne nespretnosti v osnovah človeške interakcije. Osnovni komični prijem filma skuša biti »situacijski cringe« (nelagodje ali osramočenost ob kateri se spačimo in/ali zgrbimo vase), kar je taktika, ki jo npr. serija Pisarna (The Office, 2005–2013) uspešno uporablja kot začimbo svojega humorja. Tu pa ustvarja vzdušje, ki je prej neprijetno kot zabavno.

Igralska zasedba, sicer znana in uveljavljena, v tem filmu deluje nekoliko leseno in zadržano; med Jackom in Dino ni nobene zaznavne privlačnosti, Aisling Bea in Tim Key, sicer priznana stand-up komika, pa imata na žalost vlogi, ki ne prispevata bistrega humorja, temveč predvsem dodatno situacijsko nelagodje. Med boljšimi elementi filma so predvsem estetske komponente – čudoviti posnetki Rima, prijetna klasična glasba velikih mojstrov (Pachelbela, Verdija, Rossinija, Straussa, Debussyja idr.) in poročno slavje, postavljeno v čudovit zeleneč in cvetoč vrt pred razkošno vilo.

Gre za povprečen film s površinsko zgodbo, ki gledalcu ne pusti trajnega vtisa in bo v morju (boljših) romantičnih komedij najverjetneje kmalu utonil v pozabo. Kljub temu pa je dovolj gledljiv in vizualno prijeten, da nudi povsem zadovoljivo karantensko sprostitev in preganjanje dolgčasa.

Napovednik: