• Datum objave: nedelja, 12. februar 2017
  • Lem v Kinoteki: Test pilota Pirxa @Slovenska kinoteka, 26. 1. 2017

    Kdor je zamudil vrtenje Testa pilota Pirxa (Marek Piestrak, 1979, literarna predloga je kratka zgodba  Razprava /Rozprawa/ Stanisława Lema iz zbirke Zgodbe o pilotu Pirxu /Opowieści o pilcie Pirxie/, 1968) v Slovenski kinoteki, lahko svoj mazohizem zadovolji z obiskom Berlinala (mednarodnega Berlinskega filmskega festivala), kjer bodo to klasiko komunistične znanstvene fantastike zavrteli v sklopu Retrospektiv. Dogodek v Kinoteki je bil posvečen oznanilu prihajajočega prevoda Lemovega romana Gospodov glas (založba KUD Pólice Dubove, 2016, izvirna izdaja 1968). Ogled filma je pospremilo predavanje prevajalke Tatjane Jamnik, ki je predstavila več zanimivih utrinkov iz avtorjevega življenja s pomembnejšimi mejniki v njegovem opusu, ki se razteza od nam najbolj poznane sajfaj proze (Eden, 1959; Solaris, 1961; Fiasko, 1986) do malo bolj pozabljenih, a nič manj mamljivih filozofskih traktatov (npr. Summa Technologiae, 1964 in Filozofija naključja /Filozofia Przypadku/, 1968, ki ju v knjižnicah hranimo še v srbohrvaškem jeziku). Izraženi želji po revitalizaciji Lema v slovenščino lahko le prikimamo.

     


    Test-pilota-Pirxa-1979-2

     

    Sporočilo, ki prežema Test pilota Pirxa, je navidezna pomanjkljivost človeka, ki ga v določenih položajih postavlja v prednost pred njegovo androidno (v dotični zgodbi/filmu imenovano nelinearno) kopijo. Pirx je izbran za vodjo nevarne misije pošiljanja sond skozi Saturnove prstane, kjer mora oceniti sposobnost svoje ekipe, ki jo sestavljajo tako ljudje kot nelinearci. Obstaja splošna nevarnost, da bi se eden od slednjih odločil sabotirati nalogo in Pirxa ves čas načenja paranoja, saj mu ni dano vedeti, kdo od ekipe pripada kateremu rodu in kdo mu bo ob morebitnem zapletu stal ob strani. Moralni zadržki, ali je vredno ogroziti človeška življenja, da na takšni misiji sodelujejo s hodečo umetno inteligenco in vprašanje, zakaj za voljo testiranja njene sposobnosti v vesolje ne bi poslali zgolj njene pripadnike, so postavljeni na stran, a če je gledalec pripravljen sprejeti nekoliko prisiljen koncept, ga bo zgodba brez dvoma popeljala po zagonetki razbiranja znakov uncanny valleya ter večne dileme človeškega igranja boga in ustvarjanja nove, mašinerizirane oblike bivanja, ki preži na priložnost po dominiranju svojega stvaritelja.

     

    Stanislaw-Lem

     

    Stanisław Lem naj bi zares pohvalil le eno filmsko adaptacijo svojih zgodb (za katero je scenarij napisal sam) in to precej očitno ni Test pilota Pirxa, četudi je film pobral veliko nagrado Zlati asteroid na 18. Filmskem festivalu v Trstu na leto izida. Zemeljski okoliš je v svoji kvadratasti sivini prav toliko pocukrano komunističen, kolikor je nefuturističen. Prav tako so aparature in oprema na vesoljski ladji nekaj, kar bi prej videli v (takrat desetletje stari) pythonovski parodiji znanstvene fantastike kot pa v resničnih vrhuncih tega žanra – ne pozabimo, da je občinstvo leta ’79 npr. že dve leti poznalo Vojno zvezd, ki je planete in zvezde v ozadju kadrov premikala precej bolj proporcionalno in je z laserjem dejansko streljala v predmete in ne le lepila efektov na premikajoče animacije. Številni in-your-face close-upi in diskrepance v kadrih bodo sicer zmotili le zoprneže, kot sem sam, a počasen tempo bo še tako potrpežljivega gledalca odvrnil od ponovnega ogleda. Gledati Test je kot gledati 2001 na gobicah, le malo bolj se vleče. Glasba (Arvo Pärt) je po drugi strani odlična. Izjemno se poda s halucinatorno scenografijo, jo pa včasih zmoti smrčanje obiskovalca v zadnji vrsti. Težkokategornim poznavalcem ZF priporočam ogled filma pri 1.5-kratni hitrosti na Youtubu, bo pa še tako zagrizenim pristašem filmske umetnosti čas verjetno hitreje minil, če v roke vzamejo katero od Lemovih knjig.

     

    PicMonkey Collage

    Sorodni članki: